Prva obravnava predloga zakona o RTV Slovenija

Vladno stališče je predstavil dr. Vasko Simoniti, minister za kulturo, mnenje SDS pa mag. Branko Grims. Vladno stališče je predstavil dr. Vasko Simoniti, minister za kulturo, mnenje SDS pa mag. Branko Grims.DR. VASKO SIMONITI: Pred vami je predlog zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga ponuja Vlada Republika Slovenija državnemu zboru v razpravo in sprejem, saj meni, da je boljši od sedaj veljavnega. Predlog zakona je usklajen s pristojnimi vladnimi službami in ministrstvi, dobesedno in smiselno pa je upoštevana večina pripomb reprezentativnih sindikatov RTV Slovenija, vodstva RTV Slovenija in tudi drugih zainteresiranih. Kljub bučnim medijsko odmevnim poskusom, da se predlog zakona razvrednoti s strani nekaterih predstavnikov društva novinarjev Slovenije in dela stroke pa razen njihovega pristranskega obveščanja mednarodnih novinarskih teles o neprimernosti predlaganega zakona ministrstvo za kulturo od njih ni prijelo nobenih konkretnih pripomb, ki bi kakorkoli kakovostno dopolnilne zakonski predlog. Tudi predstavniki političnih opozicijskih strank so ravnali podobno, ob tem bi spomnil na podobno ravnanje ob oblikovanju slovenskega nacionalnega kulturnega programa leta 2000, ki je bil pripravljen v rekordnem času slabih treh mesecih med tem, ko so prej vsaj 10 let poskušali oblikovati taki program pa dlje od osnutkov niso prišli. Ko se je zamenjala oblast slovenskega nacionalnega kulturnega programa v parlamentu niso obravnavali, ampak so pripravili šele po treh letih svojo resolucijo o nacionalnem programu za kulturo, ki pa se je ne da v celoti izvajati, ker je postavljena na take temelje, da ni moč zagotoviti pogojev za njeno uresničevanje. Pokazalo se je, da ta strokovna in politična javnost sprejema samo svoje izdelke, drugih pa ne, čeprav so slovenski nacionalni kulturni program iz leta 2000 napisali vrhunski slovenski ustvarjalci. Zakon o radioteleviziji Slovenija, ki je nastal pred 11-imi leti se je pokazal kot slab in neustrezen in kljub, lahko bi povedali, nenehni razpravi o njegovih pomanjkljivosti, ki niso omogočale uspešnega in preglednega poslovanja ter celo s poskusom omejevanja novinarske avtonomnosti ni prišlo do bistvenih izboljšav in novega predloga zakona. V zadnjih letih so se razmere celo tako zaostrile, da so štirje ugledni člani Sveta Radiotelevizije izstopili iz njega, saj je Svet RTV, kot je zapisal eden izmed njih karikatura izvorne demokratične ideje o vplivu civilne družbe na njegovo delovanje in bolj nasledek samoupravnih časov oziroma kot je zapisal drugi, Svet Radiotelevizije v resnici ni telo civilne družbe, ne zastopa interesov javnosti, ki televizijo in radio plačuje. Nasprotno, je torej le podaljšana roka politične oblasti. Prišlo je do kadrovskega in programskega osiromašenja. Poleg tega pa je poslovno in organizacijsko RTV Slovenija neučinkovit javni zavod, saj kot je zapisano v poročilu nadzornega odbora v začetku tega leta, je struktura vodenja in opravljanja Radio televizija Slovenija še vedno preveč toga, zato bi bilo utemeljeno razmisliti o možnih in izvedljivih zakonskih spremembah, ki bi vsaj na organizacijski ravni omogočili bolj enostavno, transparentno in učinkovito delovanje RTV Slovenija. Pogoji namreč v katerih danes deluje RTV Slovenije, to je isto citat, ne omogočajo učinkovitega delovanja in izvajanja vseh z zakonom predpisanih nalog, proračunsko financiranje je nezadostno, organizacijska struktura je zapletena in onemogoča učinkovito vodenje, nejasna je opredelitev pristojnosti in odgovornost za posamezna področja dela se izgubi. Konec citata. Poleg tega smo lahko slišali in brali, da je svet RTV politično močno opredeljen, da se ideja o civilno-družbenem svetu izrodila, da se je v zadnjih letih javna televizija spreminjala v državno televizijo in da ohranjanje takšnega stanja na RTV zadnje desetletje koristi le posameznim politikom in pogodbenim partnerjem, ne more pa zaposlenim na tem zavodu, najmanj pa koristi celotni slovenski javnosti. Z uveljavitvijo predlaganega zakona pa bodo dane podlage za bistveno bolj urejeno poslovanje ter organizirano delo v javnem zavodu, ki bo evropsko primerljiv. Dane bodo podlage za kakovostnejšo ustanovo oziroma za javni zavod z namenom, da bo deloval z boljšimi programi v javnemu interesu, ki odslikava družbeno pluralnost, da bo zagotovljena avtonomija in neodvisnost programskih delavcev in nenazadnje z namenom, da bo pregleden in poslovno uspešen. V grobem predlog zakona prinaša naslednje pomembne kakovostne spremembe. Prvi, mesto generalnega direktorja RTV Slovenija bo po nazivu sicer enako kot doslej, vendar z bistveno drugačnimi pristojnostmi. Generalni direktor bo namreč združeval tako programsko strokovno vodenje kot tudi poslovanje zavoda, zato se z uveljavitvijo zakona ukinjajo mesto direktorjev programa, namesto sedanjih direktorjev radijskih in televizijskih programov pa uvajati mesti direktorjev radia in televizije katerih temeljni nalogi sta poleg strokovnega dela tudi organizacija in vodenje dela radia in televizije. Hkrati je posebej poudarjena odgovornost vseh, ki sodelujejo pri ustvarjanju programov RTV Slovenija. S tem se postavlja učinkovito organiziran sistem, katerega temelj je novinarska avtonomnost ter profesionalnost, njegov vrh pa ima vse tiste pristojnosti, ki so nujne za uspešnejše in bolj kvalitetno delovanje javnega zavoda. Drugič. Predlagani zakon predstavlja zaokroženo celoto in bo skladno z evropskimi smernicami tudi uzakonil načelo ločenosti poslovanja javne službe o tistih tržnih dejavnostih, ki jih zakon o RTV dopušča. Tretjič. Zakon daje pravno podlago za bolj kvalitetno oblikovanje obstoječih programov in za razširjanje novega posebnega nacionalnega programa, namenjenega kvalitetnemu, stalnemu in sprotnemu informiranju javnosti o delovanju slovenskega parlamenta kot osrednje institucije večstrankarske parlamentarne demokracije pri uresničevanju njegovih ustavnih pristojnosti. Četrtič. Zakon o RTV Slovenija smiselno spreminja sestavo in pristojnosti organov RTV Slovenija. Sedanji svet RTV in nadzorni odbor se ukinjata. Zakon predvideva organiziranje dveh drugače sestavljenih organov, z bistveno drugačnimi pristojnostmi. Programski svet RTV Slovenija bo imel pristojnosti s področja programov in bo zastopal predvsem interese javnosti oziroma uporabnikov. Nadzorni svet RTV Slovenija pa bo imel pristojnosti s področja organiziranja dela in poslovanja ter nadzora, zato je pri njem bolj poudarjena vloga vlade, kar je bil že trend zadnje spremembe sedanjega zakona o RTV Slovenija. Oblikovane rešitve omogočajo tudi določeno stopnjo medsebojnega vpliva obeh organov pri iskanju optimalnih rešitev, toda pristojnosti so porazdeljene tako, da en organ ne more blokirati drugega, izjema je le predvideno soglasje o statutu. Zakon izhaja iz načela, da je cilj javne službe prav to, kar pove že sam pojem, čim bolj kvalitetno opravljanje javne službe v korist uporabnikov. Zato pri sestavi organov RTV Slovenija zakon odstopa od nekaterih doslej uveljavljenih rešitev in pri možnih predlagateljih kandidatov za programski svet RTV Slovenija na prvo mesto postavlja prav uporabnike. S tem bo prvič dana dejanska možnost poslušalkam in poslušalcem ter gledalkam in gledalcem programov RTV Slovenija, da tudi oni neposredno predlagajo svoje kandidate za organe Radiotelevizije Slovenija. Predlog zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga ponujamo v parlamentarno obravnavo in sprejem, se nam zdi zelo dober ter ustreznejši in boljši od obstoječega, tako da bo uveljavitev tega predloga pripomogla k splošni in vsestranski utrditvi položaja javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija. Stališče SDS je podal poslanec SDS mag. Branko Grims. MAG. BRANKO GRIMS: V Slovenski demokratski stranki smo zelo veseli, da se je vlada odločila poseči na področje, na spornost katerega nismo opozarjali samo kot nekdanja opozicija v minulih letih, ampak so nekatera opozorila prihajala tudi iz Evrope, iz Evropske unije, ki je seveda tudi opozorila na nekatere probleme v zvezi z mediji v Sloveniji. S tega vidika je seveda potrebno spregovoriti nekaj več, potrebno je na neki način pogledati, zakaj pravzaprav prihaja do spremembe zakona, kajti prepričani smo, da iz tega potem izhajajo tudi ustrezne rešitve. Sam predlog zakona veste, da je sedaj že nekaj časa predmet javne obravnave, vendar je potrebno povedati, da so se v resnici dileme ali pa, če želite javna obravnava v najširšem smislu vrstile vse od leta 1994, ko je bil sprejet sedaj veljavni zakon RTV Slovenija. Namreč, ves čas je bil predmet številnih polemik, zlasti zaradi rešitev, ki so bile očitno takrat politično motivirane, napisane zato, da se je generalnemu direktorju, ki je bil takrat ravno izvoljen, odvzelo programske pristojnosti in se je uveljavilo večtirnost vodenja javne radiotelevizije, kar je potem imelo številne negativne učinke. Naj omenim samo nekatere, kajti za osvežitev spomina je to danes zagotovo nujno potrebno. Prišlo je celo do tega, da je bil okrnjen informativni program v najbolj gledanem terminu, zato da se je na javni radioteleviziji prenašala proslava nekega privatnega trgovskega podjetja. To je seveda nekaj, kar si zelo težko predstavljamo na katerikoli javni radioteleviziji, še zlasti če vemo, da v istem obdobju ta ista radiotelevizija ni našla prostora, in celo trdim, da v nasprotju s svojimi lastnimi akti, ni prenašala 10. obletnice ustanovitve manevrske zaščite, torej tiste organizacije, ki je ključno pomagala pri osamosvojitvi Slovenije. In da bo mera polna, je na tej prireditvi predsednik države podelil najvišje odlikovanje tej isti radioteleviziji za njene zasluge v času slovenske osamosvojitve. Ali je to javna radiotelevizija? Ne vem. Poglejte, pomagal bi si, ker se dostikrat reče strokovnjaki, kar z učbenikom fakultete za družbene vede (citiram): “Ne smemo pozabiti, da so lahko tudi mediji politično obarvani, v službi posamezne politične usmeritve ali druge interesne skupine. Tedaj jih moramo ocenjevati kot eno političnih institucij, ki skuša uresničiti svoje politične cilje.” V tem primeru očitno zamolčanje slovenske osamosvojitve in obsežnih priprav, ki so jo omogočili. “Resnico o družbenih razmerah v posamezni državi najbolje spoznamo iz zgodb, ki jih v uradnih medijskih vsebinah ni. To še posebej velja za televizijske programe. Izpustitev določenih stališč, vrst osebnosti, tematik, življenjskih slogov lahko deluje kot samostojna oblika družbenega komentarja.” (Citat po prof. dr. Bogomilu Ferfili, leto 2002, ZDA, stran 444). Lahko preverite verodostojnost tega citata. To se pravi, govorimo o razmerah, ki so znane in o katerih seveda govorijo tudi strokovnjaki za to področje. Potem je sledilo nekaj, kar se na javni radioteleviziji verjetno ne bi smelo zgoditi. Sledil je direkten političen poseg v novinarsko neodvisnost, in to je bil dejansko edini direkten poseg v novinarsko neodvisnost v celotni zgodovini samostojne Slovenije. Leta 1999 je bila namreč sprejeta novela zakona o RTV, katere sestavni del je bila tudi ukinitev dotedanjega dejanskega vpliva programskih delavcev na izvolitev odgovornega urednika. Takrat je bilo to v obliki soglasja. To je bilo spremenjeno v neobvezujoče mnenje in zlorabljeno s strani politike, skoncentrirane v svetu RTV Slovenija, zato da se je vsililo vsaj v treh primerih osebe posameznim uredništvom, s katerimi se zaposleni v teh uredništvih niso strinjali in so to tudi javno izrazili. Pri vseh treh, se ve, se je seveda ta eksperiment zelo slabo končal. To obdobje so spremljali potem številni škandali in to zagotovo ni koristilo ugledu in seveda tudi ne gledanosti javno radiotelevizije in je zagotovo tudi negativno vplivalo na njeno poslovanje, saj te stvari so med seboj neločljivo povezane. Ob tem je potrebno povedati, da ni šlo za nek nesporazum, kajti na intervencijo oziroma na prošnjo novinarskih sindikatov, zaposlenih novinarjev, urednikov takratnih smo se odzvali v takratni opoziciji SDS in smo vložili veto na to novelo zakona, vendar je bil veto v državnem zboru preglasovan. Preglasovan pa ni bil zato, ker se ne bi vedelo o čem se odloča, o čemer pričajo tudi nekateri citati. Poglejte, če pogledamo recimo ta citat: “Tisti v državnem zboru, ki se tako krčevito zavzemajo z ohranitev soglasja so očitno zadovoljni s sedanjim načinom informiranja in poročanja, da želijo ta način tudi za v prihodnje kadrovsko zabetonirati. Trdimo, da to ni evropska kategorija.” Tako so govorili zagovorniki takratne zakonske rešitve iz vrst Liberalne demokracije Slovenije. V kolikor bi gospa, ki je to spregovorila želela preveriti svoje besede imam magnetogram tukaj in berem direktno iz njega in ji ga tudi lahko izročim. Ravno tako takratni vodja poslanske skupine: “Predlagatelji se niti enkrat nismo sklicevali na ureditev v Evropi, pač, pa da nikjer v Evropi soglasja ni v javnih zavodih oziroma v javnih radiotelevizijah po Evropi in zaradi tega bom glasoval za zakon.” Toliko okoli samozvanih braniteljev novinarske neodvisnosti in samostojnosti. Naj pač se jih sodi po njihovih resničnih dejanjih. Obdobje, ki je sledilo tem, kot smo videli, očitno politično motiviranim posegom v katerih, kot sem povedal, je dejansko prišlo do zamenjav tudi do nekaterih ljudi, do politične čistke, torej na RTV Slovenija, ki so bili ključni za slovensko osamosvojitev, tudi to posebej opozarjam in so bili odrinjeni, nekateri so potem v mizah spodaj v “kevdru” dolgo vrsto let in še danes lahko eventualno delajo kakšne sorazmerno pozne ali pa malo gledane oddaja, medtem ko se njihove kvalitete ne izkoriščajo v polni meri. Toliko okoli te javno radiotelevizije in dejanskega stanja na njej in kdo je to povzročil. Sedaj se soočamo s tistim, kar je sledilo. Sledilo je obdobje, v katerem je prihajalo do direktnih posegov v program, ki jim po domače rečemo cenzura. Tako so to dojeli tisti, ki so bili žrtve teh posegov in tako so tudi pisali nekateri mediji. Tudi kakšen zelo znan dnevni časopis, nekateri tedniki in vsem tistim, ki so pomagali razkrivati to se sam osebno iskreno zahvaljujem. Kajti, če jih ne bi bilo se zagotovo ne bi za to niti izvedelo, tako pa je vendar zaradi tega pritiska javnosti bilo potrebno popuščanje in zato, samo zato, poudarjam, je ugledala luč sveta na programih RTV Slovenija tudi oddaja, to je bilo lansko leto, to ni kakšna stara zgodba, ki je kasneje dobila oziroma za katero je avtor kasneje dobil nekatere najvišja priznanja domače in tuje strokovne javnosti, pa tudi gledalcev oziroma gledalk, ki so jo spremljali na programih TV Slovenija. Se pravi, očitno ni šel za nek poseg, ki bi bil utemeljen s strokovnimi argumenti, ampak je šlo očitno za politično motivacijo. Kajti, enostavno je oddajo poskušalo ustaviti z izgovorom, da je nekam minut predolga in podobne neumnosti, je potem dobila pač ta priznanja. Danes se srečujemo z voljo izraženo v obliki dobro pripravljenega, strokovno pripravljenega zakona, z voljo vlade RS, da to uredi na evropsko primerljiv način. Sam osebno in v imenu poslanske skupine SDS to namero pozdravljam in kot posebno kvaliteto navajam tudi dejstvo, da je prvič v kateremkoli medijskem zakonu v Sloveniji izrecno naveden, zlasti pa v zakonodaji, ki ureja javno RTV, v načelo doslednega spoštovanja novinarske neodvisnosti in samostojnosti in upam, da ne bomo nikdar več brali kako so si lahko nekateri politiki, znova tisti, ki so sedaj najbolj glasni okoli novinarske neodvisnosti kot samo imenovani branitelji, dovoljevali, da so direktno pošiljali SMS-e v programe urednikom ali pa novinarjem ali pa jih klicali in nadirali po telefonu. Temu upamo, da se je sedaj za vekomaj naredilo konec. Zato je zakon postavil izjemno stroge kriterije, nekateri ste izrazili dvom, vendar to štejemo kot kvaliteto, kriterije za članstvo v programskem svetu, ki bo imel vse programske pristojnosti. Deset let je sedaj tista razdalja, ki bo ločevala neko dnevno politiko ljudi, ki so bili udeleženi na pomembnejših mestih v politiki, od članstva v programskem svetu, kar je najostrejši kriterij te vrste v Evropi. Do sedaj takega kriterija sploh ni bilo v zakonu. In kar je še pomembneje, do sedaj v zakonu ni bilo niti besede o spoštovanju novinarske neodvisnosti in samostojnosti s strani vseh, ki so vpleteni v pripravo programa, to se pravi od generalnega direktorja navzdol. Sam zakon ohranja tudi nekatere druge mehanizme. Na to posebej opozarjam. Zlasti v celoti ohranja ves vpliv tudi obeh narodnih skupnosti. Te določbe so praktično prenesene iz obstoječe zakonodaje. Tako, da še vedno vsaka od skupnosti imenuje vsaj 2/3 svojih članov v svoj poseben svet oziroma manjšinski odbor, ki pa potem daje soglasje za zasedbo ključnih funkcij, zlasti pa seveda pri odgovornemu uredniku kot tistem, ki oblikuje program in imenuje potem samostojno – ta določba je bila vnesena na željo novinarskih sindikatov – svoje lastno uredništvo. Na ta način je seveda avtonomija manjšine oziroma narodne skupnosti pri izdelavi njenega programa, tistega do čemer ima ustavno pravico v celoti ohranjena tudi v novem zakonu. Poleg tega bi bilo potrebno poudariti še nekatere druge stvari, predvsem dejstvo, da so sedaj bistveno bolj urejena tudi načela nezdružljivosti, kjer bi lahko prihajalo do konflikta poslovnih interesov pa tudi nekatere druge določbe o katerih sem prepričan, da ste sami dovolj dobro prebrali. Sam osebno bi opozoril le, da se te določbe o nezdružljivosti nanašajo tudi na novega generalnega direktorja, torej na tiste, ki bodo potem v liniji programa. Toliko iz moje strani. Še enkrat poudarjam, da v Slovenski demokratski stranki smo zelo veseli, da se je k tej temi pristopilo tako odgovorno, da se je omogočilo tudi tistim, ki se jih pač ta zakon neposredno dotika, da so izrazili svoje mnenje, in da se je potem to mnenje v največji možni meri že smiselno vneslo v obstoječe besedilo zakona. Zavedamo pa se, da seveda noben predlog zakona ni idealen. In kolikor bodo še dane kakšne pozitivne pripombe, morda amandmaji, ki jih bomo ocenili da gredo v smeri večanja teh ciljev, ki smo jih postavili s tem zakonom, torej kvalitetnega funkcioniranja novinarske neodvisnosti in samostojnosti, in pa seveda tega, da se prvič, tudi to posebej poudarjam, v ospredje postavlja tistega, ki to uporablja, gledalko, gledalca, poslušalko, poslušalca. Tudi oni bodo prvič imeli priložnost sami predlagati pač kandidate za programski svet. Bomo take amandmaje z veseljem tudi podprli in predlagali njihovo vključitev v besedilo zakona.