V Vili Bianca v Velenju je potekalo pogovorno omizje z naslovom Proti pomoči pri samomoru, na katerem so sodelovali Alenka Forte, dr. med., specialistka interne medicine in gastroenterologije, dr. France Cukjati, dr. med. in teolog, dogodek pa je moderirala poslanka Alenka Jeraj. Govorci so izrazili odločno nasprotovanje predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je trenutno v javni razpravi, ter izpostavili etične, socialne in sistemske pomisleke.
Poslanka Alenka Jeraj je poudarila, da je temeljno vprašanje dostojanstvena in vzdržna skrb za vse ljudi, ne pa iskanje bližnjic. Ob tem je opozorila na nesprejemljivo razmišljanje o varčevanju pri oskrbi ljudi: »Marsikdo se vpraša, koliko stane, če za enega človeka skrbimo, če mu nudimo dolgotrajno ali paliativno oskrbo. Seveda, to je dražje. Ampak ali ni Slovenija dovolj bogata, da si lahko privoščimo, da poskrbimo vsaj za vsakega človeka v tej državi? Denar ne bi smel biti problem, ne moremo varčevati na ljudeh!«
Nadalje je izpostavila tudi zaskrbljujoče družbene razprave o tem, koliko je otrok dolžan skrbeti za svoje starše, kar vidi kot simptom širše erozije solidarnosti: »O tem se danes v Sloveniji pogovarjamo – in to je naravnost katastrofa.«
Dr. France Cukjati je opozoril na nevarnost sistemskih pritiskov, ki bi jih uzakonitev lahko sprožila. Po njegovih besedah bi prav vsak starejši ali hudo bolan človek lahko dobil občutek, da je breme. »To je tako velik pritisk – ne vem, kdo tega ne vidi. To je ogromen pritisk na človeka, tega sploh ne znam razložiti.«
Kot ključ poudarja ustrezno terminalno in paliativno oskrbo: »Ko se človeku zagotovi ustrezna oskrba, tista prava terminalna oskrba, ko življenje počasi ugaša in bolnik prejme podporo, se tak človek umiri.« Opozoril je, da je največji strah starostnikov in umirajočih osamljenost in zapuščenost: »Največji strah vsakega starostnika ali umirajočega je, da bo takrat sam, da ga nihče ne bo gledal, da bo zapuščen. Zdravnik mora biti tisti, ki ostane ob človeku do konca – ne tisti, ki mu pomaga umreti.«
Cukjati je predstavil tudi modele iz drugih držav, kjer so pomagano smrt ločili od medicine in jo izvajajo ločene ustanove, kar po njegovem kaže, da zdravnik ne sme prevzeti vloge tistega, ki odloča o koncu življenja: »Tako je urejeno v Avstriji in v Švici. V Nemčiji je delež takih primerov manjši od petih odstotkov, saj tam razumejo, da zdravnik ne more in ne sme biti tisti, ki odloča o smrti človeka.«
Dr. Alenka Forte je v svojem nastopu opozorila na tuje prakse, predvsem kanadsko, ki jo navaja kot svarilo. Po njenih besedah bi Slovenija s sprejetjem zakona krenila na nevarno pot, kjer postane izhod v smrti normalen odgovor na stisko: »Če bo ta zakon uveljavljen, bomo stopili na pot, kakršno je ubrala Kanada, kjer je to že postalo praksa. Tam veliko osamljenih ljudi, veliko tistih, ki trpijo zaradi duševnih stisk, izbere to pot – ne zato, ker bi si res želeli umreti, ampak ker nimajo druge opore.« Takšne normalizacije se sama zelo boji: »In potem to postane nekaj normalnega. Če ti ni dobro, če imaš duševne stiske, pa ti psihiater pove, da si pri sebi, da nimaš shizofrenije – potem boš lahko izbral smrt. To je pot navzdol.« Dodala je še razmislek o tem, kam lahko tak družbeni premik pripelje:»Ko enkrat prestopiš mejo – in če bomo še naprej imeli takšne vlade, kot jo imamo zdaj – res ne vemo, kam nas lahko pripelje.«
Govorki in govorec so bili enotni, da mora država namesto legalizacije pomoči pri samomoru okrepiti sistemske rešitve: dostopnost paliativne oskrbe, psihološke podpore, socialnih storitev ter podporo družinam in skrbnikom. Po njihovem mnenju je temelj civilizirane družbe skrb za ranljive – ne pa legalizacija postopkov, ki bi osebam v stiski ponujali konec življenja kot enega od odgovorov.
