Prepovedan govor Eve Irgl: "Odprti in dostopni arhivi so pomembni zaradi zgodovinske resnice, ki nam je bila dolgo časa prikrivana in zamolčana."
sobota, 5. 4. 2014Objavljamo govor prvopodpisane pod referendumsko zahtevo 46.720 državljank in državljanov PROTI zapiranju arhivov Udbe in poslanke SDS o datumu referenduma, ki sta ga predsednik Državnega zbora Janko Veber iz SD in vladajoča koalicija skušala preprečiti. Predsednik Državnega zbora in koalicija sta danes degradirala slovenski parlament na raven beloruske skupščine. Ko je namreč prvopodpisana pod referendumsko zahtevo PROTI zapiranju arhivov Udbe in poslanka SDS Eva Irgl želela predstaviti stališče do datuma referenduma o arhivski noveli, jo je Veber najprej dvakrat prekinil, nato pa ji je še odvzel besedo in izklopil mikrofon. Po premoru in posvetu vodij poslanskih skupin je Eva Irgl vendarle lahko predstavila svoje stališče. Očitno želijo varuhi Udbe in njenih zločinov ter totalitarnega komunističnega režima utišati tudi demokratično opozicijo.Govor objavljamo v celoti: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.Uresničilo se je tisto, kar sem napovedala prvi dan zbiranja podpisov. In sicer, da bomo v času zakonsko določenega roka, zbrali ne samo 40.000 podpisov, kot to določa zakon, ampak bistveno več. Na upravnih enotah je bilo od 13.2. do 19.3.2014 zbranih 46.730 podpor za referendum PROTI zapiranju arhivov UDBE.Takšen odziv ljudi samo še dodatno potrjuje, da smo naredili prav, ko smo potem, ko je ministrstvo za kulturo v DZ vložilo novelo zakona o arhivskem gradivu, koalicija skupaj z NSI, pa je novelo potrdila, začeli zbirati podpise proti zapiranju arhivov UDBE. Vsem, ki ste oddali svoj podpis, se še enkrat iskreno zahvaljujem.Več kot 46.000 podpisanih pod referendumsko pobudo, je jasen signal, da se ljudje zelo dobro zavedajo kako pomembno je, da se raziskovalcem, zgodovinarjem in publicistom omogoči prost dostop do arhivov, da lahko na podlagi arhivskega gradiva celostno ovrednotijo neko zgodovinsko obdobje in da lahko raziskujejo našo polpreteklo zgodovino, ki v sebi skriva še veliko do sedaj namerno zamolčanih dejstev.Da morajo arhivi ostati odprti, nas opozarja tudi Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih,ki poziva vse države članice EU, da naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se to dejansko uresniči. K takšnim dejanjem nas poziva tudi evropska platforma sočutja in zavesti, ki je pred nekaj časa naslovila pismo tudi na ministra za kulturo, da naj svoje moči v celoti usmerja v odprtost in ne zapiranje arhivskega gradiva.Vsak narod je dolžan poznati svojo preteklost, tudi če je ta še tako boleča in za posameznike obremenjujoča. Prej, ko bomo kot narod odvrgli spone preteklosti, ki nas vežejo, prej bomo lahko svobodneje in neobremenjeno zadihali. Slepljenje in zavajanje družbe, da nerazčiščena preteklost, nima nobenega vpliva na sedanjost in prihodnost, pomeni trmasto vztrajanje, ki pa žal vodi v napačno smer in nas kot družbo siromaši in razdvaja.Nekdanji nemški predsednik Wulff je ne tako dolgo nazaj, ob odprtju nove razstave o zloglasni nemški tajni politični policiji Stasi, ki je bila to kar je bila pri nas SDV oz. UDBA, dejal, da je odkrito spoprijemanje s preteklostjo, med največjimi dosežki naše politične kulture. Slovenska politika za enkrat še ni znala v tem smislu stopiti skupaj, preseči strankarske delitve, da bi se odkrito spoprijela s preteklostjo, vendar pa bo tudi ta korak potrebno storiti. V kolikor bi vlada Alenke Bratušek, bila odgovorna vlada, potem bi naredila vse zato, da se spoprijemanje s preteklostjo začne odvijati, ne pa da s floskulami in pod krinko kriznih časov, zavaja slovenske državljane, da gre za povsem nepotrebne zadeve. V kolikor bi bilo vprašanje odnosa do preteklosti in s tem tudi do arhivskega gradiva nepomembno, potem ne vem, zakaj je ministrstvo šlo v povsem nepotrebne spremembe zakona o arhivskem gradivu, saj so ljudje jasno odločili, da želijo v celoti odprte arhive. Trdim, da tu ni šlo za strokovno, temveč za politično odločitev s ciljem, da se raziskovalcem onemogoči nadaljnje raziskovanje, predvsem tisto, ki je vezano na čas delovanja SDV. Odprti in dostopni arhivi, so pomembni tudi ali pa predvsem zaradi zgodovinske resnice, ki nam je bila dolgo časa prikrivana in zamolčana. Pred kratkim smo na mojo pobudo na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, razpravljali s strokovnjaki iz arhivskega področja, ki so bili vabljeni na sejo, o nedopustnem uničevanju arhivskega gradiva, ki se je zgodilo leta 1990. Ponovno so potrdili, da je bilo uničenega približno 80 % ti. udbovskega gradiva. Zato je še posebej pomembno, da pazimo na preostanek gradiva in tudi, da storimo vse, da ostanejo arhivi v celoti dostopni javnosti. Gre za narodovo identiteto, ki smo jo vsi skupaj dolžni varovati in ohranjati, ne samo zaradi zakonodaje, ampak predvsem zaradi prihodnjih rodov, ki imajo pravico vedeti, kakšna je preteklost naroda.Nedojemljivo je, da je bilo toliko arhivskega gradiva uničenega. Storjen je bil kulturni genocid za katerega pa nihče ni nikoli odgovarjal. Celotna politika bi morala biti pri takšnih vprašanjih vezanih na vprašanje odgovornosti in obsodbe takšnih ravnaj, enotna. Žal pa pri nas del tiste politike, ki danes nasprotuje referendumu o arhivih, prav s podporo novele zakona, ki perfidno zapira arhivsko gradivo, ščiti takšna ravnanja in tiste, ki so zanje odgovorni. Zato ni nikakršno naključje, da je ministrstvo za kulturo v DZ vložilo novelo zakona o arhivskem gradivu ravno v času, ko na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, prav preko arhivskih dokumentov, odpiramo in razkrivamo zločinsko naravo nekdanje SDV oz. UDBE.Ko so začeli na plano prihajati umori, ki naj bi jih izvršila SDV in pod katere naj bi bila podpisana tudi Silvo Gorenc in Janez Zemljarič, prav takrat in nič prej, je bila v DZ vložena novela zakona, ki na perfiden način, zaradi dolgotrajnih postopkov anonimizacije zaradi katerih dokument ni več avtentičen in za raziskovalca tako invaliden, zapira arhivsko gradivo in s tem onemogoča nadaljnje odkrivanje dogodkov iz nam ne tako oddaljene zgodovine.Ampak onemogočanje dostopa do arhivskega gradiva, ni nič novega. Tudi prej se je to dogajalo s strani leve politične opcije.Tudi, ko je drugopodpisani pod referendumsko pobudo, publicist Igor Omerza, začel pisati knjigo o Edvardu Kocbeku in želel pogledati v arhivsko gradivo, mu je bilo to nemudoma preprečeno in onemogočeno, prav tako, ko je želel pogledati v mikrofilme iz let 72 in 75. Protipravno mu je bil onemogočen dostop, pa čeprav mu je po zakonu to pripadalo. Gre za stalno se ponavljajoče onemogočanje dostopa do arhivskega gradiva, zadnja izmed takšnih preprek pa je prav novela zakona, ki bo odšla sedaj v presojo ljudstvu na referendum.Več kot očitno je, da se bo naredilo vse, da se prepreči odkrivanje resnice, vendar nas to ne bo odvrnilo od tega, da bi z iskanjem zgodovinske resnice prenehali. Le tako je moč priti do narodove sprave, ki je ključna za stabilnejšo sedanjost in prihodnost tako v širšem družbeno političnem kot ekonomskem kontekstu. Večina držav, ki je razčistila s preteklostjo, ima danes stabilno ekonomsko gospodarsko situacijo in dobre temelje za svetlo prihodnost. Takšen prelom, ki pa ne pomeni revanšizma, temveč le resnicoljubnost in upoštevanje in priznavanje osnovnih civilizacijskih norm, kamor sodi jasna obsodba zločinov in pieteta do umrlih, se bo moral zgoditi tudi pri nas. In prepričana sem, da do tega ni več tako daleč. Kot edini politični stranki nam je sedaj že drugič uspelo zbrali več kot 40.000 podpisov za zakonodajni referendum. Prvič nam je to uspelo leta 1996, ko smo jih zbrali za zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma za večinski volilni sistem, drugič pa nam je to uspelo pred dvema tednoma.Čudi me, da so vodje poslanskih skupin koalicije, na novinarski konferenci, zahtevali, da naj umaknemo podpise pod referendumsko pobudo. Kako sploh lahko prideš na idejo, da naj umaknemo jasno izraženo voljo ljudi? Kaj takega lahko zahteva samo nekdo, ki ne spoštujejo z ustavo zagotovljenih pravic. Na komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, smo že lahko videli, da je koalicijskim poslancem izjemno težko glasovati o obče človeških civilizacijskih sklepih, danes lahko vidimo, da je velik problem tudi s spoštovanjem pravice do referenduma, ki pa je najvišja oblika demokratičnega odločanja in največji izraz neposredne demokracije.Seveda lahko takšne zahteve ali pa pobude razumemo tudi na način, da ko imaš pod sabo vse ključne monopole od medijskega do gospodarskega itd. potem je izražanje ljudske volje nepotrebno in ti je samo v napoto. To pa spominja na neke druge čase in skrajni čas bi že bil, da se miselne okvirje nekdanjega propadlega režima preseže.Kot prvopodpisana pod referendumsko pobudo, naj pojasnim, da v kolikor ministrstvo za Kulturo ne bi vložilo v DZ novele zakona, ki je bila mimogrede povsem nepotrebna, sploh, če vemo, da so se leta 2011 ljudje na referendumu z 70,88% podporo enkrat že odločili, da morajo arhivi ostati odprti, mi ne bi zbirali podpisov in danes se tudi ne bi pogovarjali o datumu izvedbe referenduma.Povsem neprimerno in skrajno zavajajoče, je sedaj očitati SDS, ki kot odgovorna opozicija, samo opravlja svoje delo, da se v teh težkih časih ukvarja z nepomembnimi stvarmi, kot je pred kratkim okarakteriziral referendum minister za kulturo dr. Uroš Grilc.
Sicer pa lahko vsi skupaj vprašamo državljanke in državljane, ali je vprašanje zg. resnice, kamor sodi pravica do vedenja, ter vprašanje človekovega dostojanstva, ki ga novela zakona z izenačitvijo žrtev in storilcev, tepta in omalovažuje, res nepomembna tema?
Novelo zakona o arhivskem gradivu je torej v DZ vložila vlada in ne SDS in tako sama sprožila vprašanja, ki so bila leta 2011,skorajda s plebiscitarno odločitvijo, že dorečena. Vse ostale variacije na to temo, so popolnoma brezpredmetne, kajti kje se je zgodil izvirni greh, je zdaj že vsem popolnoma jasno. In vsaka odgovorna opozicija, je dolžna opozarjati na nesprejemljive rešitve izvršilne veje oblasti,kar je tudi osnovna naloga opozicije, zlasti, če so pod vprašajem človekove pravice, kamor nedvomno sodi tudi pravica do vedenja.Kot prvopodpisana pod referendumsko pobudo, kot volivka, državljanka in poslanka DZ, čeprav ste mi to zadnje v koaliciji odrekli, sem v DZ vložila zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o arhivskem gradivu in odlok o razpisu zakonodajnega referenduma, kjer sem za datum razpisa predlagala 15. April, za dan glasovanja, pa 25. Maj. Torej dan, ko bodo v Sloveniji potekale tudi volitve v Evropski parlament. Najbolj razumno, najbolj racionalno, najbolj logično in tudi najbolj primerno. Vse z namenom, da bi bili stroški izvedbe referenduma čim manjši in da bi ljudje lahko odločali na skupen dan. Vendar se je koalicija odločila za drugačno politično igro. Že ob vložitvi zahteve in odloka, so se odločili, da odloka, ki sem ga vložila, tudi kot poslanka in v imenu več kot 40.000 podpisanih, ne upošteva in nad mano izvedli neke vrste mini lustracijo, kot se je slikovito na kolegiju izrazil vodja poslanske skupine Jože Tanko. S tem, ko niso upoštevali mojega predloga, pa čeprav je bil vložen popolnoma v skladu s poslovnikom in zakonodajo, ter uveljavljeno prakso,so s tem ne samo zmanipulirali mene kot prvopodpisane, ampak tudi več kot 40.000 državljank in državljanov, ki so na UE oddali svoj podpis.Torej, tisti, ki nasprotujejo izvedbi tega referenduma, danes določajo dan njegove izvedbe, potem ko so na pritlehen način izločili mojo zahtevo z argumentom, da bi morala odlok vložiti posebej in izrecno spodaj napisati, da sem poslanka DZ. V kolikor je bila to resnično moja ključna napaka, da sem spela odlok skupaj z zahtevo in je bila zato moja zahteva izločena, potem bi me službe DZ morale na to opozoriti, pa tega niso storile. Zakaj niso? Nasprotniki referenduma sami določajo dan izvedbe referenduma in sicer 4. Maj. S tem prevzemajo tudi odgovornost za bistveno višje stroške za izvedbo referenduma. Prevzemajo pa tudi odgovornost za to, da bodo morali državljani dvakrat v istem mesecu oditi na volišča, zato da lahko izvršijo z ustavo zagotovljeno pravico do odločanja.Evropska Slovenija je prav zaradi teh dveh nesprejemljivih dejstev, torej večjih stroškov in posrednega oviranja pravice do referenduma, poslala v DZ in na računsko sodišče javni poziv, ki med drugim pravi naslednje :V Evropski Sloveniji zato izražamo državljansko skrb in ostro strokovno ustavnopravno in javnofinančno kritiko ob ravnanju državnega zbora, ki je razpis zavrnilnega referenduma predvidel zgolj tri tedne pred že razpisani volitvami v Evropski parlament.
Takšno ravnanje državnega zbora je ekonomsko nesmotrno in je v nasprotju z načeloma gospodarnosti in smotronosti porabe javnih sredstev. Glede na naravo zavrnilnega referenduma, katerega veljavnost je vezana na volilno udeležbo, pa je ob odsotnosti vsakršnega legitimnega interesa, ki bi opravičeval podvajanje volilnih opravil, tudi neustavno.Njegov (prikriti) cilj je en sam: z večkratnim vabljenjem volilnih upravičencev na glasovanje v pičlih treh tednih, upoštevaje celokupni krizni slovenski kontekst in prevladujočo apatijo volilnega telesa, odvrniti volivke in volivce od glasovanja na referendumu ter s tem doseči njegovo neveljavnost.Zato v Evropski Sloveniji pozivamo računsko sodišče, da se nemudoma negativno opredeli do namere razpisa referenduma, ki je v očitnem nasprotju z načeloma gospodarnosti in smotrnosti porabe javnih sredstev. Državni zbor pa pozivamo k spoštovanju ustave in pričakujemo razpis referenduma hkrati z že razpisanimi volitvami v Evropski parlament.V kolikor bi bil referendum skupaj z EU volitvami, kar je bil predlog več kot 40.000 podpisanih, potem bi bili stroški referenduma za najmanj 2,2 milijona evrov nižji. In tu naj opozorim še na naslednje: v kolikor bi sedanja vlada imela iskren interes za zagotovitev sredstev za digitalizacijo arhiva kot so pred časom predlagali, bi jih lahko zagotovila že samo s tem, da bi predlagala določitev referenduma skupaj z EU volitvami in prihranek v višini najmanj 2,2 milijona evrov, namenila digitalizaciji arhivskega gradiva. Sedaj vidimo, da je bil ta predlog namenjen le zavajanju javnosti zaradi ozkih političnih interesov strank koalicije v času zbiranja podpisov. Navaden “blef”, ki vas razgalja.Glede na siceršnje ravnanje s proračunskim denarjem, ko vlada Alenke Bratušek nameni več za podjetje njihovega nekdanjega gospodarskega ministra, kot za posledice žledoloma, ki je tako zelo prizadel državo. Verjamem, da 2,2 milijona evrov davkoplačevalskega denarja za nasprotnike referenduma, ni pretiran strošek. Še posebej, če vemo, da so samo z neustavnim fiaskom davka na nepremičnine, zaradi urejanja služnosti, državljanom neposredno povzročili za več kot 10 milijonov evrov nepotrebnih stroškov.Stalno oviranje izvedbe referenduma na dan, ko bi bila zagotovljena največja udeležba in najnižji stroški, zgolj dokazuje to, da se koalicija požvižga na izvrševanje ustavne pravice do referenduma, in tudi na to, da je referendum upravičen, ter da se arhivi z novelo zakona,v nasprotju z odločitvijo ljudstva na referendumu leta 2011, dejansko zapirajo. Če temu ne bi bilo tako, bi se koalicija trudila z vsebinskimi argumenti prepričati volivke in volivce, in jim ne bi z birokratskimi manevri oteževala udeležbe na referendumu.Minister je danes, prej pa tudi že na odboru za kulturo povedal, da mora biti referendum izveden na samostojni dan, saj naj bi bila po ministrovih besedah, izvedba skupaj z EU volitvami ponižujoča do instituta referenduma. Neverjetna argumentacija, še posebej, če vemo, da je vprašanje arhivov in odnosa do preteklosti prvovrstna evropska tema, ki gre popolnoma v kontekst evropskih volitev. Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih je pri tem jasna in podprli so jo tudi vsi slovenski evropski poslanci, ne glede na politično prepričanje. In to zato, ker gre za vprašanja, ki so vsem nam skupna, niso strankarska in nas povezujejo. Ne samo zaradi stroškov, ki bi bili bistveno manjši, če referendum izvedemo skupaj z EU volitvami, ampak tudi zaradi vsebine, ki je močno vpeta in vezana na vse države članice Evropske unije, je najboljši možni datum za izpeljavo referenduma prav 25. maj.Izpeljava referenduma 4. maja, kot predlaga predlagateljica gospa Majda Potrata, natanko tri tedne pred že določenim datumom volitev v Evropski parlament, je v popolnem nasprotju z načelom gospodarnega in preudarnega ravnanja, kar se sicer od poslancev DZ pričakuje in v nasprotju s smotrnostjo porabe javnih sredstev. Takšnega ravnanja, se še posebej v teh težkih časih, ne da opravičiti z ničemer.Nedopustno je, da se zaradi strahu pred tem da bi referendum uspel, dela vse v smeri, da se to prepreči. Pa četudi na račun davkoplačevalcev in več kot 2,2 milijona dodatnih stroškov. Koalicija veliko govori in teoretizira o socialni državi in zmanjševanju stroškov, v praksi pa brezkompromisno počne ravno obratno. Dejanja so tista, ki štejejo in ne besede. V kolikor boste danes potrdili to skrajno neodgovorno ravnanje, potem boste morali prevzeti tudi odgovornost zanj in državljankam in državljanom pojasniti, da ste jim zaradi političnega prestiža na pleča naložili dodatnih 2, 2 milijona evrov. Referendum bi v primeru izvedbe na dan, kot sem ga predlagala sama skupaj z več kot 40.000 državljankami in državljani, namreč stal trikrat manj.Verjamem, da boste koalicijski poslanci še enkrat premislili in ob glasovanju ravnali odgovorno, in preudarno.
Sicer pa lahko vsi skupaj vprašamo državljanke in državljane, ali je vprašanje zg. resnice, kamor sodi pravica do vedenja, ter vprašanje človekovega dostojanstva, ki ga novela zakona z izenačitvijo žrtev in storilcev, tepta in omalovažuje, res nepomembna tema?
Novelo zakona o arhivskem gradivu je torej v DZ vložila vlada in ne SDS in tako sama sprožila vprašanja, ki so bila leta 2011,skorajda s plebiscitarno odločitvijo, že dorečena. Vse ostale variacije na to temo, so popolnoma brezpredmetne, kajti kje se je zgodil izvirni greh, je zdaj že vsem popolnoma jasno. In vsaka odgovorna opozicija, je dolžna opozarjati na nesprejemljive rešitve izvršilne veje oblasti,kar je tudi osnovna naloga opozicije, zlasti, če so pod vprašajem človekove pravice, kamor nedvomno sodi tudi pravica do vedenja.Kot prvopodpisana pod referendumsko pobudo, kot volivka, državljanka in poslanka DZ, čeprav ste mi to zadnje v koaliciji odrekli, sem v DZ vložila zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o arhivskem gradivu in odlok o razpisu zakonodajnega referenduma, kjer sem za datum razpisa predlagala 15. April, za dan glasovanja, pa 25. Maj. Torej dan, ko bodo v Sloveniji potekale tudi volitve v Evropski parlament. Najbolj razumno, najbolj racionalno, najbolj logično in tudi najbolj primerno. Vse z namenom, da bi bili stroški izvedbe referenduma čim manjši in da bi ljudje lahko odločali na skupen dan. Vendar se je koalicija odločila za drugačno politično igro. Že ob vložitvi zahteve in odloka, so se odločili, da odloka, ki sem ga vložila, tudi kot poslanka in v imenu več kot 40.000 podpisanih, ne upošteva in nad mano izvedli neke vrste mini lustracijo, kot se je slikovito na kolegiju izrazil vodja poslanske skupine Jože Tanko. S tem, ko niso upoštevali mojega predloga, pa čeprav je bil vložen popolnoma v skladu s poslovnikom in zakonodajo, ter uveljavljeno prakso,so s tem ne samo zmanipulirali mene kot prvopodpisane, ampak tudi več kot 40.000 državljank in državljanov, ki so na UE oddali svoj podpis.Torej, tisti, ki nasprotujejo izvedbi tega referenduma, danes določajo dan njegove izvedbe, potem ko so na pritlehen način izločili mojo zahtevo z argumentom, da bi morala odlok vložiti posebej in izrecno spodaj napisati, da sem poslanka DZ. V kolikor je bila to resnično moja ključna napaka, da sem spela odlok skupaj z zahtevo in je bila zato moja zahteva izločena, potem bi me službe DZ morale na to opozoriti, pa tega niso storile. Zakaj niso? Nasprotniki referenduma sami določajo dan izvedbe referenduma in sicer 4. Maj. S tem prevzemajo tudi odgovornost za bistveno višje stroške za izvedbo referenduma. Prevzemajo pa tudi odgovornost za to, da bodo morali državljani dvakrat v istem mesecu oditi na volišča, zato da lahko izvršijo z ustavo zagotovljeno pravico do odločanja.Evropska Slovenija je prav zaradi teh dveh nesprejemljivih dejstev, torej večjih stroškov in posrednega oviranja pravice do referenduma, poslala v DZ in na računsko sodišče javni poziv, ki med drugim pravi naslednje :V Evropski Sloveniji zato izražamo državljansko skrb in ostro strokovno ustavnopravno in javnofinančno kritiko ob ravnanju državnega zbora, ki je razpis zavrnilnega referenduma predvidel zgolj tri tedne pred že razpisani volitvami v Evropski parlament.
Takšno ravnanje državnega zbora je ekonomsko nesmotrno in je v nasprotju z načeloma gospodarnosti in smotronosti porabe javnih sredstev. Glede na naravo zavrnilnega referenduma, katerega veljavnost je vezana na volilno udeležbo, pa je ob odsotnosti vsakršnega legitimnega interesa, ki bi opravičeval podvajanje volilnih opravil, tudi neustavno.Njegov (prikriti) cilj je en sam: z večkratnim vabljenjem volilnih upravičencev na glasovanje v pičlih treh tednih, upoštevaje celokupni krizni slovenski kontekst in prevladujočo apatijo volilnega telesa, odvrniti volivke in volivce od glasovanja na referendumu ter s tem doseči njegovo neveljavnost.Zato v Evropski Sloveniji pozivamo računsko sodišče, da se nemudoma negativno opredeli do namere razpisa referenduma, ki je v očitnem nasprotju z načeloma gospodarnosti in smotrnosti porabe javnih sredstev. Državni zbor pa pozivamo k spoštovanju ustave in pričakujemo razpis referenduma hkrati z že razpisanimi volitvami v Evropski parlament.V kolikor bi bil referendum skupaj z EU volitvami, kar je bil predlog več kot 40.000 podpisanih, potem bi bili stroški referenduma za najmanj 2,2 milijona evrov nižji. In tu naj opozorim še na naslednje: v kolikor bi sedanja vlada imela iskren interes za zagotovitev sredstev za digitalizacijo arhiva kot so pred časom predlagali, bi jih lahko zagotovila že samo s tem, da bi predlagala določitev referenduma skupaj z EU volitvami in prihranek v višini najmanj 2,2 milijona evrov, namenila digitalizaciji arhivskega gradiva. Sedaj vidimo, da je bil ta predlog namenjen le zavajanju javnosti zaradi ozkih političnih interesov strank koalicije v času zbiranja podpisov. Navaden “blef”, ki vas razgalja.Glede na siceršnje ravnanje s proračunskim denarjem, ko vlada Alenke Bratušek nameni več za podjetje njihovega nekdanjega gospodarskega ministra, kot za posledice žledoloma, ki je tako zelo prizadel državo. Verjamem, da 2,2 milijona evrov davkoplačevalskega denarja za nasprotnike referenduma, ni pretiran strošek. Še posebej, če vemo, da so samo z neustavnim fiaskom davka na nepremičnine, zaradi urejanja služnosti, državljanom neposredno povzročili za več kot 10 milijonov evrov nepotrebnih stroškov.Stalno oviranje izvedbe referenduma na dan, ko bi bila zagotovljena največja udeležba in najnižji stroški, zgolj dokazuje to, da se koalicija požvižga na izvrševanje ustavne pravice do referenduma, in tudi na to, da je referendum upravičen, ter da se arhivi z novelo zakona,v nasprotju z odločitvijo ljudstva na referendumu leta 2011, dejansko zapirajo. Če temu ne bi bilo tako, bi se koalicija trudila z vsebinskimi argumenti prepričati volivke in volivce, in jim ne bi z birokratskimi manevri oteževala udeležbe na referendumu.Minister je danes, prej pa tudi že na odboru za kulturo povedal, da mora biti referendum izveden na samostojni dan, saj naj bi bila po ministrovih besedah, izvedba skupaj z EU volitvami ponižujoča do instituta referenduma. Neverjetna argumentacija, še posebej, če vemo, da je vprašanje arhivov in odnosa do preteklosti prvovrstna evropska tema, ki gre popolnoma v kontekst evropskih volitev. Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih je pri tem jasna in podprli so jo tudi vsi slovenski evropski poslanci, ne glede na politično prepričanje. In to zato, ker gre za vprašanja, ki so vsem nam skupna, niso strankarska in nas povezujejo. Ne samo zaradi stroškov, ki bi bili bistveno manjši, če referendum izvedemo skupaj z EU volitvami, ampak tudi zaradi vsebine, ki je močno vpeta in vezana na vse države članice Evropske unije, je najboljši možni datum za izpeljavo referenduma prav 25. maj.Izpeljava referenduma 4. maja, kot predlaga predlagateljica gospa Majda Potrata, natanko tri tedne pred že določenim datumom volitev v Evropski parlament, je v popolnem nasprotju z načelom gospodarnega in preudarnega ravnanja, kar se sicer od poslancev DZ pričakuje in v nasprotju s smotrnostjo porabe javnih sredstev. Takšnega ravnanja, se še posebej v teh težkih časih, ne da opravičiti z ničemer.Nedopustno je, da se zaradi strahu pred tem da bi referendum uspel, dela vse v smeri, da se to prepreči. Pa četudi na račun davkoplačevalcev in več kot 2,2 milijona dodatnih stroškov. Koalicija veliko govori in teoretizira o socialni državi in zmanjševanju stroškov, v praksi pa brezkompromisno počne ravno obratno. Dejanja so tista, ki štejejo in ne besede. V kolikor boste danes potrdili to skrajno neodgovorno ravnanje, potem boste morali prevzeti tudi odgovornost zanj in državljankam in državljanom pojasniti, da ste jim zaradi političnega prestiža na pleča naložili dodatnih 2, 2 milijona evrov. Referendum bi v primeru izvedbe na dan, kot sem ga predlagala sama skupaj z več kot 40.000 državljankami in državljani, namreč stal trikrat manj.Verjamem, da boste koalicijski poslanci še enkrat premislili in ob glasovanju ravnali odgovorno, in preudarno.