Premislek po minulem večeru

Javna zahvala predsedniku SDS za vse, kar je in bo zagotovo še storil za Slovenijo. Kdor ga že dolgo pozna, ve, da mu je korak nazaj tuj, saj mu dva naprej pomenita pravo smer. Ne gre mu za šalo, ko se za domovino dogajajo pomembne stvari, nenehno hiti, kot da bi se bal zamuditi trenutek, ki bi bil lahko usoden za ljudi. Njegove hitre poteze so premišljene, tudi vsaka beseda je usmerjena strogo tja, kamor jo je namenil in včasih prileti kot puščica, ki preseneti, morda celo zaboli, a učinek je dosežen. Ko imaš srečo, da ga najdeš izven službenih zidov, odmaknjenega od nenehnega kovanja načrtov, službenih pogovorov, sej in sestankov, dobi njegov izraz na obrazu povsem drugačno podobo. Mehkoba glasu in nasmeha izražata tisto, kar je nekoč o njem zapisal dr. Pučnik: »Janez je romantična duša!« O njem torej teče beseda. Zakaj si ne bi dovolili o Janezu Janši napisati vsaj kako prijazno besedo, zakaj se mu ne bi javno zahvalili za vse, kar je in bo zagotovo še storil v teh dolgih letih za Slovenijo? Vsaj mi, ki ga poznamo že dolga leta in smo imeli to srečo, da smo v njem prepoznali tudi tisto človeško plat, ki se pokaže v domačem krogu, ko se skloni k sinu in ženi, ko se ob praznovanjih zna poveseliti ali pa ga v nekem trenutku gane žalostna zgodba ljudi z obrobja.  Kar slišim jih, tam v »hramu demokracije«, kak krohot bi izzvala Pučnikova izjava. Morda tudi moja. A to ne zaskrbljuje, kajti predvsem  Pučnik nikoli ni ničesar izjavil kar tja v en dan, naša zahvala pa je tudi upravičeno in pošteno dejanje. 

Sinoči bi res manjkal le še tak posladek tistim, ki so si tako od srca prizadevali vse bolj in bolj naelektriti ozračje z grobimi opazkami. Tisti sem in tja plešoči »načelni poštenjak čistih rok« je bil obseden kar z neko blaznostjo. Iz njega so vrele obtožbe, malodane psovke s tolikšno vnemo, da je bilo videti in slišati tako, kot da bo vsak čas konec sveta. Ko smo poslušali, kako je nenadoma spet nekoga tako zelo strah v tej naši deželi kranjski, bi bilo krivično, če ne bi tega strahu pripisali prav njemu. Ne more prikriti, kako išče svoj novi prostor pod soncem, saj ga je tam, kjer je nekaj let udobno bivakiral na svetli strani planeta, spoštovan in cenjen minister prav v Janševi vladi in visok funkcionar njegove stranke, zanj že davno zmanjkalo. Ne more biti več mirnega sna zanj, saj verjetno ves čas sanja, da naziv »sončni kralj« pripada vendarle njemu. Bežati, uiti sedanjosti ali begati od enega do drugega prestola ter poiskati najmehkejšega, je vendarle zahtevno in utrujajoče, vendarle pa občutek negotovosti ostaja, postaja stalnica v življenju nekoga, ki mu izdaja ni tuja. Kdo ve, lahko bi se zgodilo, da bi mu nekdo v zadnjem hipu spodmaknil stol, mu zaril nož v hrbet (to on zna) in virantovanja bi bilo dejansko za vselej konec. Žalostno, mar ne? Najbolj žalostno pa je, da je Slovenija znova zajokala, ker ste jo ranili, ker ste s svojo nevarno in podlo igro, v katero ste potegnili še nekatere svoje tovariše, zaustavili njen korak na poti navzgor. Velik, neodpustljiv greh ste sprejeli nase in zanj boste morda morali še kdaj odgovarjati pred ljudmi, ki so si želeli njenega ponovnega razcveta. Toda, kar si prislužiš, je tvoje, s to podobo odslej hodiš med ljudmi in ljudje prepoznajo tvoj obraz; neizbrisen je ta pečat. Vse to verjetno roji po glavi tistim, ki jim »ne gre za stvar«, ampak za visok pristanek, za povzpetniški manever, ki pa se ne obnese. Odtod tudi najbrž sveža zgodba okoli jajc, ki so menda obarvala stene mandatarke. Z obema rokama se je zbiralec novic oprijel slednje in jo v obliki obtožbe prilepil stranki SDS. Prikupno! Morda tiho upa, da bo za ta pogum prejel prvo pohvalo oziroma nagrado iz rok nove predsednice vlade. Le tako naprej, a vsake zgodbe je enkrat konec. In, da ne bo pomote; verjetno ste pozabili, gospod poštenjak, da sem se pod odprto pismo, ki sem Vam ga predčasno namenila, podpisala z imenom in priimkom. Tako bom storila tudi danes, da Vam ne bo treba zapisati še ene laži, češ da »ste deležni anonimk, blatenja in vsega tega.« Sicer pa tisti, ki zahtevajo Vaše opravičilo, že vedo, kaj delajo. Je pa zanimivo, da tudi zdaj, ko ste dosegli tisto, za kar ste izgorevali v svojem sovraštvu do predsednika vlade, ne odnehate – alergija?

Vera Ban

Lj., 28. februar 2013