Priložnosti podnebno-energetskega paketa

“Evropa mora pospešiti, če želi obdržati vodilno vlogo v svetu na področju boja proti podnebnim spremembam.” Razmišljanje evropske poslanke in podpredsednice SDS dr. Romane Jordan Cizelj.  Na poti v Poznanj sredi decembra, sem se spraševala, le zakaj sem se odločila za sodelovanje na konferenci, na kateri bo vsaj 12.000 udeležencev in ne bom imela skorajda nobene možnosti vplivati na potek mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah. Evropski komisar za okolje Stavros Dimas je delegaciji Evropskega parlamenta kakšen teden pred tem obljubil, da bomo predstavniki Sveta EU, Evropske komisije in Evropskega parlamenta delovali resnično kot ena, enotna in močna delegacija in da bomo temu ustrezno organizirali naše delo. Zdaj, ko je konferenca končana in se v javnosti pojavljajo različne ocene o uspešnosti pogajalcev, sem vesela, da sem bila del pogajalskega kolesja svetovne dimenzije. In z zadovoljstvom ugotavljam – da, Evropa je nastopila enotno in bili smo uspešni.

Poslanci smo se v Poznanju sestali s predstavniki gospodarstva, nevladnih organizacij, s politiki. Od prvega pa vse do zadnjega sestanka je bilo v sporočilih neposredno ali posredno izraženo mnenje, da ima Evropa zaupanje tretjih držav in da nam priznavajo vodilno vlogo na področju podnebnih sprememb. Spodbujali so nas, naj na svoji poti vztrajamo in da nam bodo drugi sledili. To ni bilo le sporočilo držav, v katerih prebivalstvo že trpi zaradi podnebnih sprememb, pa niso dovolj bogate, da bi jim ustrezno pomagale. Tudi razvite države so nam sporočale, kako pomembne so zanje naše izkušnje z ukrepi za zmanjšanje globalnega segrevanja, kot so učinkovita raba energije, uporaba obnovljivih virov energije, predvsem pa sistem trgovanja z emisijami (ETS).

Med drugim nas je obiskala avstralska ministrica za podnebne spremembe Penny Wong in napovedala, da si bo Avstralija še v letu 2008 zastavila kvantitativne okoljske cilje in uvedla trgovanje z ogljikom, podobno kot Evropa. Napoved je bila uresničena že v nekaj dneh po zaključku konference v Poznanju. Hitro in učinkovito ukrepa prav tista Avstralija, ki je še nedavno potrebovala dolgo časa za razmislek in je Kjotski protokol ratificirala šele konec preteklega leta.

Norveška je napovedala, da bo svoje izpuste do leta 2020 zmanjšala za 30 %. Japonska pa je najavila dolgoročni cilj, da bo svoje izpuste do leta 2050 zmanjšala za 50 %. Na konferenci smo se poslanci srečali tudi s senatorjem Johnom Kerryjem, posebnim odposlancem novoizvoljenega predsednika Baracka Obame. Tudi on nam je zatrdil, da v ZDA pripravljajo ukrepe, podobne našim, za spopadanje s podnebnimi spremembami, zato so zanje evropske izkušnje izjemnega pomena. Američani se zavedajo, da so z nasprotovanjem Kjotskemu protokolu izgubili mnogo svojega ugleda v svetu. Država, ki ne sprejema odgovornosti za svoje zgodovinske izpuste, ni solidarna in od ostalih držav ne more pričakovati, da ji bodo sledile. A v ZDA se dogajajo velike spremembe. Američani so izvolili predsednika, ki mu poleg njih zaupa tudi velik del ostalega sveta. Uspeli so sprožiti močan družbeni potencial. V preteklosti pa so že dokazali, da si upajo zastaviti smele cilje in jih tudi uresničiti, zanje meje ne predstavlja niti nebo. Torej – namesto da bi Evropa začela zavirati, mora pospešiti, če želi obdržati vodilno vlogo v svetu.

Prispevek pišem v tednu, ko v Evropskem parlamentu potekajo zaključne razprave o t. i. podnebno-energetskem paketu in ko je bil zakonodajni predlog z veliko podporo poslank in poslancev tudi potrjen. To pomeni, da je Evropa prestavila v višjo prestavo. V zakonodajo smo prelili ukrepe, ki nam omogočajo, da se razvijemo v družbo, ki bo že do leta 2020 občutno zmanjšala izpuste toplogrednih plinov.

Tako je EU v odličnem položaju za nadaljnja mednarodna pogajanja. V Poznanju je bil zanje določen delovni načrt, dosežen je bil dogovor o vlogi premoga oz. tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika v energetski mešanici, zasnovana je pravna oblika Sklada za prilagajanje na podnebne spremembe, potrjeno je bilo stališče o skupni zavezanosti razvitih držav in držav v razvoju k doseganju cilja. Ocenjujem, da je bilo dogovorjeno veliko, a še vedno premalo. Je pa to zagotovilo, da obstajajo povsem realne možnosti, da konec naslednjega leta v Kopenhagnu dosežemo mednarodni sporazum, ki bo preprečil, da bi se Zemlja segrela za več kot 2 0C. Ustrezen evropski zakonodajni okvir omogoča, da bo to za gospodarstvo in vsakega posameznega Evropejca in Evropejko izziv in priložnost, ne breme.

Dr. Romana Jordan Cizelj
poslanka Evropskega parlamenta
podpredsednica SDS