Priče pri pomembnih vprašanjih o kreditih izgubijo spomin ali pa ne želijo odgovarjati

Boris Pesjak je bil na položaju predsednika uprave Factor banke do sredine leta 2012, ko se je upokojil, a je v banki ostal kot svetovalec uprave, tako da je bil seznanjen tudi s potekom postopka o nadzorovani likvidaciji banke. Danes je proti njemu vloženih sedem odškodninskih tožb in 18 prijav za preiskavo, zaradi česar na vprašanja o konkretnih kreditnih poslih ni želel odgovarjati.

Pesjak je kot priča zagotavljal, da noben kredit v Factor banki ni bil nezavarovan in da je »vsak kredit bil zavarovan z izjavami ali poroštvi, kratkoročni krediti so bili skoraj vsi taki. V letih 2006, 2007, 2008 je bilo tega v bančnem sitemu med 40 in 45%, mi od tega odstotka nismo odstopali,« je povedal Pesjak. Glede ukrepov, kako pridobiti povrnjene kredite, ki jih je banka odobrila, pa je povedal, da »smo se pogovarjali s komitenti, da poskušajo dozavarovati kredite, če ni prišlo do poplačil. Gledali smo njihov cash flow, sprejemali smo dodatna zavarovanja v obliki vrednostnih papirjev in nepremičnin. Tako smo delali,« je povedal Pesjak.

»S komitenti smo skušali doseči skupno soglasje, kako bomo izšli iz razmer. Če smo videli, da komitent ne sodeluje, ali nasprotuje scenariju, za katerega smo menili, da je za banko najbolj ugoden, smo šli v izvršbo. Problem z izvršbo je bil v tem, da smo vedeli, da vsaj v letu in pol ne bomo prišli do nepremičnine, saj postopki trajajo toliko časa,« je nadalje pojasnjeval Pesjak. Povedal je tudi, da bi se leta 2010 morali kot uprava odločiti, da se ne podaljšuje kreditov za to leto. »V tistem času je bilo ogromno podjetij življenjsko vezanih na financiranje takih bank kot smo bili mi,« je še pojasnjeval Pesjak in dejal, da so tuje banke  intenzivno zahtevale vračila kreditov, zaradi česar so podjetja, ki so imela kredite v takšnih bankah, prihajala po kredite v  »takšne banke kot smo bili mi. In mi smo se mi poslovno odločili, da bomo takšna podjetja spremljali, ker so bili sredi finančnega, poslovnega prestrukturiranja, ali pa so bili v sredi investicij, nekatera podjetja smo financirali, nekaterim smo podaljšali kredite.«

Pesjak je med drugim tudi potrdil, da so v banki imeli interni dogovor o nižjih obrestnih merah za posojila, ki jih je banka za reševanje stanovanjskega problema dajala zaposlenim in njihovim najbližjim sorodnikom. Eno takšnih posojil z ugodnejšo obrestno mero je dobil tudi Pesjakov sin. Kredit je bil dan v skladu s pravili, komercialno se je to še vedno izšlo, je povedal Pesjak in poudaril, da je bila s takšno politiko seznanjena tudi Banka Slovenije in nikoli niso dobili odziva, da bi bilo s tem kaj narobe.

»Da ne boste mislili, da smo delali škodo banki. V tem času smo imeli obrestno maržo nad povprečjem slovenskih bank,«je dodal. V tem smislu se mu tudi znižanje obrestne mere za kredit podjetja v lasti članice nadzornega sveta Vere Mihatovič ne zdi nič spornega. »Verjetno smo ocenili, da je možnost odplačila veliko večja glede na komitentovo premoženje,« je dejal.

Na vprašanja glede kreditiranja njegovih otrok pa Pesjak ni želel odgovarjati, češ da v zvezi s tem proti njemu potekajo kazenski in odškodninski postopki. Prav tako ni želel odgovarjati na vprašanja glede kreditov Tomaža Ročnika, brata Romane Pajenk (nekdanje predsednice uprave Probanke), za Pilon center. Omenil je le, da je bil kredit le deloma vrnjen, da pa ga »banka toži za odškodnino za nevrnjen kredit.«

Komisija je danes že zaslišala Vero Mihatovič, ki je v nadzornem svetu zastopala interese družbe ACH kot pomembne lastnice Factor banke. V nadzorni svet je prišla leta 2001 in je zadnjih šest dni pred odločitvijo o uvedbi postopka nadzorovane likvidacije banke nadzornikom celo predsedovala, vendar na števila vprašanja ni znala odgovoriti ter je večkrat pojasnila, da se stvari »ne spomni« Mihatovičeva se tudi ne čuti odgovorne za to, da je morala država Factor banko dokapitalizirati z 269 milijonov evrov.  Na vprašanje, ali pa se je čutila odgovorno pri odobravanju posojil, ki so se potem izkazala za slaba, pa je odgovorila: »V času in prostoru mislim, da sem delovala odgovorno.« Mihatovičeva se tudi ni počutila dovolj kompetentno, da bi ocenjevala, kdo je odgovoren za bančno luknjo, ki je nastala v slovenskem bančnem sistemu. Prav tako se ji ni zdelo sporno sodelovanje pri odločanju o kreditiranju podjetij v lasti ACH in z njim povezanih fizičnih in pravnih oseb. “Banka Slovenije je v Factor banki vsako leto opravila nadzor in leta in leta ni bilo nobenih sugestij, je dejala.

Sicer pa je Mihatovičeva pri odločanju nadzornikov pogosto spraševala za podrobnosti o kreditih in se šele nato odločila o glasovanju. »Ponavadi so me prepričali, in smo kredit odobrili,« je dejala, čemur je sledilo vprašanje predsednika komisije Anžeta Logarja, ali je torej soodgovorna za luknjo v banki. »Ne čutim se odgovorne,« je odvrnila. Povedala pa je tudi, da je bila s strani NPU v povezavi s Factor banko od leta 2013 dalje enkrat zaslišana.

Člani komisije so zaslišali tudi nekdanjega predsednika uprave Factor banke Cirila Dragonjo in nekdanjega direktorja družbe ACH Hermana Rigelnika.

Herman Rigelnik, nekdanji direktor ACH, je med zaslišanjem povedal,  da je zainteresiran, da se odkrijejo krivci za bančno luknjo v Factor banki in da podpira kazenske ovadbe, ki so bile vložene v povezavi s Factor banko.  V svojem zaslišanju je opozoril na intervju s Cirilom Dragonjo, nekdanjim članom uprave Factor banke,  v Delu, leta 2013, kjer je Dragonja izjavil naslednje: »Banko smo do roba pripeljali sami,« kar po Rigelnikovih besedah pomeni, da očitno uprava prevzema vso odgovornost za dogajanje v Factor banki. Rigelnik je dodatno poudaril, da je torej zgolj vodstvo banke tisto, ki ve, kaj se je v banki dogajalo in je odgovorno. Rigelnik je sicer prst krivde obenem usmeril tudi v Banko Slovenije, ki je imela vse podatke glede dogajanj v Factor banki in ki ni pravočasno ukrepala. Rigelnik je pojasnil delovanje  Factor banke, ki da že ob ustanovitvi ni imela sistemskih virov za delovanje in je ves čas svojega obstoja imela problem majhnosti. »Morda bi bilo boljše, če bi ostala pri tej majhnosti, kot pa da je banka povečala bilančno vsoto leta 2011 preko milijarde, v času krize. Banka potem enostavno ni bila pripravljena na finančno krizo,« je dejal Rigelnik.

Po njegovih besedah je Factor banka leta 2012 prvič izkazala slabše rezultate in bi bila dokapitalizacija nujna, a je zaradi leta 2008 spremenjene zakonodaje brez soglasja vseh preostalih družbenikov niso mogli izvesti. Moral bi namreč dati ponudbo za prevzem, kar pa ni bilo v skladu s strategijo družbe, je pojasnil. »ACH, čeprav je bil 44% lastnik, ni nikoli želel prevzeti Factor banke. To ni bilo predvideno v nobenem  strateškem načrtu. Če pa bi stopil Protej v to igro, bi to pomenilo točno to, prevzem banke,« je ob tem povedal. Ker je Rigelnik po njegovih besedah sumil, da bodo v letu 2012 s Factor banko težave, je na to opozoril tudi Banko Slovenije. “Tedanjega guvernerja Marka Kranjca sem seznanil, da banke ne moremo dokapitalizirati, on pa mi je odvrnil, da bodo menjali zakonodajo, a to se ni zgodilo,” je dejal. Mag. Logar je ob tem vprašal ali je običajno, da se nek menedžer neposredno srečuje z guvernerjem Banke SLovenije, na kar Rigelnik ni podal jasnega odgovora.

»Nisem imel nič in nimam nič z luknjo v Factor banki, z banko  imam zgolj in samo velike težave in velike probleme,« je med zaslišanjem še povedal Rigelnik in ponovno opozoril na vlogo regulatorja Banke Slovenije. »Factor banka je bila ves čas delovanja pod nadzorom Banke Slovenije,« je dejal.

V nadaljevanju zaslišanja je Rigelnik omenil tudi poslovanje Darka Horvata, ki je bil 30% delničar v Factor banki. »Ko je on odstopil kot član nadzornega sveta, je prišlo do volitev nadomestnega člana, mi, ki smo bili 44% lastnik, smo dali nasprotni predlog za kandidata, in smo bili preglasovani. Zanimivo vprašanje je, zakaj je Darko Horvat izstopil iz Ljubljanske banke, kjer je imel kredite zavarovane z delnicami Factor banke, in šel v NKBM, dobil kredite, ki jih je zavaroval z delnicami Factor banke? Horvat je odšel in pustil kup problemov,« je povedal Rigelnik.

Na vprašanja glede njegovega službovanja v Autocommerce pa je povedal, da so ga tja povabili ljudje, ki so delali tam. »Ta firma je bila orientirana na jugoslovanski trg, takrat so imeli 20 milijonov evrov prihodkov, bili so v obupnem stanju. Tam sem delal zato, ker sem mislil, da se bom tako čim bolj oddaljil od politike,« je povedal. Ob svojem zaslišanju pa ni znal natančno pojasniti, koliko dividend je prejel od ACH kot družbenik Proteja, ocenjuje pa, da bi to lahko bilo med 5 in 6 milijonov evrov. Med zaslišanjem je Rigelnik tudi večkrat dejal, da ni bogat človek.

Glede na to, da je tudi Rigelnik med zaslišanjem javno podprl kazenske ovadbe proti vodilnim v banki, ga je predsednik komisije mag, Anže Logar vprašal, ali je sam morebiti vložil kakšno tožbo. Rigelnik je dejal, da »ko ACH ni bil več delničar, nisem imel več pravnega naslova za tožbo. To vprašanje naslovite na moje naslednike, sam pa sem se neformalno zavzemal, da se sprožijo tožbe, ne le uprave, ampak tudi Banke Slovenije.« Glede sprožitve tožb pa je nadalje še pojasnjeval, da od 30.9.2012  ni zaposlen v ACH, ker je upokojen, in da je tudi to razlog, da tožb ne more sprožiti, »sproža pa jih lahko uprava.« Prav tako pa, da ne more odgovarjati na vprašanja povezana s tem, kar se je dogajalo v ACH, ko njega ni bilo več tam.

Povedal pa je, da zaradi izjav,  izrečenih na parlamentarni seji o bankah v letu 2013, toži nekdanja poslanca SDS Jožefa Jerovška in Zvoneta Černača, ni pa sprožil tožb proti časopisu Finance ali odgovornemu uredniku Svet na Kanalu A Gregorju Trebušaku, ki so prvi objavili, da je Rigelnik kot družbenik Proteja dobil 7.9 milijonov evrov dividend. Na začudenje predsednika komisije mag. Logarja, da tožb ni sprožil proti medijem, ki so te informacije prvi objavili, se je Rigelnik odzval, da so to njegove osebne zadeve, čeprav je nekoliko prej pojasnjeval, da je v tistem času doživel pogrom, ker »kar so si privoščile Finance in drugi mediji z mojim imenom predvsem z izjavami, kako sem dobival dividende, je sprožilo gonjo proti meni, ki je bila nepredstavljiva.«

Glede družbe Protej pa je Rigelnik še pojasnil, da se je v to podjetje povezalo več družb iz skupine Adria Mobil in skupine ACH. »Tu se je združilo 48 ali 49 menedžerjev, ki je vplačalo 17 milijonov evrov kapitala, in to ni bil posel z lombardnimi krediti, temveč posel, ki je imel predvideno vsebino,« je razložil Rigelnik, pri čemer pa ni povedal, kakšno vsebino naj bi imelo poslovanje Proteja.