Prešeren je opeval neminljive lepote slovenstva

Ali imajo ustvarjalci na področju kulture dovolj podpore, da izrazijo vse svoje talente, darove in genialnosti? “Če poješ o lepoti, boš imel občinstvo, tudi če si sam v srcu puščave,” je nekoč nekje zapisal libanonski pisatelj Kahlil Gibran. Občutenje, kot da je sam v srcu puščave, je za časa svojega življenja verjetno nemalokrat zaznal tudi naš največji pesnik dr. France Prešeren. Na življenjsko pot so mu bile postavljene prenekatere ovire; bolečine in udarce zasebnega življenja pa je premagoval s tem, da je znal blagoglasno ubesediti tisto, kar mu je ležalo na duši, najsi so bile to njegove neuslišane ljubezni, ali pa zapisi o družbeni  realnosti okoli njega. Prešeren je pogosto dajal svoje srce na ogled slovenskemu narodu, ki pa ga  za časa njegovega življenja nekako ni znalo povsem sprejeti, a se mu je kasneje – ko je bero njegovega dela obrusila patina časa – prav ta slovenski narod dostojno poklonil.

Prešeren je tako torej kljub temu, da je bil nemalokrat sam v srcu puščave, s svojimi besedami skozi čas znal ujeti občestvo, ki se še danes napaja z njegovim pesniškim izrazom, pa tudi z njegovimi duhovitimi, mestoma zbadljivimi in nagajivimi domislicami. Ker je opeval lepote slovenstva, ki so pravzaprav neminljive in ker je v črkarski pravdi poleg ostalih somišljenikov tedanjega časa izpostavljal bistvene prvine slovenskega kulturnega, umetniškega in narodnega izraza ter po svojih močeh pripomogel, da je srž slovenske identitete ostala nedotaknjena, je zasluženo postavljen na piedestal nesmrtnih Slovencev.

Vendar pa, četudi nam slovenski kulturni praznik nudi priložnost za pogled v preteklost največjega slovenskega poeta in na njegov vpliv na sedanjost, žal, dandanašnji ne moremo mimo ugotovitve, da je država enako mačehovska do kulture in kulturnih ter umetniških ustvarjalcev kot je bila pred dobrimi dvestotimi leti oziroma v Prešernovem času. Tudi danes lahko z nekaj grenkobe ugotavljamo, da je za slovensko kulturniško in umetniško ustvarjanje v širši javnosti pogosto premalo posluha, da bi se lahko v polnosti izrazila pisana paleta ustvarjalnega duha, ki se bohoti v Slovenkah in Slovencih.

Tudi zato bi bilo na mestu kritično ovrednotenje oziroma širša razprava o tem, ali je slovenskim kulturno-umetniškim ustvarjalcem omogočeno, da se posvetijo razvijanju svojega daru, talenta in genialnosti, ali pa se njihova ustvarjalnost krči in oža tudi zaradi povečevanja birokratizacije, ki so ji podvrženi  kulturno-umetniški krogi.

Nenazadnje – umetnost je, kot pravi Tolstoj, ogledalo življenja. In če je birokratizacija tako velika, da že duši kreativnost, potem se bodo v njej izgubili tudi vsi novodobni Prešerni, ki bi sicer vzniknili iz brezimnosti. Zagotovo si želimo, da bi nas naši dediči v ogledalu življenja videli  v polnem umetniškem sijaju, in to kadarkoli bi se ozrli na naš čas, ne pa kot nekakšen enormen birokratski obrazec. Mateja Erčulj