Slovenija je kot druga članica EU ratificirala Lizbonsko pogodbo. Janez Janša, predsednik SDS in Vlade RS je poslankam in poslancem Državnega zbora RS predstavil predlog zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe: Janez Janša, predsednik SDS in Vlade RS je poslankam in poslancemDržavnega zbora RS predstavil predlog zakona o ratifikaciji Lizbonskepogodbe:JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik hvala za besedo. Spoštovaneposlanke in poslanci! Danes ta Državni zbor obravnava in odloča o vsebini okateri je v veliki meri primerjalno gledano odločal že februarja leta 2005.Takrat je namreč ta Državni zbor v tej isti sestavi ratificiral pogodbo oustavi za Evropo. Tako kot Slovenija je takrat ravnalo še 17 držav članic.Ostale bodisi pogodbe niso ratificirale, bodisi so, to se je zgodilo v dvehprimerih na referendumih, to pogodbo zavrnile. Posledica tega je bila, dapogodba o ustavi za Evropo, v katero je celotna EU vložila veliko energije, namilijone ur razprav, ni stopila v veljavo. Nastopil je tako imenovani časrefleksije, razmišljanja o tem kako naprej. Rezultat teh razmišljanj,posvetovanj, razprav, ki smo jih imeli tudi v Sloveniji je Lizbonska pogodba,ki je danes pred vami.Ta pogodba ohranja približno 90%(?) rešitev, ki so bilevsebovane v ustavni pogodbi, vendar pa nekaterih rešitev, ki so bileproblematične za tiste države članice, ki pogodbe niso ratificirale, bodisi kiso jo zavrnile na referendumih, manjkajo. Tako, da to, kar je danes pred namini ustavna pogodba o neki drugi obliki, je Lizbonska pogodba, ki vsebujekakšnih 90%(?) rešitev iz ustavne pogodbe, vendar 10%, če govorimo o odstotkih,deležih oziroma procentih, manjka. Pred vami tudi ni nekega enotnega dokumenta,ampak gre za klasično pogodbo EU, ki amandmira dosedanje pogodbe. Z vidikapreglednosti to ni dobro, z pragmatičnega vidika, glede na to, da je bila tudito ena od ovir za ratifikacijo ustavne pogodbe pa je to pristop, ki je v velikimeri prispevalk temu, da danes lahko odločamo na medvladni konferenci potrjenem tekstu inpodpisani pogodbi. Vsebinsko je ta pogodba rezultat večletnega truda številnihpravnih strokovnjakov in politikov iz celotne Evropske unije. Je na nek načinodraz ravnovesja med ambicijami Evropske unije in med realno situacijo, vkatero je Evropska unija prišla. Tudi napori, ki so bili vloženi v Sloveniji indrugih 17. državah članicah, v ratifikacijo prejšnje pogodbe, niso bili zaman.Kajti ta večina držav, ki je ratificirala prejšnjo pogodbo, je v veliki meri zaradimoralne teže, ki jo je imela, zaradi dejstva, da smo tisti, ki smo pogodboratificirali, spoštovali dani podpis, tisti ki pa tega niso storili, pa teganiso spoštovali. Zaradi tega dejstva in te moralne teže držav, ki so ustavnopogodbo ratificirale, je bilo možno ohraniti v novem tekstu večino rešitev okaterih se je Evropa dogovorila na konvenciji. Naj na kratko, ker proceduraniti ni tako važna, ampak vseeno, tudi glede na razpravo, ki je bila prej,spomnim na nekaj prelomnic, ki so bile dosežene ob doseganju tega soglasja, kije danes pripeljal do tega dogodka, da lahko govorimo o podpisani lizbonskipogodbi. Po številnih razpravah, usklajevanjih in kompromisih in po soglasju,ki je bilo lani doseženo okoli tako imenovane berlinske deklaracije, ki je bilapodpisana ob 50. obletnici ustanovitve evropske pogodbe, je bilo možno najunijskem evropskem svetu v lanskem letu zgraditi politično soglasje okrogključnih rešitev, ki se v novi pogodbi vendarle ohranja. Bolje rečeno, soglasjeo tem kaj je tisto kar je bilo moteče za nekatere države članice po ustavnipogodbi in kar bi lahko izpustili iz nove ureditve brez tega, da bi vsebinabistveno trpela, in da bi Evropa po širitvi lahko šla naprej. Na junijskemevropskem svetu v času nemškega predsedovanja, je bil postavljen političnitemelj za medvladno konferenco, ki je bila izvedena oktobra lani. Ta Državnizbor je, mislim da je bilo to 12. oktobra lani, razpravljal o stališčihRepublike Slovenije za medvladno konferenco in tastališča, ki jih je sprejel Državni zbor, smo na neformalnem srečanju v Lizboniin potem tudi na medvladni konferenci dosledno zagovarjali in jih tudiuveljavili. To je prispevalo k temu, da nismo imeli nobenih slabih občutkov,potem ko je bila medvladna konferenca končana in mandat za podpis pogodbe, kise je zgodil 13. decembra 2007 v Lizboni je bil na nek način samoumeven. Zanami sta torej prvi dve fazi, politični dogovor, medvladna konferenca sformalno potrditvijo, pogodbe na delovni ravni in sam podpis pogodbe, pred namipa je tretja faza, to je ratifikacija in ta je najbolj občutljiva, kot jepokazalo leto 2005, lahko celo usodna faza. V bistvu je ratifikacija vseh 27-ihdržavah članicah pogoj za uveljavitev te pogodbe, samo v eni državi se to nezgodi in smo pred zadrego pred kakršno smo bili leta 2005 krat 2. Časa jerelativno malo, junija naslednje leto imamo volitve v evropski parlament, poteh volitvah se po ustaljeni praksi oblikuje evropska komisij. Če želimo ujetivse te roke, ki so v naprej določeni, potem mora vsaj večji del lizbonskepogodbe stopiti v veljavo 1. januarja leta 2009, kar seveda pomeni, da jepotrebno vzporedno s postopkom ratifikacije pogodbe izpeljati tudi vse pripravena njeno uveljavitev in tega je zelo veliko in to je ena od prioritetslovenskega vodenja Evropske unije v tej polovici leta. Mi si želimo, da bi doratifikacije prišlo čim hitreje, vendar se zavedamo, da imajo različne državerazlične postopke. Slovenija ima v ustavni oziroma pravni ureditvi države relativnoenostaven postopek ratifikacije, so pa države, ki imajo zelo kompliciranpostopek in kjer že samo upoštevanje tega postopka terja čas, ki presegapolovico leta. Kljub temu pričakujemo, takšne so napovedi, tudi glede na žezačete postopke, da bo preko 20 držav ratificiralo lizbonsko pogodbo do koncajunija, se pravi še v času slovenskega vodenja Evropske unije, vse ostale panajkasneje do konca leta. Ker pa je v vsaki državi določena specifika in ker sov vsaki državi tudi nekatere notranje politične stvari, roki, volitve, ki bodov letošnjem letu izpeljane v nekaterih državah članicah, nujno po logiki stvarivežejo na te postopke, je možno pričakovati tudi kakšno zamudo ali komplikacijepri samiratifikaciji. Kljub temu pa obstajajo, lahko bi rekel, optimističnapričakovanja, da bo tokrat v popravnem izpitu poskus uspešen in da bo Evropskaunija 1. januarja 2009 dobila ratificirano Lizbonsko pogodbo, ki ji boomogočila, da se na osnovi tega novega temelja sooči z izzivi 21. stoletja. V tem postopkuratifikacije se vsaka država sama, seštevek pa je tisti, ki na koncu pove alije bilo teh pozitivnih odločitev dovolj ali ne. Kot že rečeno – če ena manjka,to ni dovolj. S tega vidika je tudi vaša oziroma naša državna odločitev zelopomembna. Izjemno pomembna. Ne odločamo samo o sebi, odločamo tudi o 26-ihdrugih članicah Evropske unije. Na nek način zastopate 2 milijona prebivalcevin prebivalk Republike Slovenije, posredno pa ta 2 milijona odločata o skoraj polmilijarde ljudi, v tem konkretnem primeru. Enako je tudi v drugih državah. Greza neko vzajemnost, povezanost in mislim, da se je tega potrebno zavedati.Torej, ta današnja odločitev je tako, kot za Slovenijo, pomembna tudi zacelotno Evropsko unijo. Seveda je naša skupnanaloga danes nekoliko lažja, zaradi tega ker smo praktično iste rešitve, ki jihima danes pred sabo, enkrat že ratificirali. So pa tem rešitvam nekatere stvaridodane, o tem nekoliko kasneje. In, v celoti to ni enak oziroma tako velik paket,kot je bil leta 2005. Ampak, ključne stvari o katerih danes odločamo, ne samo,da so bile na naših mizah tudi leta 2005, bile so tudi pred nami, ko smo nareferendumu glasovali za vstop v Evropsko unijo. Takrat je potekala konvencija,vedelo se je kakšne rešitve so predlagane. Državni zbor v prejšnji sestavi jesprejemal te odločitve, o tem se je na veliko razpravljajo. Vedeli smo v kakšnoEvropsko unijo vstopamo in vedeli smo kakšne spremembe bodo potrebne po našemvstopu. Tako, da Slovenija je ena od tistih držav kjer so ljudje o ključnihrešitvah, ki so pred nami, posredno na referendumu odločali. In to je nespornodejstvo, ki ga od zunaj vidijo praktično vsi. Ena od dilem in s tem tudirazlik, ki je med Lizbonsko pogodbo in Pogodbo o ustavi za Evropo, je vprašanjeListine o temeljnih pravicah. Listina o temeljnih pravicah tokrat ni sestavnidel te pogodbe, je samostojen dokument, vendar pa se pogodba na Listino otemeljnih pravicah. Listina o temeljnih pravicah tokrat ni sestavni del te pogodbe, jesamostojen dokument, vendar pa se pogodba na Listino o temeljnih pravicahsklicuje in tudi določa, da bo Listina z uveljavitvijo pogodbe postala pravnozavezujoča. Torej, v pravnem smislu bo ta Listina imela enak pomen, kot če bibila neposredno vključena v pogodbo, za tiste države članice, ki se nisoizvzele. Pri zunanjem ministru,ki ga je določala Ustavna pogodba, je prišlo do spremembe imena. Zdaj je tovisoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,dočim njegove funkcije niso bistveno spremenjene. Evropska unija bo de facto pouveljavitvi te pogodbe dobila zunanjega ministra in s tem tudi bistveno večjogarancijo za bolj enotno zunanjo politiko. Določbe o primarnostievropskih zakonodajnih aktov je nadomestila izjava, ki v bistvu povzema to, karse je že zdaj v praksi uveljavljalo. Glasovanje z dvojno večino je preloženo naleto 2014. Gre za kompromis, ki v bistvu zadeve ne spreminja veliko.Od stvari, ki so dodane,ki niso bile na naših mizah leta 2005 in v razpravi v času konvencije, je trebaposebej omeniti nov izziv, ki se je v tem času pojavil, to so klimatskespremembe, in Lizbonska pogodba zdaj to neposredno omenja. Energetsko-podnebniizzivi so konkretno navedeni v Lizbonski pogodbi in ta dokument na ta načinizraža tudi dejstvo, da se Evropa tega izziva zaveda in da je pripravljena naspopad z njim. Prejšnji teden smo z začetkom obravnave energetsko-podnebnegapaketa tudi že naredili prvi korak k uresničevanju tega zavedanja. Bilo je nekaj razprav otem, ali to pogodbo Slovenija mora ratificirati, oziroma nekdo je postavildilemo, ali to moramo ali želimo. Mislim, da ni nikogar, ki bi ne samoSlovenijo, ampak katerokoli drugo državo članico prisilil, da ratificira topogodbo. Ne samo prejšnja Ustavna pogodba, ampak tudi že prej se je zgodilo, dakakšna država ni ratificirala in so stvari zastale, zamujale in iskale so senove rešitve. Torej, nihče nikogar ne sili in brez nas ta pogodba ne bo stopilav veljavo. Tako da mislim, da je pravo vprašanje, ali mi to želimo. Ali sezavedamo, da Evropska unija, katere del smo, potrebuje te inštrumente, ki jihprinaša nova pogodba. V razpravah, ki smo jih imeli doslej, je bila ta zavestzelo prisotna.
In jazmislim, da lahko danes govorimo o tem, da Slovenija želi, da je velikanskavečina v Sloveniji koncentrirana na tej točki zavestnega hotenja, da teinštrumente EU dobi. Če sedaj zelo konkretno navedemo tudi te nadgradnje, ki jihta pogodba prinaša v primerjavi s tem kar danes velja kot pravna osnova zadelovanje EU, za 9 sklopov oziroma 9 točk, ki jih vseeno ob tej priložnosti,kljub temu, da so znane, velja ponoviti. Prvič, Unija z Lizbonskopogodbo dobiva status pravne osebe. S tem se odpravlja tristebrna struktura intudi dvojnost med unijo in skupnostjo, kar pomeni, da bomo tudi navzvendelovali bistveno bolj enotno in bolj učinkovito. Eno od neposrednih posledicje to, da Evropska unija kot Unija pristopi h konvenciji o človekovih pravicah.Po Lizbonski pogodbi bodo odnosi med EU in državami članicami precej jasnejši.Natančno je opredeljeno kdaj ima Unija izključne, kdaj deljene in kdajdopolnilne pristojnosti.Tretja novost jekrepitev demokratičnega elementa znotraj EU. Širi se postopek soodločanja.Večja bo vloga Evropskega parlamenta. Uvaja se tako imenovana državljanskainiciativa. To pomeni možnost neposrednega vpliva državljank in državljanov napostopek odločanja. Kot četrta se povečujetudi vloga nacionalnih parlamentov. Nacionalni parlamenti držav članic bodobistveno bolj dejavno vključeni v evropski postopek odločanja in to že vzgodnjih fazah postopka. Takrat, ko bodo zakonodajni akti šele v osnutku inbodo nacionalni parlamenti imeli bistveno več možnosti vpliva na njihovovsebino. Nacionalni parlamenti bodo vključeni tudi v nadzor spoštovanja načelasubsidiarnosti. To je eno glavnih načel evropskega prava. Nacionalni parlamentibodo lahko že v zgodnji fazi blokirali nek zakonodajni postopek oziroma zahtevaliod komisije, da osnutek ponovno prouči in predloži dodatno obrazložitev.Evropski svet se spreminja. Sedaj je to institucija, ki je najvišji političniorgan EU. Predsednik Evropskega sveta je vedno predstavnik vlade ali države, kipredseduje. Po Lizbonski pogodbi bo Evropski svet vodil z dve in pol letnimmandatom. Ta boskrbel za izvajanje prednostnih nalog in uresničevanje prednostnih ciljevEvropske unije in tudi za skladno politično delovanje med unijo in državamičlanicami. Od leta 2014 naprej se spreminja sestava Evropske komisije. Ta bodeloval z manjšim številom komisarjev. Seznam Evropske komisije zaradivelikosti neučinkovito oziroma slabše učinkovito, po novem bo od leta 2014zastopanih dve tretjine držav članic. Vendar pa bodo komisarji izbrani napodlagi načela polnopravne oziroma popolnoma enakopravne rotacije med državamičlanicami, brez tega, da bi bile manjše države članice tukaj zapostavljene. Sedma novost je, daodločajo na evropski ravni, ki je danes zelo komplicirana, postajaenostavnejše, nova pogodba uvaja na večini področij sprejemanja odločitev vsvetu z kvalificirano večino, ki je določena po sistemu dvojne večine in kivsebuje še vedno zelo veliko varovalko. Osma novost je že omenjeni visokipredstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Ta bohkrati predsedoval Svetu Evropske unije za zunanje zadeve, obenem pa bo tudipodpredsednik Evropske komisije, na ta način bo odpravljena ta dvojnost, ki joimamo zdaj v Evropski komisiji, komisarja oziroma komisarko za zunanjopolitiko, imamo po svetu tudi visokega predstavnika za zunanjo politiko invelikokrat stvari na formalni ravni niso usklajene. Listina o temeljnihpravicah, ki sem jo že omenjal je bila podpisana 12. decembra, postala je delprimarnega prava Evropske unije in s tem bodo državljani Evropske unije dobilirazumljiv katalog temeljnih pravic. To je teh devet sklopov novosti ali pasprememb, ki jih Lizbonska pogodba prinaša v obstoječi pravni red. In dejstvo je,da je bila Slovenija skupaj z drugimi članicami Evropske unije, ki smo vstopiliob tej veliki širitvi leta 2004 in po letu 2004 temeljni razlog, zato, da topogodbo potrebujemo. Kajti, če se Evropska unija ne bi širila, večina tehsprememb ne bi bila potrebnih. Torej, se moramo zavedati tudi tega dela svojeodgovornosti. Tudi, ko gre zavprašanje širitve je stvar popolnoma jasna, brez nove evropske pogodbe niširitve. Tako, da je ta razprava, ob tejratifikaciji, ob tem odločanju seveda umestna. In mislim, da je treba popolnomajasno povedati, da Slovenija že iz moralnih razlogov zagovarja enake pravice,kot so pripadle tudi nam, tudi drugim. Bilo bi nepošteno, če bi potem, ko smosami vstopili v Evropsko unijo rekli: “Od zdaj naprej pa mi zapiramo vratavsem drugim evropskim državam, ki to enako želijo.” Zagovarjati jepotrebno seveda enake kriterije za vse, vendar pa je treba biti načelen. Zelonenavadno bi izzvenelo, če bi šli na takšno nesolidarno stališče, še posebejzaradi tega, ker danes, leta 2008, slaba štiri leta po tej veliki širitvi,makroekonomske številke kažejo, da ta širitev ni prinesla koristi samo novimdržavam članicam, ampak tudi prejšnjim oziroma starim državam članicam. Evropaje zaradi te širitve hitreje napredovala, vendar niso napredovale samo novedržave članice zaradi možnosti črpanja sredstev iz evropskih skladov,napredovale so tudi stare. Število zaposlenih se je povečalo za velikomilijonov, gospodarska rast se je okrepila, notranji trg se je povečal in tudiokrepil. Tako, da je na to zelo solidno osnovo potrebno zdaj dodati še novinstitucionalni okvir oziroma pravila igre, ki bodo omogočala, da ta velikadružina 27-ih članov oziroma članic normalno funkcionira. In potem je tadružina pripravljena tudi na naslednje korake pri sami širitvi. In ni slučajno,da je vprašanje širitve eno od prioritetnih vprašanj tudi v času slovenskegavodenja Evropske unije. Ko smo vstopali vEvropsko unijo je v teh razpravah, ki so bile takrat vodene v Sloveniji, obtem, da je bilo veliko navdušenje, veliko idealizma, entuziazma in pričakovanj,tudi …/Nerazumljivo./… Evropske unije. Vendarle je obstajal nek pomislek,ki se je izražal v teh razpravah in ta pomislek je šel na račun učinkovitostiEvropske unije. Je obstajalo splošno zavedanje v Sloveniji, pri državljankah indržavljanih, ki smo šli takrat na referendum, da je Evropske unija sicerobmočje napredka, prosperitete, visoke stopnje varovanja človekovih pravic,političnih svoboščin, ampak da je to kompliciran mehanizem, da je to mehanizemkjer je potrebno veliko časa, da se kakšna stvar premakne, da se pride čez tobirokracijo in da se sprejmemo odločitve. In tako je Evropska unija takratdejansko izgledala in takšna je tudi v veliki meri danes oziroma po širitvimorda celo nekoliko bolj komplicirana. Tako da,če smo, takrat ko smo glasovali na referendumu o vstopu v Evropsko unijo,pričakovali kakšno spremembo ali smo si jo želeli, potem je bila to sprememba vsmer poenostavljanja in večje učinkovitosti. … bile na številnih razpravah inod vseh pomislekov oziroma iz teh razprav se spomnim samo tega pomisleka, češEvropska unija je preveč kompliciran mehanizem, odločitve so počasne. To greobjektivni v korist tistim, ki so močnejši, večji, ki imajo tudi svoje ljudi vbruseljski birokraciji itd. Torej je v našem primarnem interesu, da so tipostopki krajši, učinkoviti in bolj transparentni. In ravno na to dilemo in nato skrb, ki je obstajala v Sloveniji od samega začetka, lizbonska pogodbaponuja dober odgovor, vendar bi lahko bil boljši, vendar je ta pogodbakompromis. In ta odgovor je dober. Tako da, za naslednje predvidljivo obdobjeEvropska unija z lizbonsko pogodbo dobiva inštrument, na podlagi katerega ne bosposobna samo bolj učinkovito urejati odnosov med državami članicami, graditiskupne politike, povečevati integracijo, ampak je to instrument, ki bo Evropskiuniji omogočal, da bo bistveno bolj učinkovita tudi navzven, da bo enotnatvorba z neko jasno prepoznavno evropsko identiteto, ki bo vse bolj postajalaglobalni dejavnik v skladu z ekonomsko in siceršnjo močjo, ki jo Evropska unijaima. Doslej namreč ta znani odraz ni odgovarjal dejanski moči Evropske unije,sedaj pa na začetku 21. stoletja prihaja čas, da se tudi to zgodi. Hvala lepa.
