Prof. dr. Ivan Bele o farsi Patria: "Sodišče se je preveč udinjalo ideji, da je Janšo potrebno eliminirati iz javnega življenja"

“Očitnih kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin je v zadevi Patria toliko, da ta sodba ne more vzdržati,” pa je poudaril nekdanji predsednik Ustavnega sodišča dr. Lovro Šturm. Na novinarski konferenci Zbora za republiko je v četrtek, 15. maja 2014, prof. dr. Ivan Bele uvodoma spregovoril o načelu zakonitosti. Po njegovih besedah gre za vodilno načelo kazenskega materialnega prava, ki ga poznajo ustava in vsi mednarodni dokumenti o človekovih pravicah. “Naša ustava v 28. členu pravi, da ‘nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.’ Tukaj bodimo pozorni na ta del načela, da ‘ne sme biti kaznovan za dejanje’,” je povedal. Opozoril je, da je v preteklosti prihajalo do obsodb zgolj na podlagi vključenosti posamezne osebe v skupino ljudi, ne da bi se ji očitalo njeno dejanje. “Vrhovno sodišče je v več sodbah reklo, da nihče ne more biti obsojen zgolj zaradi statusa,” je dejal. “Pri prvi in drugi stopnji v zadevi Patria se pri izvajanju dokazov govori, da brez Janše, ki je bil vodja stranke in predsednik vlade, očitana kazniva dejanja ne bi mogla biti storjena. Če nisi mogel njegovo dejanje določiti, potem ga kljub vsemu ne moreš obsoditi. Obsodiš ga lahko samo na podlagi statusa, ki ga je takrat imel. Zaradi statusa pa ne more biti obsojen nihče,” je bil jasen.”Obtožba ne vsebuje opisa dejanja. V njej ni najti popolnega opisa dejanja Janeza Janše. So opisi drugih oseb, zlasti Zagožna, o Janši pa se zatrjujejo samo zakonski znaki. Njegovo dejanje ni bilo opisano,” je poudaril.Opozoril je tudi na procesno plat. “Zakon v 437. členu pravi: ‘Če obtožni predlog nima opisa dejanja se ga zavrže.’ Tukaj se je sodišče spustilo v razpravljanje o obtožbi, v svoji sodbi pa je skušalo s svojim sklepanjem iz ravnanj drugih vzeti, da je Janez Janša moral nekaj storiti, da je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno. Ne navaja pa vseh sestavin tega dejanja, ampak zgolj sklepa, da je nekaj takega moralo biti in da se to lahko šteje kot sprejem obljube koristi. Obtožni predlog bi morali zavreči,” je povedal.V nadaljevanju je predstavil svoj pogled na t.i. indično sodbo. “To, da se lahko dokazuje tudi z indici, v našem pravu sicer že dolgo velja,” je povedal in podčrtal: “Vendar drugostopenjska sodba indične sodbe ne prikazuje pravilno. Povedati moram, da je sodišče z indičnim sojenjem prizadelo pravice, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, po mojem gre celo za ustavne pravice. 29. člen ustave, ki govori o pravnem jamstvu v kazenskem postopku v tretji alinei namreč pravi, da ‘mora biti vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.’ Seveda, izvajanje dokazov v njegovo korist, ampak tebi je to omogočeno takrat, ko izveš sploh, kaj naj dokazuješ. Če nimaš opisanega dejanja, če nimaš dejstev, potem tudi nasprotnih trditev ne moreš postavljati. Če so bila dejstva prvič postavljena in ugotovljena šele z indici v sodbi, potem obdolženi v času sojenja ni vedel, proti čemu naj se brani. Z indično sodbo je bila izigrana njegova pravica, da lahko uporablja dokaze v kazenskem postopku,” je dejal.”To pa sega do ustavne kršitve,” je opozoril. “Če mora sodišče sestavljati nadaljnjo obtožbo in opis dejanja, potem seveda išče samo v eni smeri. Tako sodišče, ki išče samo v eni smeri, da potrdi tisto, kar je v obtožbi, ni nepristransko. In to zopet ne odgovarja ustavni določbi. Mislim, da se je tukaj sodišče morda preveč se udinjalo ideji, ki je včasih prihajala do izraza v javnih občilih. Pač, mora biti obsojen, treba ga je eliminirat iz javnega življenja,” je povedal.Dotaknil se je medijskih zapisov o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti. “Ker je bila s strani Janše vložena ustavna pritožba hkrati z zahtevo za varstvo zakonitosti, je včeraj časopis napisal: ‘Prehitevanje Janše po desni strani’. Kakor da je to, če uporabiš svojo pravico, nekaj nedovoljenega. Kakor da je nedovoljeno uporabiti pravico do pravnega sredstva. S takim izsiljevanjem se je sodišče znašlo v težavah. Uklonilo se je prikazovanju mnenja, ki naj bi bilo javno mnenje,” je bil jasen. “Najhujši udarec indičnosti in teži indicev pa je dal sam državni tožilec, ker ni preganjal tako imenovanega koneksnega – torej s tem povezanega – dejanja. Gre za dajanje daril za nezakonito posredovanje. To je: kdor drugemu obljubi darilo ali drugo korist, da bi izkoristil svoj položaj in vpliv ter posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje. Dajanje obljube in sprejemanje obljube je zrcalna podoba enega in drugega in se morata glede tega ujemati. Zakaj je tožilec v tem primeru tožil samo za sprejemanje obljube, ne pa za dajanje obljube, ne vemo,” je povedal.Dr. Bele je opozoril še na en vidik ravnanja tožilca Ferlinca. “On je enostavno štel dajanje obljube darila kot nekaj dovoljenega, kot nekaj takega, za kar niso predvidene sankcije, za samo jemanje pa so. Iz tega tožilčevega dajanja sklepam, da ni bil čisto prepričan, da je do jemanja obljube prišlo. To je temeljni kontra-indic, ki je ostal nerazjasnjen,” je dejal.Glede očitanega sostorilstva Janeza Janše z Jožetom Zagožnom pa je povedal: “V opisu dejanja, ko naj bi sprejel obljubo, Jože Zagožen pa terjal plačilo, piše, da je to storil po navodilih Janeza Janše. Kakšna so bila navodila, kakšno vlogo so imela in ali so imela vlogo odločilnega prispevanja ali ne, pa se ne ve. Namreč, kaznivo dejanje sprejemanja obljube je nekaj takega, kar lahko stori posameznik le individualno. Samo posameznik lahko sprejme obljubo za svoj položaj. Po zakonu je kaznivo dejanje napisano tako, da ga lahko samo individualna oseba stori. Tukaj sostorilstva ni.” Po njegovem je bil Zagožen opisan kot tisti, ki je bil prinašalec. “Vendar nekdo ne more biti istočasno napisan na strani dajanja in prejemanja obljube, tako da je tukaj ostala Zagožnova vloga nerazčiščena. Lahko bi govorili, da je prišlo do sostorilstva, če Zagožnovo dejanje ni tako, da bi ga lahko pravno kvalificirali kot sprejemanje daril za nezakonito posredovanje. To je seveda pravna napaka, vendar napačna uporaba prava ne more biti razlog, da se tisto, kar naj bi nekdo drug storil, pripiše Janezu Janši,” je dejal.”Zdaj pa še nekaj o neugotovljenem komunikacijskem načinu. Obljube ni mogoče sprejeti drugače kot na komunikacijski način, vendar moramo to komunikacijo poznati. Če je nismo ugotovili, nismo ugotovili nič o dejanju,” je opozoril. “Tudi točen datum je potreben, v sodbi pa se govori o obdobju med 10. do 22. avgustom. Sprejetje obljube spada med t.i. trenutna kazniva dejanja, ki se storijo v enem trenutku, ne pa v določenem obdobju,” je povedal.”Vse to mi kaže, da je bil tožilec pristranski. Preganja samo eno plat zla in pravi, da je treba zlo preganjati, če ga ne preganjaš, pa si sam del tega zla. To je malo prehudo. Prehudo, če se reče sodišču, da je del zla, če ne bo obsodilo tega, kar on označuje kot zlo. Sicer pa je naloga tožilca, da preganja tisto, kar zakon določa kot kaznivo dejanje. Pri preganjanju zla pa mora tožilec ostati v mejah načela zakonitosti,” je povedal dr. Bele. Prepričan je, da se z načelom zakonitosti presoja pravna država, torej da se “preganjajo samo dejanja ljudi, ne pa da se pravne sankcije uporabljajo tudi za druge lastnosti. V preteklosti je bilo teh teženj veliko. Mnogo ljudi je bilo poslanih v koncentracijska taborišča in v gulage zato, ker niso imeli pravih lastnosti, ali pa so imeli lastnosti, ki nekaterim niso bile všeč oziroma so se štele za nevarne. Padec načela zakonitosti v katerem koli primeru ima lahko zelo negativen učinek na položaj ljudi v neki skupnosti,” je še povedal prof. dr. Ivan Bele. “Očitnih kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zagotovljenih tako s slovensko ustavo kot tudi z mednarodnopravnimi dokumenti, je v zadevi Patria toliko, da ta sodba ne more vzdržati,” pa je bil jasen nekdanji predsednik Ustavnega sodišča in predsednik Zbora za republiko dr. Lovro Šturm. “Prvoobtoženi je bil obsojen zaradi očitka kaznivega dejanja, ki ga v zakonu ni. To je tolikšna pomanjkljivost, da bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava treba sodbo spremeniti in izreči oprostilno sodbo,” je poudaril. Poleg tega je opozoril, da v izreku sodbe ni opredeljeno kaznivo dejanje, kar pomeni, da manjka tisto, kar je sploh treba dokazovati. Tudi to je po njegovi oceni razlog za takojšnjo oprostilno sodbo. “Nasploh pa sodba v zadevi Patria postavlja na glavo vse ustaljene standarde sojenja v kazenskopravnih zadevah,” je še med drugi dejal dr. Lovro Šturm.Prepis celotne analize prof. dr. Ivana Beleta se nahaja tukaj in v prilogi.