Preživetje in vsestranski razvoj slovenske narodne skupnosti morata biti prioriteti vsake slovenske politike
ponedeljek, 22. 8. 2011Miro Petek Koroškim Slovencem: “Padec berlinskega zidu, pomlad narodov in konec komunizma nam je vsem dobro del.” V nadaljevanju objavljamo govor poslanca SDS in predsednika Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki ga je imel ob 26. tradicionalnem Libuškem žegnanju (tradicionalna prireditev Slovencev na avstrijskem Koroškem), v soboto, 21.8. 2011, v Libučah.
Spoštovane rojakinje in rojaki, Korošice in Korošci,v veliko veselje in ponos mi je, da lahko spregovorim svojim rojakom, prijateljem in svojim sosedom ob letošnjem tradicionalnem Libuškem žegnanju. Lahko vam spregovorim kot prvi sosed, kajti živim le nekaj kilometrov od vas, v Mežici. Govorim pa vam tudi v imenu slovenskega parlamenta, kjer vodim Komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, in ta parlamentarna komisija ima skoraj tako dolgo zgodovino kot sama Republika Slovenija. V Sloveniji se letošnje leto spominjamo dve desetletji samostojne in neodvisne države. Večina od vas je lahko skorajda v živo spremljala junijske boje na mejnem prehodu Holmec, veliko od vas je v času med vojno za Slovenijo in v času, ko je Slovenija čakala na mednarodno priznanje, pomagalo Sloveniji ne tej zgodovinski poti. Tudi Slovenci v zamejstvu in po svetu ste imeli pomembno vlogo, da je Slovenija danes samostojna, neodvisna država, da smo skupaj z Avstrijo v Evropski uniji, imamo skupno valuto evro, smo v skupnem klubu gospodarsko najbolj razvitih držav sveta, na Rehtu in Holmcu pa ni več meje, policistov in carinikov. Vsi Slovenci smo se veselili padca železne zavese, ki nas je tako grobo ločevala, leta 2004 smo se vsi veselili vstopa v EU, ko smo vsi skupaj postali tudi evropski državljani.Spominjam se 22. decembra 2007 in vstopa Slovenije v schengenski prostor, kako je moj dragi prijatelj, danes gotovo najvišji diplomat, ki ga premore slovenski narod, dr. Valentin Inzko, obiskal vse mejne prehode na slovensko-avstrijski meji in si še zadnjič pritisnil žig v svoj potni list.Vsi vi, ki živite na tem slovenskem narodnostnem ozemlju in mi, ki živimo v matici, državi Sloveniji, po vseh teh dogodkih lažje dihamo. Padec berlinskega zidu, pomlad narodov in konec komunizma nam je vsem dobro del. Slovenija je v tem času uresničila svoje sanje, temu smo rekli tudi nacionalni interes ali tisočletna želja, to je lastna nacionalna država. Nacionalni interes pa mora biti tudi skrb za Slovence, ki so zaradi različnih zgodovinskih razlogov ostali zunaj meja Slovenije. Ta skrb je sicer zapisana v slovensko ustavo, imamo tudi poseben zakon, toda še vedno je ta skrb premalo prisotna v podzavesti Slovencev ali v zavesti tistih, ki so danes na oblasti. Preživetje in vsestranski razvoj slovenske narodne skupnosti morata biti prioriteti vsake slovenske politike.Novo in dodatno postavljanje dvojezičnih napisov je gotovo velik napredek, nikakor pa ne more biti zadnji korak. Lahko je le prvi korak na poti, ki vodi k enakopravnosti slovenskega naroda v Avstriji. Več kot pol stoletja jemati pravice oziroma kršiti Avstrijsko državno pogodbo, nato pa dati le nekaj tistega, kar bi že zdavnaj moralo biti dano in uresničeno, ob tem pa pričakovati še brezmejno navdušenje in brezmejno hvaležnost, je seveda precej cinično početje. Kljub vsemu pa je to dober znak, kolikor je to seveda le začetek in ne konec. In to bomo v Sloveniji tudi skrbno spremljali.Rojakinje in rojaki, danes je čudovita avgustovska nedelja, slovensko ime kraja Libuče ne bo več treba pisati na karton in ga postavljati v šotor. In danes je dan, ko lahko skupaj uživamo v lepem kulturnem in zabavnem programu.Vsem želim obilo užitkov in lep preostanek današnje nedelje.
Spoštovane rojakinje in rojaki, Korošice in Korošci,v veliko veselje in ponos mi je, da lahko spregovorim svojim rojakom, prijateljem in svojim sosedom ob letošnjem tradicionalnem Libuškem žegnanju. Lahko vam spregovorim kot prvi sosed, kajti živim le nekaj kilometrov od vas, v Mežici. Govorim pa vam tudi v imenu slovenskega parlamenta, kjer vodim Komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, in ta parlamentarna komisija ima skoraj tako dolgo zgodovino kot sama Republika Slovenija. V Sloveniji se letošnje leto spominjamo dve desetletji samostojne in neodvisne države. Večina od vas je lahko skorajda v živo spremljala junijske boje na mejnem prehodu Holmec, veliko od vas je v času med vojno za Slovenijo in v času, ko je Slovenija čakala na mednarodno priznanje, pomagalo Sloveniji ne tej zgodovinski poti. Tudi Slovenci v zamejstvu in po svetu ste imeli pomembno vlogo, da je Slovenija danes samostojna, neodvisna država, da smo skupaj z Avstrijo v Evropski uniji, imamo skupno valuto evro, smo v skupnem klubu gospodarsko najbolj razvitih držav sveta, na Rehtu in Holmcu pa ni več meje, policistov in carinikov. Vsi Slovenci smo se veselili padca železne zavese, ki nas je tako grobo ločevala, leta 2004 smo se vsi veselili vstopa v EU, ko smo vsi skupaj postali tudi evropski državljani.Spominjam se 22. decembra 2007 in vstopa Slovenije v schengenski prostor, kako je moj dragi prijatelj, danes gotovo najvišji diplomat, ki ga premore slovenski narod, dr. Valentin Inzko, obiskal vse mejne prehode na slovensko-avstrijski meji in si še zadnjič pritisnil žig v svoj potni list.Vsi vi, ki živite na tem slovenskem narodnostnem ozemlju in mi, ki živimo v matici, državi Sloveniji, po vseh teh dogodkih lažje dihamo. Padec berlinskega zidu, pomlad narodov in konec komunizma nam je vsem dobro del. Slovenija je v tem času uresničila svoje sanje, temu smo rekli tudi nacionalni interes ali tisočletna želja, to je lastna nacionalna država. Nacionalni interes pa mora biti tudi skrb za Slovence, ki so zaradi različnih zgodovinskih razlogov ostali zunaj meja Slovenije. Ta skrb je sicer zapisana v slovensko ustavo, imamo tudi poseben zakon, toda še vedno je ta skrb premalo prisotna v podzavesti Slovencev ali v zavesti tistih, ki so danes na oblasti. Preživetje in vsestranski razvoj slovenske narodne skupnosti morata biti prioriteti vsake slovenske politike.Novo in dodatno postavljanje dvojezičnih napisov je gotovo velik napredek, nikakor pa ne more biti zadnji korak. Lahko je le prvi korak na poti, ki vodi k enakopravnosti slovenskega naroda v Avstriji. Več kot pol stoletja jemati pravice oziroma kršiti Avstrijsko državno pogodbo, nato pa dati le nekaj tistega, kar bi že zdavnaj moralo biti dano in uresničeno, ob tem pa pričakovati še brezmejno navdušenje in brezmejno hvaležnost, je seveda precej cinično početje. Kljub vsemu pa je to dober znak, kolikor je to seveda le začetek in ne konec. In to bomo v Sloveniji tudi skrbno spremljali.Rojakinje in rojaki, danes je čudovita avgustovska nedelja, slovensko ime kraja Libuče ne bo več treba pisati na karton in ga postavljati v šotor. In danes je dan, ko lahko skupaj uživamo v lepem kulturnem in zabavnem programu.Vsem želim obilo užitkov in lep preostanek današnje nedelje.