Na spletni strani v polnem besedilu predstavljamo izvirno aktualno razpravo z naslovom – The Janša-Patria Case (or Chase): A Challenge for Mediacriminology. Primer Janša-Patria (lov na čarovnice): izziv za kriminologijo medijev, ki jo je ugledni finski avtor dr. Johan Bäckman (profesor za pravno sociologijo na Univerzi Helsinki in profesor za kriminologijo na Univerzi Turku), objavil v Zborniku Pravne fakultete Univerze v Mariboru, št. IV/1, 2008. Objava na spletu ima izrecno dovoljenje avtorja in uredniškega odbora Zbornika. Razprava temelji na predavanju, ki ga je imel avtor na Univerzi v Mariboru 17. decembra 2008, objavljena pa je bila v septembru 2009. V nadaljevanju povzemamo glavne ugotovitve te prepričljive in zanimive razprave. V razpravi avtor predstavlja ozadje afere Patria-Janša, ki je bila prvič predstavljena 1. septembra 2008, tri tedne pred pomembnimi volitvami v slovenski parlament, v dokumentarnem filmu finske televizije YLE. Film je obremenil predsednika vlade Republike Slovenije Janeza Janšo, da je od finskega proizvajalca vojaške opreme Patria prejel nekaj milijonov evrov podkupnine. Avtor ugotavlja, da v filmu ni bil predstavljen nikakršen dokaz, ne takrat in niti pozneje. Kljub temu so obtožbe povzeli tudi drugi finski TV programi, ki so neosnovane obtožbe še poglabljali. Zato ni nenavadno, da so spontani odzivi na Finskem opozorili, da gre za »eklatanten primer umazanega žurnalizma brez trohice dokaza«. Avtor navaja razloge za svojo trditev, da se zadeva nanaša na razmere na Finskem jeseni istega leta, predvsem v zvezi s korupcijo in drugimi aferami povezanimi s finskim predsednikom vlade Mattijem Vanhanenom. Finski mirovniki so predstavili afero v zvezi z vodstvenimi delavci Patrie osumljenimi dajanja podkupnin. Vse to je bilo v nasprotju s samopodobo Fincev, kot eno najmanj podkupljivih družb. Z obtožbo, da je predsednik vlade Republike Slovenije prejel podkupnino, je finska dokumentarna oddaja prenesla težišče domačega dogajanja na oddaljeno državo. Tradicionalna finska rusofobija je tako postala antislovanska s tem, ko je Janša postal slovanski diktator, ki odloča o vsem v svoj državi.
Primer Patria-Janša je tipičen primer postmodernega načina mešanja dejstev z izmišljotino na račun kvalitete novinarskega poročanja in resnice. V takih primerih se že prvo poročanje začne s sovražnimi poudarki, z lovom na čarovnice. Nato mediji namenoma začnejo brisati razlikovanje med dejstvi in namišljenim konstruktom in s tovrstno manipulacijo ustvarijo navidezno t.j. »neresnično resničnost« (»unreal reality«), kot jo definira avtor in tako ustvarijo zaključno manipulacijo s prejemniki njihovih sporočil. Avtor se pri tem opira tudi na dognanja iz najnovejše strokovne literature iz leta 2004, ki obravnava sociološke vidike kriminologije in tovrstno početje medijev opredeljuje kot kulturno kriminologijo. Profesor Bäckman sklepno ugotavlja, da gre v primeru Janša-Patria za značilen pojav t.i. informacijskega onesnaževanja oz. kontaminacije (»infotainment«).
