Priključitev Primorske k matični domovini

Priključitev Primorske je za Slovenijo pomenila in še danes pomeni ponovno oblast nad lastnim etničnim ozemljem ter dostop do odprtega morja in s tem okno v svet, ki omogoča večji gospodarski, kulturni in socialni razvoj. 15. septembra obeležujemo 64. obletnico priključitve Primorske k matični domovini. Praznik, ki ga je uvedla vlada Janeza Janše, je namenjen spominu na dan, ko je stopila v veljavo Pariška mirovna pogodba, ki je vrnila Sloveniji velik del Primorske. Prizadevanja Primorcev za priključitev k matični domovini segajo že v leto 1918, ko so je bilo območje zasedeno s strani italijanskih vojakov. Primorska je uradno postala del Italije leta 1920, ko je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) v zameno za priznanje, prepustila Italijanom tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije. 15. septembra 1947 je stopila v veljavo Pariška mirovna pogodba, ki je določala, da so pod italijansko oblast spadale Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, pod jugoslovansko pa preostali del Primorske, Istra z Reko, vsi otoki in Zadar z okolico (cona B). Širša okolica Trsta je v kompromisnem predlogu postala Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je obstajalo do leta 1954, ko je bil podpisan Memorandum o soglasju (Londonski memorandum), ki je dokončno določil razmejitev iz Pariške mirovne pogodbe. Cona A (Svobodno tržaško ozemlje) je bila dodeljena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Z memorandumom so se zaključile večje napetosti med državama, Slovenija pa je tako pridobila svojo obalo in dostop do morja. Ob tem ne smemo pozabiti na zasluge tajne organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), v kateri so se nacionalno zavedni slovenski in hrvaški prebivalci območja priključenega Italiji, borili za svobodo. Italijanski režim je po odkritju tajne organizacije nekaterim njenim članom sodil na t.i. sodišču za varnost države v Trstu. Na prvem tržaškem procesu, ki je trajal od 1. do 5. septembra 1930, so bili na smrt obsojeni Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojzij Valenčič. Med 2. in 14. decembrom 1941 je bil izveden drugi tržaški proces, žrtev katerega pa je bil Pinko Tomažič skupaj z Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem, Simonom Kosom in Ivanom Vadnalom. Pinko Tomažič je bil razglašen za narodnega heroja. Pomemben glasnik fašističnega nasilja nad Slovenci v Italiji pa je tudi Boris Pahor, ki je s svojimi pričevanji izredno prispeval k nacionalni zavesti Slovencev in njihovemu poznavanju (ne samo) primorske zgodovine. Priključitev Primorske je za Slovenijo pomenila in še danes pomeni ponovno oblast nad lastnim etničnim ozemljem ter dostop do odprtega morja in s tem okno v svet, ki omogoča večji gospodarski, kulturni in socialni razvoj. Izredne teže, ki jo daje takrat izražena enotnost Primorcev, pa ni moč opisati z besedami. Enotnost, ki so jo ljudje sposobni oblikovati v najtežjih trenutkih je neprecenljiva in bi bila tudi danes, pa čeprav v manjši meri, zaželena.   Ozemlje in morske vode, ki so jih takrat z mukami in številnimi žrtvami uspeli vrniti Sloveniji, pa so danes pod vprašajem. Slovensko demokratsko stranko skrbi dejstvo, da je trenutna vlada odločanje o našem teritoriju prepustila arbitražnemu sodišču, ki bo na podlagi zbrane dokumentacije odločala o izjemno pomembnem mejnem vprašanju med Slovenijo in Hrvaško. Sporazum v tretjem členu določa, da bo arbitražno sodišče določilo stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Stik, ki ne nujno pomeni teritorialnega dostopa do odprtega morja, Sloveniji ne daje sigurnosti v uresničevanje nacionalnih interesov v prihodnje. Brez teritorialnega dostop do odprtega morja bi bilo naše (pomorsko) gospodarstvo resno ogroženo, prav tako pa tudi obalne občine, ki (lepše) živijo zaradi mednarodnega pomorskega tovornega in potniškega prometa.
Vsem Primorkam in Primorcem Mestni odbor Slovenske demokratske stranke Koper iskreno čestita ob današnjem prazniku.Mestni odbor SDS Koper