Razmislek o slabosti slovenske mature

V prvi februarski številki Šolskih razgledov ddr. Barica Marentič Požarnik razmišlja o slabostih slovenske splošne mature (ŠR, št. 3, O maturi). Z njo se globoko strinjam. Podobnih razmišljanj (tudi analiz) mnogih  strokovnjakov o naši maturi v zadnjih, recimo petnajstih letih, poznamo kar nekaj. Tudi s strani šolske stroke Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Matura pa več ali manj ostaja enaka, še več, postaja še bolj eksterna  in še bolj formalizirana, da čim bolj zadosti selekcijskemu načelu. Na koncu avtorica članka zapiše tudi tole: “Ne pričakujem, da se bo na osnovi mojega pisanja pri maturi kaj bistvenega spremenilo, saj obstoječi način, ki ‘teče kot dobro naoljen stroj’, premočno ustreza tako sestavljalcem kot številnim učiteljem in ocenjevalcem preizkusov, tistim, ki jih usposabljajo, pa tistim, ki izračunavajo edukometrične parametre, in pri slovenščini tudi prodajalcem predpisanih knjig in raznih priročnikov. Morda pa bo le spodbudilo koga k razmisleku.”

Dve stvari je mogoče še posebej razbrati iz avtoričinega razmišljanja: skromni optimizem, da bo koga morda le spodbudila k razmisleku o slabostih naše mature, da bi se kaj spremenila, pa je skoraj že iluzija. In drugo: matura pravzaprav ustreza mnogim, ker imajo od nje takšne ali drugačne koristi, samo preverjanju KAKOVOSTI  gimnazijskega znanja, ki si ga je dijak pridobival štiri leta, ne. Če sem ciničen, slovenska matura ustreza marsikomu, le dijaku, ki jo opravlja zato, da preveri svoje znanje za nadaljnje šolanje, ne. In da bo mera polna, zelo pogosto slišimo profesorje s fakultet, ki ugotavljajo, da dijak prinese iz gimnazije premalo kakovostnega znanja.

Na tem mestu ne želim podrobneje utemeljevati, zakaj je tako. To počnejo (sam sem večkrat govoril o tem tudi iz prakse v razredu) že vrsto let strokovnjaki, ki se zavedajo slabosti naše mature. Tudi nekaj komisij je bilo ustanovljenih z namenom prenove mature, spremenilo pa se ni veliko. Očitno zato, ker so že preveč v ospredju čisto drugi, tudi zaslužkarski interesi. Tako matura ni (tudi to je bilo že večkrat povedano) naraven zaključek srednješolskega izobraževanja, ki bi preverila, v kolikšni meri so bili uresničeni gimnazijski standardi, imela naj bi torej predvsem kvalifikacijsko funkcijo, ampak v veliki meri določa gimnazijsko izobraževanje.

In še nekaj: zadnjič sem bral, da madžarski učitelji protestirajo, ker jim »država« hoče meriti delovni čas (kar se obeta tudi pri nas), s tem pa jim odvzemajo veselje do poučevanja, zmanjšujejo avtonomijo …  Seveda ni stopnja učiteljeve avtonomije odvisna od npr. merjenja delovnega časa, ampak je to šolski sistem, ki ga sili v to, da postaja čedalje bolj uradnik, administrator.  Naša matura dela iz učitelja ravno to, kar učitelj ne želi biti: posredovalec znanj, neustvarjalna, neavtonomna oseba. Članek ddr. Marentič Požarnik govori ravno o tem.

Janez Mežan, predsednik Komisije za predšolsko vzgojo, osnovno, srednje in višje šolstvo pri Strokovnem svetu SDS