Razkroj parlamentarne demokracije?

PS SDS je ob sopodpisu poslancev SNS predlagala zahtevo za sklic izredne seje DZ, na kateri bi razpravljali o potrebni skrbnosti ravnanj poslancev pri opravljanju zelo razvejane mednarodne dejavnosti. Poslanci smo namreč vključeni v številne mednarodne skupine, institucionalne povezave in organe, zelo pogosta so tudi bilateralna in druga srečanja. Poslanci in drugi funkcionarji – recimo funkcionarji izvršne oblasti, torej ministri ali predsednik vlade in drugi – lahko nastopamo v različnih vlogah – lahko kot predstavniki strank, lahko kot posamezniki, torej samo kot npr. poslanci, lahko pa tudi v imenu institucij ali organov, npr. v vlogi predsednika odbora ali ministra ali predsednika vlade. Odvisno od vloge, ki jo zastopamo, lahko izražamo svoja osebna stališča ali pa stališča institucije, ki jo predstavljamo. Najbrž je razumljivo, da ima nastopanje v različnih vlogah, tudi različno pravno in vsebinsko podlago za izražanje stališč in izjave funkcionarjev imajo zaradi tega tudi različno težo in različne posledice za funkcionarja, stranko ali državo.

V dosedanjem razvoju slovenskega parlamentarizma se o tem občutljivem področju  še ni razpravljalo, čeprav je prav zaradi nerodnih, netaktnih ali nepremišljenih izjav nekajkrat že prišlo do velikih notranjih in tudi mednarodnih  težav. Izrečene besede ali dejanja funkcionarja imajo tudi obligatorno težo. Vse tuje države ali institucije pričakujejo, da so izjave resne in bodo tudi ravnanja organov ali države takšna kot so napovedovana – ne glede na to, ali so bila izrečena ob ustrezni podpori oziroma odločitvi organa ali institucije, ki ji funkcionar, ki je take napovedi izrekel, pripada ali ne.

V dosedanji poosamosvojitveni parlamentarni praksi se je že nekajkrat zgodilo, da smo morali zaradi nepremišljenosti funkcionarjev pogoltniti tudi zajetne zalogaje. Res so jih večino zakuhali predstavniki izvršne oblasti, vendar to ne zmanjšuje teže dejanj, ki jih lahko povzročijo nepremišljene izjave kateregakoli funkcionarja.

Nedolgo tega smo doživeli vsaj dve ovadbi Slovenije pri Svetu Evrope, ki so jih proizvedli funkcionarji te hiše, t.j. DZ in doživeli smo 2 obiska komisarjev za človekove pravice, Alvara Gila Roblesa in Thomasa Hammarberga, ki sta prišla preverjati razmere na konkretne lokacije v Sloveniji. Nista bila poslana v kakšno tujo državo, v kateri občasno vršijo deportacije migrantov, beguncev ali celo državljanov EU, ampak v  Slovenijo, ki s tem nima nikakršnih težav in ki ima razmere do tujcev, migrantov in manjšin vzorno urejene. Ampak tako je to, če to nekdo počne, ker naj bi mu dal 82. člen ustave tako pravico.

Decembra lani je g. Ivo Vajgl, eden od politikov sedanje koalicije, v tujini napovedal, kako bo v primeru t.i. “izbrisanih” ravnala država, čeprav za to ni imel nikakršnega pooblastila niti institucije, torej državnega zbora, niti odbora za zunanjo politiko, ki ga je predstavljal. Ne državni zbor in ne matično delovno telo nista obravnavala stališč ali sprejela sklepov, ki jih je g. Vajgl predstavil v imenu države v tujini. Da je težava še večja, je g. Vajgl napovedal ravnanje države, ki so ga volivci in volivke na referendumu skoraj soglasno zavrnili (s 95%).

Izjava je sprožila številne in hude reakcije, zganila se je slovenska politika in pričakovano tudi javnost. Nato smo spremljali številne Vajglove izgovore, izmikanja, zavajajoča pojasnjevanja, preprečevanje sklicev sej delovnih teles in še marsikaj. Da izjava ni bila izrečena na primernem kraju, niti ob pravem času, in kar je še bolj problematično, brez ustrezne odločitve in sklepa pristojnega organa, kažejo tudi poskusi relativiziranja izjave. Tako tistega, ki jo je sporočil, kot tudi političnega kroga, ki mu ta politik pripada.

Najprej je prišlo do zanikanja izjave, kasneje do izgovarjanja, da je šlo za zasebni obisk, da je bila izjava izrečena neuradno, da sploh ni bila izrečena, da smo jo narobe razumeli, … Vendar pa je vse te poskuse na laž postavil zapis na spletni strani tujega parlamenta in pohvala na spletni strani vlade taiste države, ki jo je ta poslanec obiskal. Teh zapisov pa nihče ni niti poskusil demantirati.  Celo več. Država – torej politična in sodna oblast, sta v naslednjih dveh mesecih storili natančno tisto, kar je ta funkcionar napovedal. Napoved funkcionarja, ki je bila izrečena v Beogradu, se uresničuje na politični ravni, ker so se dejansko začele izdajati odločbe brez zakonske podlage in na sodni ravni, ker je dejansko prišlo do sodne odločitve glede odškodnine enemu od tožnikov iz skupine t.i. izbrisanih.

Teh težav ne bi bilo, če bi npr. poslanec vedel in razumel, v kakšni vlogi je tam nastopal in kakšne podlage bi potreboval za predstavitev stališč v imenu države. Če gre funkcionar/poslanec v tujino na državne stroške in kot predsednik delovnega telesa Državnega zbora RS ter tudi nastopa v tej funkciji in ob tem napove aktivnost oziroma ravnanje države, ki ga njegovo delovno telo ali institucija – torej državni zbor – ni obravnaval, potem najbrž lahko utemeljeno razmišljamo, da je šlo za (politično) prekoračitev mandata. Če predsednik delovnega telesa želi predstaviti stališče države, mora za izjavo imeti vsaj soglasje delovnega telesa, če že ne državnega zbora.

Če na hitro analiziramo nekatere vloge, v katerih lahko nastopajo funkcionarji, pridemo do zanimivih ugotovitev. Recimo, da sprejmemo trditev, da je bil poslanec g. Ivo Vajgl na zasebnem obisku. Zasebnih obiskov funkcionarjev ne plačuje država oziroma v tem primeru državni zbor. Če je predsednik delovnega telesa na zasebnem obisku na državne stroške, zlorabi položaj in izvrši koruptivno dejanje. To bi lahko zaznal tudi ustrezen organ RS, ki bi izdal vsaj načelno mnenje, če že ne sprožil kakšnega postopka. Vsaj za lepši vtis. So primeri, ko ni tovrstnih reakcij – najbrž niso vsi kršitelji “pravi”.

Če funkcionar, na primer tako kot g. Vajgl, napove, kaj bo storila država, ne da bi imel za to pooblastilo oziroma ustrezno podlago za takšno izjavo, potem lahko ugotovimo, da se je vrnil čas Ludvika XIV in absolutizma. »Država, to sem jaz« – tako lahko v takih primerih razumemo tako izjavo, sploh če se nekaj kasneje dejansko začne uresničevati. Nekaj podobnega se dogaja tudi v sodobnih diktaturah, ni bistvene razlike. Pred časom je priznani slovenski filozof Slavoj Žižek enega izmed članov Pahorjeve vlade označil za slovenskega Stalina, za slovenskega diktatorja.

Najbrž je zelo sporno, če je g. Vajgl napovedal tudi ravnanje neodvisne sodne oblasti. Tega ni mogoče spregledati. Zanimivo pa je, da tega nihče ne problematizira. Takšna napoved g. Vajgla kaže na to, da sedanja politična oblast močno vpliva na delo sodne veje oblasti, sicer se kaj takega, da politik napove odškodnine, ki jih dosoja sodna oblast, ne bi moglo zgoditi.

Če pa funkcionar nastopa v imenu politične stranke in napove, kaj bo storila država,  potem lahko govorimo o tem, da je ta stranka država in da smo se vrnili v enopartijski sistem. Kar glede na razmere najbrž ni daleč od resnice.

Seveda vsi razumemo, da ima vsakdo svoje osebno stališče in ga tudi pove. Jasno in razločno pove, kaj predlaga, kaj podpira, kaj je njegova preferenca. Vendar, če govorimo o osebnem stališču, potem ne rečemo, da bo država storila to in to – npr. da bo izdala odločbe in izplačala odškodnine, kot to beremo iz poročila STA, ki ga je zapisala po dogodku v Beogradu 10.12.2008.

Zato smo poslanci SDS, SLS in SNS že 2 dni po tej izjavi vložili zahtevo za obravnavo zadeve na pristojnem delovnem telesu, da bi razčistili, v kakšni vlogi je bila izjava izrečena, vendar te seje predsednik delovnega telesa nikakor ni hotel sklicati. Če bi jo, bi lahko marsikaj že zdavnaj razčistili in se posvetili izvajanju sklepov, ki jih predlagamo.

Te in podobne sklepe bi že lahko obravnavali, obenem bi se že lahko opredelili, kakšno podlago potrebuje poslanec ali predsednik delovnega telesa ali drug funkcionar, da lahko govori v imenu države, kot se je zgodilo v primeru g. Vajgla v Beogradu.

V PS SDS smo pričakovali, da bo razprava odprla še kakšen vidik, še kaj, kar se je v naši dosedanji praksi pokazalo kot problematično in je vredno ureditve in kar bi narekovalo dopolnitev predlaganih sklepov oziroma stališč. Vsekakor smo pričakovali, da bodo sklepi podprti in se bodo tudi upoštevali v prihodnji politični praksi. Morda bi bilo celo potrebno kakšno stvar tudi drugače urediti, saj ima ustavna svoboda poslanca lahko tudi posledice v odgovornosti države.

Toda koalicijska skupina poslancev je danes sprejela sklep o tem, da predlagano gradivo in sklepi, ki sta jih v zahtevi za sklic izredne seje navedli PS SDS in PS SNS posegajo v demokratične pridobitve slovenske in evropske demokratične družbe, zato jih Odbor za zunanjo politiko zavrača kot podlago za razpravo in odločanje. 

S tako sprejetim sklepom so koalicijski poslanci še enkrat več v tem mandatu preprečili izvrševanje ustavnih pravic, ki jih ima opozicija za nadzor koalicije. Celo več – koalicijski poslanci so ponovno dokazali, da se bo v parlamentu, hramu demokracije, lahko razpravljalo le o stvareh, ki jih koalicija ne bo prepovedala. 
Jože Tanko
Vodja PS SDS