Proračun je »izdajalec« – tudi za Cerarja

»Denar je sveta vladar« in »Skozi denar se vidi vse.« Dva pregovora, ki bi ju lahko dopolnil še tretji, ki bi bil prav tako vezan na denar, glasil bi se lahko takole: »Proračun je izdajalec,« ali pa »Proračun ve vse.« Dejansko je v tem kar veliko resnice. V proračunskih podatkih se skriva veliko uporabnih podatkov. Ti lahko razkrijejo navade, recimo, kakšnega državnega pomembneža, recimo, katero restavracijo obiskuje, kaj so njegove najljubše jedi, koliko oseb kosi z njim, katere jedi so mu ljube, koliko vina popije in še marsikaj. Tam se lahko skrivajo tudi podatki o tem, kakšno obleko si je kupil, kakšen parfum uporablja, s čim je obdaroval ženo, v kako razkošnih hotelih spi. Morda tudi to, ali spi sam ali ne in še bi lahko naštevali. Vse te podatke lahko najdete tudi v proračunu države ali pa, recimo, občine. Zapisal sem lahko, kajti taki podatki so v proračunu razvidni neposredno ali posredno, če tak državni pomembnež uporablja službeno kreditno kartico in jo zlorablja.

No, proračun je »izdajalec« tudi za Mira Cerarja in vse tiste okoli njega, ki se trudijo prikriti številke okoli tega, koliko nas stane en sam prosilec za azil. O tem sem že veliko pisal, a so nekateri dominantni mediji »vklopili močne zvočnike«, iz katerih je bilo slišati glas vladnih predstavnikov, da nas en sam prosilec za azil stane 12,5 evrov dnevno in 18 evrov meseče žepnine, torej okoli 385 evrov mesečno in nič več. Kot že veste, podatek seveda ni točen, saj je sam finančni minister v Državnem zboru RS posredoval podatek, da en prosilec za azil stane 833 evrov mesečno, notranji ministrici pa se je celo zapisalo, da gre za 50 evrov na dan, torej 1500 evrov mesečno. Dokaze o tem sem objavil tukaj.

Res je. Proračun je »izdajalec«. Danes zato v zvezi s vprašanjem, koliko stane en sam prosilec za azil, objavljam proračunske številke za leto 2014, ki so zagotovo točne. Pa si jih poglejmo. Na proračunski postavki 6094, ki se imenuje »oskrba migrantov, iz katere se financira tudi izvajanje nalog s področja mednarodne zaščite«, je za leto 2014 zgovorna. Porabljenih je bilo 548.639,84 evrov, od tega za osnovno oskrbo 222.500 evrov.

Tam je tudi podatek o tem, kaj je »osnovna oskrba« vključevala. Šlo je za stroške nastanitve v azilnem domu, prehrano, žepnino in oskrbo z oblačili, obutvijo in sredstva za osebno higieno. Še en podatek najdemo, to je podatek, da je bilo v letu 2014 v azilnem domu povprečno 49 oseb. Dodajmo še en podatek, to je podatek, da v te stroške niso šteti naslednji stroški: plače zaposlenih, stroški dublinskih postopkov, varovanja, prevajanja, brezplačne pravne pomoči, zakonitega zastopanja, ter sofinanciranja programov iz evropskih migracijskih sredstev.

No, pa se poigrajmo s porabljenimi 222.500 evrov za »oskrbo migrantov«, kot pravi proračunska postavka. Teh je bilo v azilnem domu 49, zato gornji znesek delimo s to številko in dobimo 4.540,81 evrov na enega prosilca letno ali 378,40 evrov na mesec.

Ker so plače vseh zaposlenih na notranjem ministrstvu na eni postavki, je nekoliko težje izračunati, koliko so znašale le-te samo za zaposlene v Azilnem domu. Zato si pomagajmo takole. V azilnem domu je bilo več let, tudi v času, ko sem bil minister, zaposlenih tam okoli 30 oseb. Ker gre za različna delovna mesta, od snažilk do visoko izobraženih kadrov, vzemimo za povprečje 31 plačni razred zaposlenega, kjer dobimo podatek o bruto plači, ta je 1414,10 evrov. Če ta znesek pomnožimo s 30 zaposlenimi, pridemo do zneska 42.423 evrov mesečno. Ta znesek pomnožimo z 12 meseci in dobimo podatek o letnih bruto plačah zaposlenih, to je 509.076 evrov. Ta znesek delimo z 49 prosilci za azil in dobimo 10.389,30 evrov letno na enega prosilca za azil ali 865,77 evrov na mesec na enega prosilca za azil.

In končno seštejmo znesek za osnovno oskrbo 378,40 evrov in znesek za plače 865,77 evrov ter dobimo 1.244,17 evrov na enega prosilca za azil na mesec. Toda pazite, brez stroškov dublinskih postopkov, varovanja, prevajanja, brezplačne pravne pomoči, zakonitega zastopanja ter sofinanciranja programov iz evropskih migracijskih sredstev. Te stroške bi morali še dodati.

Lepo, torej, skrbimo za prosilce za azil. Zakaj vlada Mira Cerarja to prikriva ljudem? In zakaj namenja našemu državljanu s polno pokojninsko dobo in najnižjo pokojnino le 434,00 evrov na mesec? Odgovor je jasen vsem nam. Proračun in njegovi podatki v tem kontekstu izdajajo tudi Cerarja in njegovo vlado. Točne številke za letošnje leto, ko v azilnem domu ni le 49 prosilcev za azil, ampak do sedaj okoli 300, bo pa izdal proračun za leto 2016, ki ga bomo videli drugo leto.

Za konec pa še vprašanje za novinarje, ki bi želeli postati raziskovalni, neodvisni, objektivni in kritični. V tem prispevku sem uporabil zgolj in samo javno dostopne podatke, ki jih je sledeč proračunu za leto 2014 pripravila in objavila kar vlada tukaj (stran 6 kontingenčnega načrta). Zakaj takih analiz ne naredite sami?

Članek je bil prvotno objavljen tukaj.