Proslava kot obveznost

Delati proslave, ker jih pač moraš, nima smisla. Mogoče je krivo hladno, skoraj deževno vreme. Mogoče so še preveč živi spomini na energijo, ki so jo imele prireditve pred dvajsetimi leti. Mogoče se je v proslavi samo odrazilo splošno stanje v državi. Mogoče se samo staram.Ampak tisto včeraj je bilo kar nekaj. Zdelo se je, kot da so najvišji funkcionarji države skupaj z državnimi uradniki petkov delovnik in neizogibne službene obveznosti zaključili šele okrog pol enajstih zvečer. Predsednikov govor je bil “plain vanilla”. Nič novega. Edini aplavz je dobil z omembo predsednikov sosednjih držav.V zvezi s programom, ki je sledil, se mi vrtita dve vprašanji. Če bi se nekdo vklopil, ne da bi vedel, za kakšen praznik gre, bi lahko iz programa ugotovil, da gre za Dan državnosti? Ali pa bi se isto dalo porabiti tudi za kake kulturniške nagrade, obletnico olimpijskega komiteja…Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva tako kvalitetna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?Delati proslave, ker jih pač moraš, nima smisla.Dr. Žiga Turkobjavljeno na: http://blog.zturk.com/