Spoštovana!
Nekaj let po prodaji večinskega državnega deleža v Slovenski industriji jekla, d.d., (v nadaljevanju: SIJ) ruski poslovni skupini KOKS in dve leti po začetku globoke globalne finančne in gospodarske krize, se je več kot potrdila pravilnost odločitve prejšnje vlade glede prodaje te naložbe. SIJ je namreč skupaj s svojim večinskim strateškim lastnikom prebrodil najhujše obdobje krize. Še več. V tem času je celotna skupina širila in razvijala svojo poslovno dejavnost in veliko vlagala tudi v posodobitve in razvoj proizvodnje jekla v Sloveniji. Ne nazadnje je tudi nedavni obisk ministrice za gospodarstvo Darje Radić v družbi Acroni, kjer je sodelovala pri otvoritvi novih pridobitev, potrdilo, da SIJ uspešno posluje, izpolnjuje pogodbene obveznosti in zaveze ob prodaji glede vlaganj in ohranitve delovnih mest. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi verjetno ministrica ustrezno reagirala, česa takšnega pa nisem zasledil.
V obdobju krize, ko SIJ zaradi strateških povezav uspešno posluje, so se številna podjetja znašla v težavah, v prisilni poravnavi in v stečaju. Tisoči zaposlenih so ostali brez dela, dobavitelji brez plačil, lastniki podjetij brez premoženja. Ne upam si špekulirati, kaj bi se zgodilo s SIJ v času sedanje globoke gospodarske krize, če ne bi bila v okviru poslovne skupine KOKS. Z gotovostjo pa trdim, da SIJ v tem obdobju ne bi toliko investirala v posodobitve in dvig lastne konkurenčnosti. Skupina KOKS je pomembno nadgradila poslovanje SIJ, zlasti v smislu dostopa do surovin in odpiranja novih trgov, zlasti ruskega trga. Pred prodajo državnega deleža skupini KOKS in v času konjunkture je bil namreč SIJ uspešno podjetje, glede na evropske in globalne razmere pa razmeroma majhna in ranljiva skupina, brez strateških povezav z dobavitelji surovin in lahka tarča velikih konkurentov. Spoštovana poslanca, ali ni razvoj SIJ v času gospodarske krize pomemben dokaz o pravilnosti in gospodarnosti takratne odločitve? Kaj bi se zgodilo z državnim deležem, deležem družb pooblaščenk in z zaposlenimi, če bi se SIJ brez strateških povezav znašel ponovno v težavah? Državna pomoč ne bi bila dovoljena, saj je država že pomagala tej skupini. Potrdila se je tudi pravilnost odločitve prejšnje vlade, ko je spremenila koncept prodaje državnega deleža in je bil prodan delež v SIJ in ne več posamična prodaja odvisnih družb. Ponovno se zastavlja vprašanje, kaj bi se v času gospodarske krize zgodilo z posamezno odvisno družbo, katere delež ne bi bil prodan, v primeru prodaje preostalih odvisnih družb? Kaj bi bilo v tem primeru z zaposlenimi, premoženjem države in družb pooblaščenk?
V Vašem javnem vprašanju je bil korektno povzet celoten postopek prodaje državnega deleža v SIJ. Ključno pri oceni gospodarnosti prodaje je, ali je bil izbran pravilni trenutek prodaje in ali je postopek prodaje zagotavljal, da je bila dosežena najvišja možna prodajna cena ob upoštevanju vseh dodatnih zavez. Verjetno delimo stališče, da je bil trenutek prodaje, ko smo bili na višku konjunkture, optimalen. Glede dosežene prodajne cene si moramo predvsem zastaviti vprašanje, ali je bil kadarkoli po tem na voljo boljši kupec, ki bi bil pripravljen dati več za delnico SIJ in ob tem dati in uresničiti zaveze glede vlaganj in ohranitve delovnih mest. Postopek prodaje je bil transparenten, ponudbe so lahko dali vsi in z vso odgovornostjo trdim, da ne takrat ne danes nisem bil seznanjen z boljšo oziroma višjo ponudbo za delnice SIJ. Naj spomnim, da so bili pred mednarodnim razpisom o nameravani prodaji državnega deleža v SIJ obveščeni vsi potencialni kupci in da so bili ponovno obveščeni ob objavi razpisa. Gotovo so zaveze iz razpisa glede vlaganj in ohranitve delovnih mest vplivale na prodajno ceno, ki bi bila verjetno višja, če teh zavez ne bi bilo. Ne znam si predstavljati, kaj bi takratna opozicija očitala prejšnji vladi, če v programu prodaje ne bi postavili tu močnih zavez glede vlaganj in ohranitve delovnih mest v SIJ. Zakonodaja podrobno določa, da je izhodišče ugotavljanja primerne prodajne cene aktualna cenitev zapriseženih cenilcev in ne neka administrativno določena vrednost, na katero se sklicujete.
Slovenske železarne, ki so predhodnice SIJ, so bile v začetku devetdesetih let v velikih težavah. Če ne bi priskočila na pomoč država z davkoplačevalskim denarjem, bi gotovo sledil stečaj večine takratnih železarskih družb. Davkoplačevalci so prispevali približno pol milijarde evrov za sanacijo železarn, predvsem pa za sanacijo najpomembnejših upnic, to je bank Železarji so ohranili delovna mesta, praktično ni bilo odpuščanj, bili so le mehki prehodi v upokojitev. Res pa je, da je sanacija železarn potekala tudi na plečih takrat zaposlenih, na račun dela njihovih plač in ostalih pravic iz delovnega razmerja. Obnašanje države v primeru železarn je bilo delavcem bolj naklonjeno, kot v primeru številnih drugih podjetij in celih panog Sloveniji. Mnoga podjetja so v istem obdobju brez pomoči države šla v stečaj, delavci pa so šli brez plač in odpravnin na borzo. Nazorni so primeri mariborskega gospodarstva, tekstilne in kovinske panoge in še številni drugi. Govoriti o oškodovanju železarjev s strani države potem, ko so davkoplačevalci sanirali železarne in potem, ko je bilo zaposlenim in bivšim zaposlenim priznan še vnovčljiv lastniški delež v podjetju zaradi premalo izplačanih plač, hkrati pa prezreti vse krivice tranzicije, je milo rečeno neutemeljeno. Družba pooblaščenka je namreč lahko prodala svoj delež za enako ceno kot jo je iztržila država za večinski delež s prevzemno premijo vred.
Spoštovana poslanca!
Pri vsaki tovrstni prodaji so možni pomisleki in politični očitki. Sprašujem pa Vas, ali je imel kdorkoli (tudi sedaj), ki oporeka takratni prodajni ceni, boljšega kupca oziroma ali bi takrat ob obstoječih ponudbah odstopili od prodaje? Kolikšna bi bila v primeru odstopa od prodaje danes vrednost delnice SIJ? Kakšno bi bilo v tem primeru in brez vlaganj v zadnjih letih sedanje premoženje države in malih delničarjev? Nekajletna časovna distanca omogoča naslednji konkretni odgovor na Vaše vprašanje glede oškodovanja državnega premoženja in prizadetosti malih delničarjev. Republika Slovenija je s prodajo večinskega paketa delnic SIJ dejansko dosegla več želenih ciljev in sicer:
• kljub nastopu finančne in gospodarske krize je z vstopom strateškega partnerja omogočen obstoj in nadaljnji dolgoročni razvoj SIJ,
• dosežena je bila najvišja možna prodajna cena, pri čemer je se je kupec zavezal in je kljub krizi tudi dejansko zagotovil okoli 300 mio evrov novih vlaganj v nadaljnji razvoj SIJ in ohranil delovna mesta,
• v vlaganji in razvojem skupine KOKS in SIJ se je oplemenitila vrednost SIJ in s tem tudi premoženje države in malih delničarjev,
• državi s +25% lastnine in delničarskim sporazumom zagotovil nadzor in vpliv na ključne odločitve v SIJ,
• izveden je bil konkreten, gospodaren in pregleden umik države iz gospodarstva, kar je bilo in je tudi sedaj skladno s cilji vlade (kako negativno vpliva na podjetja vpletanje države in politike nazorno spremljamo v primeru NLB, HSE, TEŠ, ...),
• prodaja je pozitivno vplivala na naše odnose z Rusko federacijo in na ostale gospodarske stike med državama.
V kolikor poslanca stranke ZARES ocenjujeta, da je sodni spor med državo in družbo pooblaščenko neutemeljen in nepravičen do malih delničarjev, bi lahko v dveh letih vladavine odstopili iz pravdanja in dosegli dogovor oziroma poravnavo z družbo pooblaščenko. Če ste dve leti vztrajali v pravdi (bilo je nekaj narokov z aktivno vlogo države), se lahko sedaj, ko je prvostopenjsko sodišče odločilo delno v prid družbi pooblaščenki, umaknete iz pravdanja in prevzamete odgovornost za to. V kolikor menite, da je bila prava vrednost delnice 417 evrov (navajate, da je to zakonsko določena vrednost delnice) lahko malim delničarjem izplačate to vsoto in razliko. Zakaj torej ne popravite "napake", ki jo očitate oziroma odpravite očitano "prizadetost malih delničarjev"?
S spoštovanjem!mag. Andrej Vizjak
poslanec DZ RS
