Razmišljanja: O reformah in še čem….

Spoštovani! Leto 2005 bi povzel kot leto konstituiranja nove oblasti in aktivnosti nove vlade, ki bi vodile v večjo in predvsem bolj stabilno blaginjo vseh Slovencev. Kot predstavnik Odbora za finance sem se predvsem redno seznanjal z argumenti za in proti predlaganim reformam. Na srečanjih v IO SDS , klubu ekonomistov, obrtna zbornica, Lionsih in tam kjer beseda nanese na politiko in s tem zvezi na reforme. Mnenja sem, da smo dolžni širšo javnost seznanjati, da je tavlada vodila monetarno politiko, ki nam omogoča prevzem EVRA. Da se to ni zgodilo samo po sebi lahko v zadnjem času slišimo pohvale evropskih komisarjev . Primer ostali dve pristopnici (Estonija in Litva) imata pri višini inflacije resne probleme. Zelo pozitivno lahko ocenimo prizadevanje vlade pri črpanju evropskih strukturnih skladov. Iz praktično niččrpanih sredstev v začetku leta lahko sedaj vidimo, da so razpisana sredstva porabljena skoraj 90%. Reforme bodo prinesle podjetništvu bolj naklonjeno in prijazno državo, preprostejši davčni sistem in nižje davčne obremenitve, umik države iz gospodarstva, večji pretok znanja med gospodarstvom in univerzami, bolj pregleden sistem socialnih pomoči, bolj racionalen zdravstveni sistem in bolj vzdržen ter spodbujajoč pokojninski sistem. Zanimivo (in logično) je da predlagane vladne reforme izjemno močno podpirajo gospodarstveniki in „presenetljivo“ brezposelni. Omenil sem presenetljivo, kar sploh ni če pogledamo kako brezposelni razmišlja. Brezposelni(vsaj večina) želi dobiti delo, kakršno koli, tudi za določen čas, tudi če ga lahko izgubijo brez odpovednega roka, tudi če ne bodo dobili odpravnine. Želijo le delati in zaslužiti plačo, ne pa živeti od socialne pomoči. Reformni predlogi želijo približati ureditev trga dela v Sloveniji skandinavskemu modelu, torej ureditvi v najbolj socialnih državah. Sedanja “nemška ureditev” trga dela v Sloveniji namreč vodi tudi v nemško stopnjo brezposelnosti, medtem ko “skandinavska”ureditev lahko pomeni, da bo zaposlenost narasla in brezposelnost padla na skandinavsko raven. Za informacijo( v SLO je bilo leta 2004 zaposlenih dobrih 65 odstotkov vseh v starosti med 15 in 64 leti, medtem v skandinavskih deželah med 70% in 75%.)(upokojitvena starost, stroški odpuščanja, odpravnine, višji davki na delo; npr. V SLO je to 66% pri 167 odstotkih povprečne plače, v Skandinaviji na to plačo le 50%;zloraba “študentskega dela” Pa se vprašajmo ali je ta model visoke stopnje zaposlenostitudi socialen s stališča posameznika in ali se splača zanj zavzemati tudi v Sloveniji? Mnenja reformistov in tudi logični zaključki so takšni , da se splača. Večja zaposlenost pomeni, da je manj brezposelnih in da zaposleni delajo dlje. Ti seveda dosegajo višje plače, kot znašajo nadomestila za brezposelnost ali socialne pomoči. Plače pa so višje pri večji zaposlenosti, saj so tudi davki lahko nižji. Hkrati pa je tudi plača nekoga , ki je starejši od 60 let, bistveno višja od pokojnine, ki jo bo dobival. Seveda pa se vprašamo, kaj storiti ko sindikati tako močno nasprotujejo skandinavskemu modelu trga dela in velike zaposlenosti, radi pa bi skandinavsko visoke plače ob sedanji gospodarski strukturi? Kot družba bi se morali resno vprašati, čigave interese sploh zastopajo ti naši sindikati. Interese sindikalnih voditeljev, ki se želijo profilirati kot politiki, interese kitajskih delavcev, ki bodo zaradi nerazumnih zahtev slovenskih sindikatov še laže izrivali slovenske delavce s trga? Gospodarsko kritična javnost in seveda reformisti poudarjajo preživetost obstoječega gospodarskega modela, ki s progresivnim načinom obdavčenja in dostikrat „preveč“ socialno državo ubija ustvarjalnost in destimulira najbolj produktivne. Iz dosedanje medijske razprave je mogoče razbrati, da se sveženj reform pretežno enači s predlogom uvedbe enotne davčne stopnje, pri čemer se pri analizi prednosti ali slabosti uvedbe EDS pozablja ali namerno izpušča nekatere ključne argumente. Kot eden ključnih argumentov nasprotnikov EDS se v zadnjem času poudarja dvig DDV, s katerim naj bi se pokril izpad pobrane dohodnine. Vedeti moramo, da prelivanje višjega DDV v cene ne bo popolno, kajti manjši stroški dela in povečana konkurenca bodo imeli nasprotne in občutne učinke na cene. Ni pa tudi nujno, da bo stopnja DDV na koncu enotna. V povezavi z izpadom pobrane dohodnine se vse prevečkrat pozablja na dva dejavnika, ki bosta ob uvedbi EDS imela pozitivne učinke na višino pobranih davkov iz naslova dohodkov. Zaradi nižje davčne stopnje lahko pričakujemo povečanje obsega obdavčljivih prihodkov in s tem povezano zmanjšanje sive ekonomije(ocene so, da se le ta giblje med 8 in 25% BDP), poleg tega pa lahko zaradi višjih mejnih dohodkov pričakujemo tudi večjo delovno aktivnost in s tem povezano povečanje obdavčljive mase dohodkov. V okolju kjer so mejni stroški človeškega kapitala nižji, bodo vlaganja v znanje in razvoj nedvomno bolj privlačna, zaradi česar bo rast v panogah z visoko dodano vrednostjo višja kot doslej.(pozitivno naravnana zakonodaja, ki spodbuja razvoj in inovacije, še posebej v manj razvitih območjih) Za konec bi poudaril, da ne smemo zanemariti vsaj še enega pomembnega dejavnika. V globalnem gospodarstvu, katerega del je slovensko, vzdrževanje panog z nizko dodano vrednostjo (z državnimi subvencijami, kvotami, uvoznimi davki) pomeni prerazdeljevanje na račun visoko produktivnih delavcev in panog, ki so temelj obstoječega socialnega modela in s tem države. Kako dolgo lahko ti oziroma te panogeto še zdržijo? Če so res neobčutljivi za dohodek oziroma dobiček, kakor trdijo nekateri nasprotniki EDS, lahko gre prerazdeljevanje na njihov račun bržkone poljubno daleč. Vprašajmo se –ali je v tej državi res kdo, ki verjame,, da inženirji, kemiki, farmacevti in podjetja iz teh panog v želji po višjem zaslužku oz. dobičku ne bodo odšli v katerood držav z manj progresivnim davkom na plače in sploh spodbudnejšim okoljem za znanje, ustvarjalnost in delavnost? Robert Čehovin, predsednik Odbora za finance pri strokovnem svetu SDS (Prispevek sem pripravil kot povzetek več avtorjev – Damijan, Polanec, Ahčan)