Ravnateljski turizem pod krinko izobraževanja
sreda, 6. 11. 2013v medijih smo lahko že večkrat prebrali članke, v katerih je zapisano, kako ravnatelji osnovnih in srednjih šol hodijo na izobraževanja na Kitajsko, Južno Afriko, v Vietnam, nazadnje pa so se udeležili konference v Črni gori. Zadnje tako potovanje je bilo razkrito v članku Kriza v šolstvu? Kar 50 ravnateljev v Črno goro, devet na Kitajsko!, ki je bil objavljen 4. novembra. Po poročanju medijev naj bi bili stroški za bivanje ravnateljev v Črni gori 9000 evrov za tri dni, če pa so kupili letalske vozovnice po ekonomski ceni, ki je znašala za to obdobje 340 evrov, bi to skupaj naneslo še dodatnih 17.000 evrov. Nekateri ravnatelji so sicer šli z osebnim avtom, kar pa bi znesek še zvišalo na 400 evrov. Skupaj so ravnatelji v Črni gori tako za izobraževanje porabili 26.000 evrov. V teh časih ekonomske krize, ko vsakodnevno spremljamo stiske otrok, ki nimajo niti za šolsko prehrano, je ta informacija grozljiva. Z zneskom 26.000 evrov bi lahko pokrili več kot 10.700 šolskih malic v srednji šoli, ki stanejo 2,42 evra. Ravnatelj ene od gimnazij naj bi po poročanju medijev potoval in se tako izobraževal na račun svoje šole v Rusijo, na Irsko, v Vietnam, Maroko, Istanbul in Južno Afriko. Skupaj naj bi potoval kar 53 dni v zadnjih treh letih. Obenem je ravnatelj na šoli, na kateri pada število dijakov in na kateri so odpustili že več učiteljev.
Ob vsem tem težko razumemo, kako vse to upravičujete z t. i. avtonomijo šole, v kateri dopuščate takšne anomalije, ki gredo predvsem na škodo učiteljev in dijakov oz. učencev. Zato vas sprašujem:1. Koliko sredstev povprečno namenite srednjim in osnovnim šolam za izobraževanje učiteljev in ravnateljev? Navedite povprečen delež za srednjo šolo in osnovno šolo posebej.
2. Ali kakorkoli preverjate dosežene cilje izobraževanja? Ali vam ravnatelji pošiljajo predloge svojih potovanj in ali ste seznanjeni s končnimi poročili potovanj?
3. Ali lahko navedete konkretne primere izobraževanja ravnateljev v tujini (npr. v Maroku, Vietnamu in Južni Afriki), ki so pomembno vplivali na izboljšanje slovenskega šolstva v celoti? Kako ste izvedeli za rezultate dodane vrednosti znanja ravnateljev? S kakšno metodologijo merite učinkovitost izobraževanja ravnateljev? Ste rezultate, če ste jih izmerili, primerjali z napredkom učencev in dijakov posamezne šole, kjer se ravnatelj izobražuje na dolgih in številnih potovanjih?
4. Kako razmišljate o omejevanju izobraževanja ravnateljev v teh kriznih časih? Strinjamo se, da je stalno izobraževanje potrebno, vendar pa težko razumemo razsipavanje s proračunskim denarjem, ko bi namesto dragih izobraževanj lahko pokrili stroške več kot 10.000 šolskih malic. Ali boste drage ekskurzije ravnateljev omejili in izobraževanje prepustili strokovno usposobljenim in (pogosto) brezplačnim usposabljanjem Zavoda za šolstvo, Šole za ravnatelje, Cmepiusa, CPI …, ki imajo ogromno znanja, obenem pa bi bili stroški minimalni? Menim, da so slovenske ustanove prav tako visoko usposobljene in kakovostne, da lahko izpeljejo vrhunske programe, kot oddaljene šole na Kitajskem, v Južni Afriki ali Črni gori.
5. Prosim vas, da posredujete podatke o šolah, ki so svojih 50 ravnateljev poslale na izobraževanje v Črno goro, saj so po informacijah med njimi tudi šole, ki se že vrsto let odrekajo izboljšanju materialnih pogojev, na nekaterih pa naj bi bilo tudi več socialno ogroženih dijakov.
6. Prosim, če lahko posredujete tudi informacijo o številu dijakov in učencev, ki so v šolskem letu 2013/2014 upravičeni do šolske malice, v primerjavi s šolskim letom 2012/2013 za vse osnovne in srednje šole. Prosim, če lahko informacije posredujete v preglednici za vsako šolo posebej, tako da navedete število za vsako šolsko leto posebej ter poleg ustrezen indeks.
