Prof. dr. Lovro Šturm: "Obdolženci v zadevi Patria so bili v položaju, ki ga je opisal Kafka v svojem znamenitem delu"

Zbor za republiko je danes pripravil javno tribuno z naslovom “Kazensko pravni in ustavno pravni vidiki primera Patria”, na kateri so sodelovali nekdanji predsednik Ustavnega sodišča prof. dr. Lovro Šturm, predavatelj na mariborski pravni fakulteti dr. Ivan Bele in odvetnik Drago Demšar. Drago Demšar je uvodoma povedal, da je obtožni predlog “grozljivo nebulozno branje, kjer 80 strani teče brez odstavkov.” Omenil je tudi del dokumenta, kjer je dejanje, ki se očita Janezu Janši in Jožetu Zagožnu, opisano na treh straneh brez ene same pike. Dejal je, da takšnega obtožnega dokumenta v svoji poklicni karieri še ni videl in da mora v kazenskem pravu biti naklep jasno opredeljen. V primeru Janeza Janše pa sploh ni jasno na kakšen način naj bi sprejel obljubo nagrade. “Višje sodišče bo imelo strahotne muke, ko se bo moralo prebiti skozi to pisanje,” je še poudaril Drago Demšar.

Nekdanji  predsednik ustavnega sodišča dr. Lovro Šturm je opozoril, da so oči javnosti že več kot teden dni uprte v proces Patria, vlada in vladna koalicija pa v tem času na tiho sprejemata ukrepe, o katerih bi se moralo govoriti naglas, pa se ne. Izpostavil je predlog zakona o davku na nepremičnine in menjavo nadzornikov v NLB in NKBM, kjer so na cesto tiho postavili tuje nadzornike. “Tega se bomo zavedali šele, ko nas bo od vsega sprejetega začela boleti glava,” je opozoril.Sicer pa se je v svojem nastopu dotaknil dveh ključnih ustavnopravnih vprašanj. “Stopnja določnosti v kazenskem postopku mora biti najvišja, zato mora biti tudi najbolj varovana. Med opisom kaznivega dejanja v zakonodaji in obtožnem predlogu mora biti istovetnost, popolno ujemanje,” je poudaril. Prepričan namreč je, da takšnega ujemanja v obtožnem predlogu, ki je bil podlaga sodbi v zadevi Patria ni. “Znižanje stopnje določenosti pomeni znižanje pravnih standardov, ki so določeni ne le v ustavi in kazenskopravni zakonodaji, ampak tudi v številnih mednarodnih pravnih aktih, ki zagotavljajo pošteno in pravično sojenje,” je dejal. Druga pomanjkljivost postopka pa je po njegovem ta, da nezadostna določenost elementov domnevnega kaznivega dejanja obdolženim ne omogoča učinkovite obrambe. “Če takšne določenosti ni, so obdolženci v položaju, ki ga je opisal Kafka v svojem znamenitem delu,” je dejal.

Poudaril je, da je v postopku pred sodiščem pričalo več kot 30 prič, a nihče od njih ni podal obremenilne izjave zoper nikogar izmed obtoženih. Opozoril je tudi na spornost pooblastila, ki ga imajo sodišča v Sloveniji, in na podlagi katerega lahko sami predlagajo priče in se tako bistveno vmešajo v postopek. “Sodnica je v primeru Patria sama predlagala večino prič in vztrajala iz njih pridobiti ‘ne vem kaj’, saj je določenim postavljala isto vprašanje tudi po desetkrat,” je opozoril dr. Šturm in dodal, da “to lahko vzbuja dvom v sodno vejo oblasti.” Glede na očitke, da se o sodnih odločitvah naj ne bi vodila javna razprava, pa je dr. Šturm dejal, da “so vse sodne odločbe lahko podvržene kritiki, tako strokovne kot širše javnosti” in dodal, da mora biti vsaka sodna odločba vsebinsko prepričljiva, torej da “stoji”. Po njegovem bo proces Patria, tako kot proces zoper četverico pred 25 leti, prav gotovo predmet natančne strokovne analize, tudi v obliki zbornika strokovnih razprav.

Ob koncu je izpostavil še t.i. sodniško šolo, kjer se izobražujejo sodniki. V času, ko je že potekal proces Patria je sodnikom – in tudi sodnici Barbari Klanjšek – dvakrat predaval takratni predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos, ki je govoril prav o primeru Patria. “Na izobraževanju, ki je potekalo lani v Čateških toplicah pa je nastopila predavateljica, ki ni bila pravnica in je govorila je ‘o našem Dolfetu’, ki ga je potrebno obsoditi. To je nesprejemljivo,” je dejal.Profesor na pravni fakulteti v Mariboru in Novi Gorici dr. Ivan Bele je poudaril, da sta obtožni predlog in obsodba v zadevi Patria “nekakovostna ter temeljita na tem, da tako tožilstvo kot sodišče ne poznata lastnega prava.” Odločno je odklonil uvodne floskule tožilca Ferlinca v zaključni besedi, kjer je govoril o tem, da je korupcija zlo in da je vsak, ki se ne bori proti temu tudi del zla. “To je izjava iz inkvizicijskega časa lova na čarovnice,” je poudaril in dodal, da ima “tožilec dolžnost preganjati kazniva dejanja, kot jih določa zakon, ne pa iskati zlo.”Opozoril je, da imata obtožni predlog in sodba vsaj dve napaki. Prva je ta, da sta nepopolni, saj ob povzemanju zakonskih znakov kaznivega dejanja ne navajata konkretnih dejstev. Druga pa je ta, da sta si sami s seboj v nasprotju, saj denimo v primeru Janeza Janše in Jožeta Zagožna pišeta o skupnem sprejetju obljube, vendar pa je obenem sostorilstvo pri tem dejanju izključeno.

Poudaril je, da “ni dovolj, da nekdo sprejeme obljubo nagrade, ampak se mora natančno vedeti, da jo je sprejel s pogojem, da bo opravil natančno določeno uradno dejanje.” V nasprotnem primeru “je ta obljuba nagrade samo obljuba donacije in s takimi sodbami v svetu ne moremo nastopati.” Ob koncu je povedal, da Pravna fakulteta in njena kazenska katedra nimata dovolj znanja in da se v slovenskem pravosodju tako “čuti deficit znanja”.