Razprava o interpelaciji o delu vlade Republike Slovenije

Janez Janša je v torek, 31. avgusta 2004 na 50. izredni seji v imenu predstavnikov predlagateljev obrazložil razloge za predložitev interpelacije državnemu zboru Janez Janša je v torek, 31. avgusta 2004 na 50. izredni seji v imenu predstavnikov predlagateljev obrazložil razloge za predložitev interpelacije državnemu zboru “Poslanci Koalicije Slovenija smo v skladu s prvim odstavkom 118. člena ustave 30. julija vložili interpelacijo o delu in odgovornosti vlade. Interpelacija pomeni javno vprašanje, ki sproži razpravo o delovanju vlade. Interpelacija je instrument nadzora parlamenta nad vlado, ki v parlamentarni demokraciji potrjuje odgovornost vlade izvoljenim predstavnikom ljudstva in volivcem nasploh. Interpelacijo smo vložili v času, ki je za razpravo o delu vlade primeren. Mandat vlade se izteka in poslanke in poslanci državnega zbora imamo pravico, da v imenu državljank in državljanov Slovenije opozorimo vlado na neizpolnjene obljube, napake, škodljiva dejanja in tudi neizkoriščene priložnosti. To je ustavna naloga opozicije, to je naša odgovornost do Slovenk in Slovencev, do državljank in državljanov Slovenije. Z interpelacijo zahtevamo od vlade, da ob koncu mandata položi račune in to v državnem zboru, katerega ustavna funkcija je nadzor nad delom vlade. Vlada v svojem odgovoru na interpelacijo zanika legitimno pravico do vložitve interpelacije in nam očita zlorabo tega ustavnega instituta. Zatrjuje tudi, da je čas vložitve interpelacije neprimeren in da zlorabljamo državni zbor v politične in predvolilne namene. Poglejmo, kaj pravi o tem stroka. Učbenik Ustavna uprava Slovenije avtorjev Francija Gradca, Rila Ribičiča, Rudija Kocjančiča in Igorja Kavčiča na strani 102 navaja, da interpelacija pomeni posebno obliko uveljavljenja odgovornosti vlade parlamentu. Na istem mestu je zapisano, da se interpelacija šteje za posebno obliko poslanskega vprašanja, ki sproži posebno obravnavo, lahko pa tudi glasovanje. Pri tem navajajo avtorji, da ni nujno, da se glasovanje konča z izrekom nezaupnice. Lahko je to zgolj razprava, lahko pa se konča z neko izjavo parlamenta in prav za tako interpelacijo gre. Vladi zastavljamo vprašanja, od nje pričakujemo odgovore in tudi opravičila za neuresničene obljube in zamujene priložnosti. O njenem delu želimo razpravljati in izreči svoje stališče. Vlada gospoda Antona Ropa, ki legitimno uporabo ustavnega instituta označuje, kot zlorabo ima očitno težave z razumevanjem osnovnih demokratičnih načel, predvsem načelom odgovornosti vlade. Glede časa vložitve interpelacije ponavljam, da je čas ob izteku mandata najprimernejši za razpravo o delu vlade. Odgovorna in pogumna vlada, vlada brez slabe vesti bi ob koncu mandata sama prišla s sporočilom v državni zbor. Sprožila bi sama svojo razpravo o svojih uspehih in neuspehih. Neodgovorna vlada, vlada brez poguma, vlada, ki jo pesti slaba vest, pa beži pred odgovornostjo, in namesto, da bi položila račune za nazaj za davkoplačevalski denar, kuje nove strategije, v katerih obljublja v naslednjih 10 letih tisto, kar je obljubila že pred 4-imi leti, pa tega ni naredila. Odgovorna in pogumna vlada bi želela parlamentarno razpravo o svojem delu pomakniti čim bližje parlamentarnim volitvam. Vlada gospoda Ropa pa je od koalicijskih poslancev zahtevala, da skličejo izredno sejo, namenjeno razpravi o interpelaciji čim prej, iz česar sklepamo, da želi, da bi šel ta kelih mimo nje v čim bolj varni časovni oddaljenosti od bližajočih se parlamentarnih volitev. Razpravo o delu vlade pa je vladna koalicija pravzaprav sama dala na dnevni red in sama pripeljala v čas volilne kampanje. Vladne stranke imajo težave tako z odgovornostjo kot programi. Slovenska demokratska stranka, ki je skupaj z Novo Sloveniji vložila to interpelacijo, je že 15. julija nastopila z jasno vizijo in jasnimi cilji ter z volilnim programom, ki ga je pripravil Strokovni svet in ki je bil že predstavljen javnosti in je dosegljiv na naši spletni strani do 15. julija. Na tej spletni strani so javno dosegljive tudi replike Strokovnega sveta na vladni odgovor na vloženo interpelacijo, ki jih danes zaradi nedemokratičnega omejevanja časa ne bo možno v celoti predstaviti. Javna predstavitev programa, ki smo ga naredili, je omogočala soočenje mnenj in argumentov. Na to javno predstavitev smo povabili predsednika vlade in ministre. Nihče ni prišel, vsi so bili nevidni. Soočenje argumentov ni bilo možno, to pa zaradi tega, ker nobena od vladnih strank doslej še ni predstavila svojega programa za naslednji mandat. To je storila samo opozicija, Slovenska demokratska stranka, že 15. julija, Nova Slovenija pa včeraj. Na vladne stranke pa še čakamo. Ni bilo poročil o delu, dokler nismo vložili interpelacije, ni bilo programov, je pa bilo veliko leporečja. Vsi poslanci, tudi tisti, ki so poslanski mandat dobili julija, kot nadomestni poslanci po odhodu evropskih poslancev v evropski parlament, bodo za avgust in september dobili polno plačo. Ne samo, da ni nesprejemljivo, da državni zbor dela tudi v tem mesecu, kot želi prikazati vlada, mi menimo, da je povsem normalno, da si poslanci tudi v zadnjih mesecih mandata plačo zaslužimo z delom, za katerega smo plačani. Sedaj na kratko k samem predmetu interpelacije. Bistvo interpelacije bi lahko strnili v tri točke. Prvič, vlada pod vodstvom Liberalne demokracije ni izpolnila številnih obljub, danih volivkam in volivcem ob začetku mandata leta 2000 in leta 2002. Pravzaprav je treba tukaj dodati, da je veliko obljub, ki so bile dane na začetku leta 2000, Liberalna demokracije še posebej dala že leta 1996, nekatere že leta 1992, pa niso bile realizirane in so sedaj ponovno v programu vlade do leta 2013. Očitno se računa na kratek spomin volivcev in na manipulacije, katerih del je tudi to, da vlada ob koncu mandata ne poroča o tem kaj je naredila in kaj ne, in lahko na tej podlagi ponovno obljublja tisto kar je že enkrat obljubila, pa ni bilo narejeno. Druga točka interpelacije je dejstvo, da vlada pod vodstvom Liberalne demokracije v mandatu 2000 do 2004 ni dobro upravljala z državo, zaradi česar je Slovenija zamudila številne priložnosti za uspešnejši in hitrejši razvoj. Priložnosti, ki so jih nekatere druge tranzicijske države izkoristile bistveno bolje. In tretja točka je dejstvo, da je vlada soodgovorna za razmah klientelizma in korupcije, ki še nikoli ni bil tako pereč pojav, kot ravno v tem delu mandata, oziroma v zadnjih letih tega mandata. V veliki meri tudi zato, ker so iste politične sile na oblasti že 12 let na debelo podlago od prej. Primerjave med danimi obljubami in dejanskim stanjem kažejo na to, da mnoge pomembne obljube niso uresničene. Kažejo na to, koliko vladi šteje dana beseda, kakšna je njena verodostojnost, in kako vlada podcenjuje volivke in volivce in tudi njihov spomin. Podatki, navedeni v interpelaciji, kažejo tudi na to, da je Slovenija zaradi slabega dela vlade zamudila mnoge priložnosti. Slovenija je danes uspešna država zaradi odločno in uspešno izpeljane osamosvojitve ter zaradi marljivosti, iznajdljivosti in sposobnosti Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov Slovenije. Če bi vlada zagotavljala ustrezno okolje za razvoj gospodarstva, še posebej malega in srednjega podjetništva, znižala davčne obremenitve na razumno mero, zagotovila plačilno disciplino in učinkovito reševanje sodnih sporov ter odpravila številne administrativne ovire, ki še vedno tarejo podjetnike, bi bila Slovenija danes še mnogo uspešnejša. Vlada je seveda v štirih letih naredila tudi marsikaj dobrega. Tudi gospodarska rast je bila v tem času pozitivna. Tega nihče na zanika. Vendar je bila ta rast daleč od, prvič obljubljene, in drugič, od potrebne. Slabo upravljanje z državo pa se kaže predvsem na naslednjih področjih. Prvič. Neugodno okolje za razvoj podjetništva, zlasti malih in srednjih podjetij. Predvsem previsoki davki, slaba finančna disciplina, počasno reševanje sodnih sporov, neučinkovite državne subvencije. Prepočasna rast, ki se kaže v zaostajanju za tranzicijskimi državami, kot so Latvija, Litva, Estonija in Slovaška. Neuresničene obljube o zmanjševanju javnega dolga. Stalen proračunski deficit tudi v letu 2004, ko je vlada obljubila presežek. Prekomerne davčne obremenitve dela in nenormalno nizke davčne obremenitve kapitala. Katastrofalno stanje na področju sodnih zaostankov. Visoka stopnja brezposelnosti v polovici slovenskih regij. Velike razvojne razlike med regijami. Neuresničene obljube o dokončani izgradnji avtocestnega križa. Razsipno trošenje javnega, torej skupnega davkoplačevalskega denarja. Neuspešna zdravstvena reforma ob velikih količinah zapravljenega denarja za domače in tuje svetovalce. Nedomišljena in škodljiva prenova osnovne šole. Neurejeno stanje na področju plač v javnem sektorju, ker vladi ni uspelo izpeljati projekta plačne reforme. Nekaj splošno o odgovorih vlade na ta vprašanja in očitke iz interpelacije. Vlada je namesto odgovora na kritike o neizpolnjenih obljubah in zamujenih priložnostih podala delno poročilo o štiriletnem delu, v katerem na kritike pravzaprav ne odgovarja. Z obsežnim dokumentom poskuša zamegliti bistvo predlagane interpelacije, to je razpravo o njenih neizpolnjenih obljubah, napakah, in neuresničenih razvojnih priložnostih Slovenije. To je tako, kot da bi lastniki podjetij terjali od direktorja, da jim pojasni razloge za zamujene tržne priložnosti, on pa bi jim vrgel na mizo poslovno poročilo s podatki o proizvodnji ali prodaji. Mi smo spraševali nekaj, vlada odgovarja drugo. Vlada se v odgovoru na interpelacijo hvali predvsem s kvantiteto opravljenega dela. Do tovrstne samohvale vlade na tem mestu nima pravice. Vlada preko javnega denarja plačuje 33 tisoč uradnikov, kar stane slovenske davkoplačevalce letno preko 100 milijard tolarjev. Za ta denar je mogoče v kvantitativnem smislu zelo veliko narediti in s tem se je po našem mnenju nekoliko neokusno hvaliti. Poročilo ima preko 350 strani. To je bila prva pohvala tega poročila. Naj rečem, da je že bivši član vlade dr. Dimitrij Rupel v tem času sam napisal knjigo, ki ima 700 strani, brez tega, da je imel na razpolago 33 tisoč plačanih uradnikov. Vlada je v svojo obrambo aktivirala celoten aparat državne uprave. Generalni sekretar gospod Bandelj je pozval vsa ministrstva in vladne službe, da predlagajo koalicijsko pogodbo in poročajo o izpolnjevanju zavez iz tega političnega dokumenta. Državni uradniki, ki so plačani iz davkoplačevalskega denarja, so morali brati dokumente o političnih strankarskih obljubah in pisati obrambo za ohranitev političnega položaja predsednika vlade in ministrov, medtem ko je strokovne osnove za to samo interpelacijo brezplačno v svojem prostem času pripravila skupina strokovnjakov, zbrana v strokovnem svetu SDS brez podpore armade državnih uradnikov. Vlada je na ta način pri pripravi tega poročila zlorabila državno upravo in ravnala nekorektno do državnih uradnikov, ki so bili postavljeni v neprijeten položaj. Glede na to, da so ministri njihovi šefi, uradniki naloge niso mogli zavrniti, čeprav jim je bilo naloženo nekaj, česar niso dolžni opraviti. Javni odgovori predsednika vlade in ministrov na interpelacijo so bili pogosto žaljivi, nedostojni, arogantni in cinični. Minister za promet se bo zapisal v parlamentarno zgodovino z eno najbolj arogantnih in žaljivih izjav. Naj vas spomnim: ta minister je v predstavitvi svojega odgovora na interpelacijo dejal, da je edina kvalifikacija sestavljavcev interpelacije na njegovem področju to, da imajo vozniško in prometno dovoljenje. Iz biografije dr. Petra Verliča, predsednik odbora za promet in informacijsko družbo pri našem strokovnem svetu, ki je koordiniral delo na tem področju izhaja naslednje. Dr. Peter Verlič, rojen leta 1962, dr. znanosti, je bil državni sekretar na ministrstvu za promet in zveze za področje prometne politike in mednarodnih odnosov, bil direktor prometnega instituta v letih 1993/1998, je član tehničnega komiteja Cost transport pri Evropski uniji. Član organizacijskega odbora mednarodnega simpozija elektronika v prometu, neodvisni strokovnjak za vrednotenje projektov s področja prometa pri evropski komisiji in sodni izvedenec. Dr. Pavliha si je torej privoščil žalitev na račun vrhunskega strokovnjaka, ki ima na področju prometne politike mnogo boljše reference od ministra Pavlihe, ki ni specialist za prometno, ampak za pomorsko pravo. Izvaja dr. Pavlihe kaže na značilen odnos vlade do vsakogar, ki opozori na njene napake. Vzvišen, žaljiv, aroganten, ciničen odnos vlade do opozicije, tudi odnos do vseh volivk in volivcev, zlasti tistih, ki so na volitvah oddali svoje glasove za opozicijske stranke. Nekaj poudarkov po področjih. Vladna koalicija v nastopu mandata v koalicijski pogodbi je napovedala 4 do 5% gospodarsko rast. Dejansko stanje 2.9% v letu 2001, 2.9% v letu 2002 in 2.3% v letu 2003. Pri ključni obljubi na področju gospodarstva je torej vlada ostala daleč od uresničitve. Seveda se vlada v odgovor sklicuje na dolgotrajno poslabšanje razmer naših glavnih trgovinskih partnericah. Minister za gospodarstvo je nekje izjavil, da gospodarska rast ni odvisna od vlade, saj Slovenija ni nekdanja Albanija in nima planskega gospodarstva, vendar pa v strategiji razvoja Slovenije za naslednjih 10 let vlada na strani 16 spet napoveduje, tokrat 6.6% gospodarsko rast, na strani 10 pa povečanje gospodarske rasti za 1.5% odstotni točki. Zdi se, da se vlada v tej točki norčuje iz predlagateljev interpelacije, pa tudi iz javnosti. Če od vlade ni odvisna gospodarska rast, se ne da napovedati. Zakaj jo ponovno napovedujete, in tokrat do leta 2013? Da vlada ne more vplivati na gospodarsko rast in je bila torej dana lažna obljuba, ali pa, da je vlada nesposobna, ker te obljube ni realizirala. Tretje možnosti ni. Predsednik vlade in gospodarski minister se lahko odločita samo med tema dvema. Vlada takoj na začetku svojega odgovora v zvezi z gospodarsko rastjo navaja. V letih 2002/2004 se je Slovenija po kriterijih razvojnega programa Združenih narodov uvrstila med vsemi državami na svetu na visoko 29 mesto in se po kriterijih Svetovne banke uvrstila med najrazvitejše države sveta. Življenjski standard prebivalcev Slovenije se je, merjen glede na bruto domači proizvod, izražen v kupni moči prebivalcev, pomembno povečal tako, da smo potem kazalec med starimi članicami Evropske unije že prehiteli Portugalsko. V tem obdobju je narasel bruto domači proizvod na prebivalca iz 74% BDP Uniji na 77.3%. Dejstvo, da je bruto domači proizvod v štirih letih narasel za 3.3% točke evropskega povprečja ni nekaj, na kar bi bila lahko vlada ponosna, ker to ni ne vem kakšen razvoj. Hitrejšo gospodarsko rast od rasti največjih držav EU, kot so Nemčija, Francija in Italija so dosegle druge članice Evropske unije in tudi nekatere nove članice, kot na primer Estonija, Litva, Latvija. Njihova povprečna gospodarska rast je bila kar enkrat in več višja, kot slovenska. Hitrejšo gospodarsko rast so dosegale, čeprav so bile prav tako kot Slovenija omejene z majhnim domačim trgom, tako imenovano recesijo v Evropski uniji in nestabilnostjo na ruskem trgu. Vlada v primerjalnem prikazu gospodarske rasti na strani 19 odgovarja na interpelacijo in navaja Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Italijo, Poljsko, Češko in Madžarsko, ne pa tudi Latvijo, Litvo, Estonijo, Slovaške, Irske in drugih. Kajti po zadnjih podatkih Eurostata je gospodarska rast od prvega kvartala leta 2003 do prvega kvartala 2004, se pravi po zadnjih letnih dostopnih podatkih, v Latviji 8,8%, v Litvi 8%, v Estoniji 7%, na Slovaškem 5,5%. Vedno, kadar ocenjujemo in primerjamo slovensko stopnjo gospodarske rasti s stopnjo rasti najbolj razvitih držav, ki imajo absolutno veliko višji bruto domači proizvod na prebivalca, moramo upoštevati preprosto računsko dejstvo, da odstotki o višji rasti bruto domačega proizvoda premalo povedo. Zelo pomembna je absolutna rast bruto domačega proizvoda na prebivalca, se pravi velikosti BDP na prebivalca ne pomeni enakega absolutnega porasta. In ne pomeni doseganja oziroma preseganje razvojnega zaostanka. Če je 1% povečanja našega bruto domačega proizvoda pomenil 210 evrov, avstrijskega pa 550 evrov in nemškega 850 evrov, to pomeni, da so ob enaki rasti razlike med nami le še povečujejo in ne ohranjajo. Da bi v Sloveniji ne zaostajali z rastjo Avstrije, bi morala biti naša rast bruto domačega proizvoda ali dodane vrednosti za 2,6 krat višja od avstrijske, pa na primer pomeni, da bi pri njihovi rasti bruto domačega proizvoda za 3% morala biti naša rast bruto domačega proizvoda vsaj 7,8%. Da pa bi Avstrijce dohitevali, bi morali znašati, rast našega bruto domačega proizvoda, če bi oni imeli 3% rast najmanj 10% ali več. Dejstvo, da je slovenska gospodarska rast za malenkost višja od rasti ostalih članicah Evropske unije, bi moral biti za vlado znak za alarm, ne pa da se s tem hvali. Vlada mora seveda delovati kot servis gospodarstva. Zagotoviti mora gospodarstvu prijazno davčno okolje, prijazno administrativno okolje, pravni red, plačilno disciplino, učinkovito izvršbo medsebojnih finančnih obveznosti med podjetji, brez tistih dveh pogojev, prej tega ni. Hitro učinkovito reševanje sodnih sporov, ugodne kreditne pogoje za nova podjetja, učinkovite državne subvencije. Prav po teh merilih, ki so najbolj relevantni za uspešnost neke vlade na gospodarskem področju, pa slovenska vlada po mednarodnih študijah dosega izjemno slabe rezultate. Študija mednarodnega instituta za razvoj managementa iz leta 2003 pravi, po učinkovitosti vlade, meri se javne finance, fiskalna politika, institucionalno okolje in gospodarska zakonodaja, se Slovenija med primerjalnimi oziroma primerljivimi državami, tiste, ki so pač tukaj in regijami, to so te kategorije držav z manj kot 20 milijoni prebivalcev uvršča na zadnje, se pravi 29. mesto. Zaostaja za Slovaško, ki je na 24., Madžarsko na 22., Češko na 19. in Estonijo na 9. Tukaj gre, ne za učinkovitost države, ampak za učinkovitost vlade. Ker vlada vodi javne finance, fiskalno politiko in tudi ustvarja institucionalno okolje in predlaga, in seveda preko vladne koalicije sprejema gospodarsko zakonodajo. Ista raziskava pravi, po številu dni, potrebnih za odprtje novega podjetja, se Slovenija z 62-imi dnevi, potrebnimi za odprtje podjetja, to je toliko kot v Markovičevem času, uvršča za Latvijo, Irsko in Finsko, ki bi jih seveda radi v tej rasti dohiteli. Ta raziskava pravi, da je na področju podjetniškega okolja, ko se je analizirala tudi ustreznost bazičnih tehnoloških, znanstvenih in človeških virov, Slovenija po tem kriteriju uvrstila na 27. mesto, za Madžarsko, Estonijo, Češko. Vse te ovire predstavljajo implicitni davek na podjetništvo in delujejo kot zaviralec gospodarskega razvoja. Mimogrede, minister za gospodarstvo, doktor Matej Lahovnik, je v intervjuju za nek tednik to študijo mednarodnega inštituta za razvoj menedžmenta, relativiziral in podvomil v njeno strokovnost. Časnik Finance je to izjavo komentiral takole: “Če bi sodili po izjavah gospodarskega ministra, je na sloviti švicarski ustanovi za ekonomske raziskave EMD, nemalo butcev. Tudi mnenje ekspertov priznanih tujih institucij slovenski vladi ne pridejo do živega, ko brani svojo nezmotljivost in prepričanost v svoj prav.” Minister Lahovnik, ki je bil še včeraj tako imenovani neodvisni strokovnjak z distanco do liberalne demokracije, se je hitro navzel istih manir. Študija svetovnega gospodarskega foruma je pokazala, da je po učinkovitosti državnih subvencij, torej vladnega poseganja v gospodarstvo, slovenska vlada na 31. mestu, za Češko, Madžarsko in Estonijo, in za mnogimi drugimi državami. Zanimivo je, da je vlada sama, ne vem če je to predsednik vlade prebral, ampak v osnutku strategije razvoja Slovenije na strani 147 piše: “Absolutna vrednost indeksa globalne konkurenčnosti Slovenije, ki ga izračunava svetovni gospodarski forum, sicer narašča, vendar smo najslabše rezultate v zadnjih letih dosegli pri kakovosti javnih institucij.” Tukaj vlada v svojem lastnem programu priznava, da je od vseh teh primerjav sama najslabša. Kakovost javnih institucij, najslabši rezultati. Tudi podatki Svetovne banke kažejo, da za sedanjimi članicami Evropske unije najbolj zaostajamo v indikatorjih, oziroma kazalcih kakovosti vladanja. To je pri kazalcih, ki merijo kvaliteto regulative, vladavino prava, učinkovitosti vladanja in nadzor korupcije. To kaže, da je kakovost institucionalnega okolja v Sloveniji še ne dosega ravni, potrebne za dobro vladanje. To ne berem iz programa opozicije, to ne berem iz programa strokovnega sveta Slovenske demokratske stranke ali ocene. To berem iz osnutka strategije razvoja Slovenije, ki ga je pripravila vlada. Pohvalno, zelo samokritično, vendar pa zanika to, kar ste sami napisali, ta osnutek strategije razvoja za naslednjih 10 let. V temelju zanika to samohvalo, ki smo jo poslušali v nastopih ministrov, češ kako je vlada uspešna. Tukaj sami pravite, da je to največji problem. Se pravi kvaliteta javnih institucij, kvaliteta vladanja. In se morate odločiti, kaj sedaj drži. No, in še anketa GEM-a iz leta 2003. V tej anketi so eksperti zelo nizko ocenili našo vladno politiko pri obravnavi novih in rastočih podjetij ter vladne programe in različne oblike podpore. Slovenija je med 35. primerjanimi državami zasedla 29. mesto. O inflaciji in nekaterih ostalih zadevah s področja financ bodo spregovorili moji kolegi. Morda samo nekaj primerjav glede na najbolj očitne obljube, ki jih je dala vlada pred štirimi leti, in dejanskim stanjem. V koalicijski pogodbi ste tisti, ki ste bili zadnja štiri leta na oblasti, zapisali: »Zagotovili bomo, da se bo delež javnofinančnih prihodkov in odhodkov, bruto domačega proizvoda v obdobju 2001-2004 stabiliziral na ravni okoli 42%, pri čemer se mora javnofinančni primanjkljaj po triletnem vsakoletnem zmanjševanju v letu 2004 spremeniti v manjši presežek.« Dejansko stanje po podatkih vladnih institucij: »Javnofinančna poraba se je vsa leta povečevala in leta 2003 znašala že 43,1% bruto domačega proizvoda.« Daleč, daleč od obljubljenih 42%. Javnofinančni primanjkljaj po slovenskih merilih in vladnih podatkih leta 2002 3%, 2003 prek 1%, leta 2004 »presežek ni predviden«. Finančni minister je rekel, da je bilo to slabo. Mogoče, vendar zakaj ste ga potem obljubljali. K slabemu stanju, k večanju deleža javnofinančnih prihodkov, se pravi, k povečani potrošnji upravljavcev države zelo pomembno prispeva razsipnost pri trošenju javnih sredstev. V nobenem programu pred volitvami Liberalna demokracija in vlada nista povedali volivcem, da bo 54 milijonov dolarjev potrošila za nakup dragega vladnega letala. Gre za izjemno investicijo, za katero se je država zadolžila, vendar o tem niti besede niti črke pred volitvami leta 2000. Velika prevara volivcev. Ni vlade na svetu, ki bi šla v takšno investicijo brez tega, da bi jo vnaprej načrtovala in tudi povedala pred volitvami, za kaj gre. No, naj povem še to, da zdaj vlada tudi pred volitvami oddaja to letalo v zakup za, po ocenah strokovnjakov, zelo skromno zakupnino, hkrati pa najema letala za svoje potrebe in za to plačuje drage ekonomske cene najema. In, seveda, ob tem plačujemo še glavnico in obresti za dolg, ki ga je vlada najela za to, da je kupila to razkošno letalo. Naslednji primer neracionalnega trošenja javnih sredstev so podjetja, ki so v neposredni ali posredni državni lasti in ki brez kakršnihkoli razpisov trošijo stotine milijonov za sponzorstva in različne tako imenovane intelektualne storitve brez vsake vsebine. Minister Keber je za teoretični del zdravstvene reforme porabil 7 milijonov evrov, ogromno denarja – pri obravnavi interpelacije tega niti ni zanikal, zdravstvena reforma pa je kljub tem študijam ostala na teoretični in retorični ravni in uporabniki storitev od teh težkih milijonov nimajo nič. Lahko bi našteli še na desetine primerov neracionalnega trošenja skupnega denarja, ampak ker ste omejili čas, vsega ni možno našteti. Dejstvo je, da bi z gospodarnim ravnanjem lahko prihranili desetine milijard in jih investirali v prioritetne programe ali zmanjšali deficit, zadolžitev ali davke. Naslednja tema, kjer vlada trdi, da je bila zelo uspešna, je brezposelnost. Mag. Anton Rop je na začetku mandata obljubljal znižanje nezaposlenosti za petino. V resnici se je stopnja v vseh štirih letih, odkar LDS vodi to koalicijo, znižala le za 3%, pa še to ni jasno, ali je število brezposelnih v resnici nižje ali pa so na zavodih za zaposlovanje le toliko ljudi izbrisali iz evidenc; ljudje nam sporočajo, da jih dajo na javna dela, in ko so javna dela končana, jih ne vpišejo več v evidenco brezposelnih. Pomemben delež v teh 3% pa povrhu vsega predstavlja še zaposlovanje v javni upravi, kjer pa se je zaposlovanje zelo povečalo v zadnjih štirih letih, tu pa je bila rast velika. In velik problem, ko gre za brezposelnost in ki ga je vlada v svojem odgovoru pravzaprav popolnoma ignorirala, so velike razlike v stopnji brezposelnosti po regijah. Stopnja registriranja brezposelnosti po regijah v letu 2003 je naslednja: Slovenija 11,2%, Pomurska regija 17,5%, Podravska 16,2%, Zasavska 16,1%, Spodnje posavska 14,9%, Savinjska 13,5%, Koroška 12,6%. Samo tri regije so oziroma več kot polovica regij je nad tem povprečjem. In če pogledamo, kam je država namenila največ državnih subvencij v tem mandatu, vidimo, da jih je usmerila predvsem v tiste regije, kjer brezposelnost ni ravno najbolj pereč problem. Državne subvencije so v vseh okoljih, kjer jih pač še uporabljajo, instrument za zmanjševanje teh razlik v stopnji brezposelnosti po regijah, ampak slovenska vlada tega ne ve. Največje državne subvencije so šle tja, kjer problem brezposelnih ni največji, ampak obratno. Iz tabel in podatkov, ki jih podaja vlada v odgovoru na interpelacijo je očitno, da stopnja anketne brezposelnosti v zadnjih treh letih konstantno narašča. Leta 2001 je znašala 6,4%, napoved za leto 2004 pa je 6,8%. Zato žal ne bo mogoče doseči obljube vlade, da bo stopnja anketne brezposelnosti v letu 2006 padla na raven 5%. Zaskrbljujoč je tudi podatek, da tudi anketna zaposlenost pada, se pravi, da je manj zaposlenih, kar potrjuje naše ocene, da je upadanje stopnje registrirane brezposelnosti zgolj na račun brisanih iz evidenc brezposelnih, ne pa na račun novih zaposlitev, razen deloma v državni upravi. Kar se tiče medregionalnih razlik, kar je eden od perečih strateških razvojnih problemov v Sloveniji, vlada v odgovoru na interpelacijo priznava, da se medregionalne razlike, izražene z bruto domačim proizvodom na prebivalca, v zadnjih letih rahlo povečuje. Vlada to priznava. Ne moremo pa soglašati z vladno oceno, da so se razlike med regijami v stopnji brezposelnosti po nekaj letnem povečanju v letu 2003 začele zniževati. Iz višine koeficienta variacije je jasno, da so se medregionalne razlike v brezposelnosti v mandatu te vlade povečale od 31,2% v letu 2000 na 33,9% v letu 2003. Obvladovanje gospodarstva s strani države. Eno temeljnih obljub te vladne koalicije je bila, da se bo vlada umaknila iz gospodarstev, da se bo politika umaknila iz gospodarstva. V koalicijski pogodbi je na tistih prvih straneh, kjer so povzete te ključne usmeritve, to napisano z debelimi črkami. Vladna koalicija bo sprejela vse, da se politika umakne iz gospodarstva. Venda,r kaj se je zgodilo? Namesto, da bi vlada nastopala kot servis gospodarstva in zagotavljala gospodarstvu ugodne pogoje za poslovanje, slovenska vlada ohranja vlogo gospodarja nad slovenskim gospodarstvom. Vloga vlade v gospodarstvu je odločno prevelika. V štirih letih se je prej povečala kot zmanjšala, še posebej, če upoštevamo tudi posredni politični vpliv vladnih strank v gospodarstvu. Vlada bi se morala iz gospodarstva že zdavnaj umakniti. To je obljuba pred vsakimi volitvami, nič se ne zgodi. Po raziskavi ugodnega Fraiser instituta, to je kanadski ekonomski institut, ki velja za enega najbolj vplivnih svetovnih institutov, ki meri ekonomsko svobodo po svetu, in po študiji, ki je bila narejena julija letos, se pravi pred dobrim mesecem, se Slovenija uvršča med ekonomsko najmanj liberalne nove članice Evropske unije, v svetovnem merilu pa je pristala na 74. mestu od 123-ih držav. Praktično so se vse ostale nove članice Evropske unije uvrstile pred njo. Ta institut proučuje stopnjo ekonomske svobode, neumešavanja politike v gospodarstvo po naslednjih kriterijih; vloga in velikost države v gospodarstvu, pravni sistem in lastninske pravice, monetarna politika, mednarodna trgovina, stopnja regulacije na trgu. To je trg delovne sile, finančni trg, državno omejevanje podjetij. Najslabše ocene je Slovenija dobila zaradi velike vloge države v gospodarstvu. Po vmešavanju politike in države v gospodarstvo, je Slovenija od 123-ih držav merjenih na 120. mestu. Na 120. mestu. Tri ugodni mladi profesorji ekonomije (Sašo Polanec, Jože Damjan in Matija Rojec) so v Financah dne 17. avgusta 2004 v članku “Umaknite državo iz gospodarstva” zapisali naslednje: “Nedvomno je nujna čim prejšnja privatizacija državnih podjetij, ki so velikokrat monopolna in s tem ni zdravega vpliva politike na poslovanje podjetij. Še posebej pereč je problem v telekomunikacijskem sektorju, ki ga v fiksni in mobilni telefoniji obvladuje monopolno podjetje, torej Telekom s hčerinskimi podjetji in Mobitel in Siol.” In naprej: Naši ključni lastniki so kapitalska družba, odškodninska družba in finančne institucije, ki nimajo prave motivacije za razvoj podjetij. Zanima jih le nadzor oziroma kratkoročna finančna uspešnost. Nimajo sredstva in znanja, da bi kaj več naredili, niti ni to njihova funkcija. V Sloveniji je kljub načeloma privatiziranem gospodarstvu vloga države v gospodarstvu prek njenih paradržavnih skladov zelo močna. Ta dva sklada v povezavi z največjo, še vedno državno zavarovalnico Triglav, v najbolj propozivnih podjetij obvladujeta tudi po tretinjski ali večje lastniške deleže, kar jim ob razpršenem preostalem lastništvu daje kontrolno moč in možnost vplivanja na poslovanje podjetij in njihove strateške odločitve. Gre za nezdrav odnos, ki vsakokratni politiki omogoča neposredni nadzor in možnost političnega manipuliranja v večini velikih slovenskih podjetij. V isti številki Financ opozarjata na nujno zmanjšanje vloga države v gospodarstvu še dva mlada ekonomista, dr. Kešelevič in mag. Aristovnik. To je pač globalna teoretična ocena vpliva politike in vlade na gospodarstvo. Če smo malo bolj konkretni, naredimo en tak “top ten” političnih kadrov v gospodarstvu, vidimo, da praktično na nobenem pomembnem mestu v gospodarstvu in na tistih mestih v upravi, ki tudi posredno in neposredno vplivajo na to, kako se stvari odvijajo tudi v gospodarstvu ni človeka, ki ga tja ne bi nastavila vladna opcija. Razvpitih primerov je ogromno. Recimo gospod Lenič na zavarovalnici Triglav, bivši politik Liberalne demokracije. Gospod Kramar na čelu Nove ljubljanske banke. Gospod Taler na Simobilu. Tisti, ki nadzoruje javne finance, gospod Šoltes na računskem sodišču. Prav tako tja ni mogel brez izkaznice Liberalne demokracije. V Krki je gospod Kovačič, ki bo sedaj dvignil imidž LDS partije v Novem mestu. V Savi gospod Bohorič, nekdanji podpredsednik LDS-a. Bavčar v Istrabenzu. Gospod Kocijančič iz sestrske stranke vladne koalicije opravlja z nacionalno televizijo, olimpijskim komitejem. Njegova žena določa študijske programe na Univerzi. Bivši predsednik Združene liste, gospod Ribičič na ustavnem sodišču odloča o pritožbah, ki se nanašajo tudi na gospodarstvo. Gospod Jankovič, ki ga je po lastnih besedah tja nastavil politično gospod Rop, upravlja z večinskim trgovcem v Sloveniji. Gospa Kandutijeva nadzoruje igralnico v Portorožu. Gospod Majzel Mobitel. Gospod Golobič Ultro. Gospod Kušar odškodninsko družbo. Gospod Jamnik kapitalsko družbo. Gospod Jakič atletsko zvezo, gospod Anderlič avto-moto zvezo. Gospod Meh Muro. Tožilstvo je v rokah LDS-a. Da je to dejstvo, dokazuje tudi nastopanje v politični vlogi nekdanje generalne državne tožilke, ki je sedaj ministrica in kandidatka Liberalne demokracije. Tudi naslednik je iz te orbite oblastnih strank. Ampak da bo stvar še hujša, tudi druga stran, ki nastopa v teh pravnih sporih, je nekako kontrolirana s strani Liberalne demokracije. Kajti tudi predsednik odvetniške zbornice je Liberalna demokracija, pomemben politik LDS, gospod Kozinc, ki je povrh tega tudi predsednik nadzornega sveta v Luki Koper. Lahko bi našteval še dve uri. Ni pomembnega mesta, kjer vladajoča politika ne bi imela neposrednih vzvodov nadzora nad gospodarstvom. Jasno je, da sta se zaradi takšnega stanja razbohotila klientelizem in korupcija. Tukaj smo za to isto govornico in iz poslanskih klopi na več sejah opozarjali na ta pojav. Namesto učinkovitih ukrepov smo dobili nek zakon, ki je oblikoval neko novo institucijo, ki naj bi preganjala korupci