Premike dosežejo le tisti, ki si za spremembe prizadevajo

Zapis dr. Romane Jordan z leta iz Ljubljane v Doho na podnebno konferenco Združenih narodov (COP18). Na poti v Doho, v Katar, me spremlja razmišljanje iz sredine letošnjega leta. Precej sem kolebala, ali se naj letošnje konference Združenih narodov o podnebnih spremembah udeležim ali ne. Odločila sem se tako, da sem sedaj 10.000 m nad zemljo, na poti iz Ljubljane proti Muenchnu, nato pa naprej proti Dohi. Pri odločitvi je pretehtalo prepričanje, da demokratičnega sistema ni brez odgovornega sodelovanja poslank in poslancev, ki smo izvoljeni predstavniki volivcev, pa tudi tistih, ki se volitev niso udeležili.

Sredi leta se v Evropskem parlamentu začnemo pripravljati na mednarodno podnebno konferenco in pogajanja, ki se vsako leto odvijajo zadnji teden v novembru in prvi teden v decembru. Obvestila delovnih skupin, ki med letom nadaljujejo delo v skladu s političnimi usmeritvami s konference, so bila slaba. Jasno je bilo, da bodo glavni izzivi ostali nerešeni tudi letos. Zato bi nam lahko kdo očital, seveda pa bi lahko očitali tudi mi sami sebi, da z udeležbo na konferenci tratimo davkoplačevalski denar in povzročamo dodatne izpuste. Zato želim že kar ob začetku pojasniti vlogo evropskih poslank in poslancev na konferenci, kaj lahko in česa ne smemo in ne moremo početi. Poslanci nimamo pristojnosti pogajalcev, to pristojnost ima komisarka za podnebne spremembe Connie Hedegaard in država članica, ki predseduje Svetu EU. Ker pa je osnovna usmeritev EU demokratičnost, pogajanja seveda ne smejo potekati brez sodelovanja z Evropskim parlamentom. Kajti le v to evropsko inštitucijo smo bili predstavniki izvoljeni, za vse ostale to ne velja. Zato EP letos na pogajanja pošilja 15-člansko delegacijo, ki se bo s komisarko redno sestajala vsak dan ter razpravljala o dogajanjih na pogajanjih. Hkrati pa sem osebno prepričana, da imamo na pogajanjih še eno zelo pomembno nalogo. Na konferenco pridejo tudi poslanke in poslanci iz tretjih držav in naša naloga je, da se sestanemo s kar največjim številom naših kolegov. To služi izmenjavi stališč o že sprejeti zakonodaji in o viziji v prihodnosti. Ker ima EU v svetovnem merilu zelo ambiciozno okoljsko zakonodajo, smo evropski poslanke in poslanci nekakšni lobisti evropskih politik za zmanjšanje svetovnih izpustov. Tega dela ne more namesto nas opraviti nihče drug.

Kaj naj bi se zgodilo na pogajanjih letos? Podaljšan naj bi bil Kyotski protokol, vendar ne v obliki, kot je bil sprejet za prvo ciljno obdobje, ki se izteče konec letošnjega leta. Kakršen koli že bo dosežen sporazum, za njegovo ratifikacijo v državah podpisnicah bo zmanjkalo časa, saj je 1. januar 2013 preblizu. Tako bo to zgolj politična zaveza. A tisto, kar bo EU obljubila kot svojo zavezo drugega ciljnega obdobja Kyotskega protokola, imamo v Uniji že nekaj let zapisano v naši zakonodaji, tako da bomo politično obljubo, dano na mednarodnem nivoju, doma tudi izpolnili. Žal se nam bodo verjetno pridružile le Švica, Norveška, morda Avstralija, skupaj bo torej Kyotski protokol v drugem ciljnem obdobju zajemal le okrog 14 % svetovnih emisij. Premalo, da bi omejili globalno segrevanje, a dovolj za potrditev, da še obstajajo države, ki so gonilna sila pogajanj.

Poleg tega se bodo nadaljevala pogajanja za dosego novega, celovitega mednarodnega sporazuma, ki bo povezal odgovornost razvitih držav z odgovornostjo vseh ostalih, tistih v razvoju in najrevnejših med njimi. Glede na zmogljivosti bo vsaka med njimi dobila svojo nalogo na področju podnebnih sprememb. Sporazum naj bi bil dosežen leta 2015. Mednarodna skupnost pa je sprejela tudi zavezo, da se bodo morali izpusti po sporazumu začeti zniževati najkasneje leta 2020.

Države so sprejele tudi zavezo, da se globalna temperatura ne sme dvigniti za več kot 2 0C. Znanstveniki, ki delujejo v okviru ZN, nas opozarjajo, da bi bila optimalna pot za dosego cilja, da se globalne temperature začnejo zniževati že leta 2015. Po njihovih izračunih bi morale razvite države, kamor sodi EU, do leta 2020 svoje izpuste znižati med 25 % in 40 % glede na leto 1990. Celotno človeštvo pa bi moralo do leta 2050 v zrak spustiti za 50 % manj toplogrednih plinov, kot jih je spustilo leta 1990, razvite države vsaj za 85 %. Te številke pomenijo revolucionarno znižanje izpustov, ki bo terjalo spremembo paradigme, tako v življenjskem stilu, v delovanju družb, v razvoju in uporabi tehnologij. Morali se bomo naučiti živeti trajnostno, kar pa ne pomeni le okoljsko ozaveščeno, temveč odgovorno do mlajših generacij. Ne le govoriti, medgeneracijsko solidarnost bomo morali tudi živeti. S tem je povezan izziv, o katerem bo tekla beseda tudi v Dohi. Da bi preverili, kako blizu ali daleč so države od sprejetega cilja 2 0C, so le-te poslale Združenim narodom vsaka svojo zavezo o znižanju izpustov na svojem ozemlju. Ni največji problem to, da so to le obljube in ne pravne zaveze, in tudi ni največji problem, da so njihove obljube zelo raznolike: za znižanje izpustov so izbrale različna bazična leta, nekatere so sprejele zaveze o absolutnem zmanjšanju izpustov, druge pa le glede na običajni scenarij razvoja (business as usual). Največji izziv je, da njihove obljube niti zdaleč ne zadostujejo. Četudi bodo izpolnile vse obljube, se bo svet segrel krepko preko 2 0C, ocene segajo od 3 0C pa preko 4 0C. Razkorak med zavezo 2 0C in obljubljenimi zmanjšanji izpustov bo letos mnogokrat omenjan, svetovna skupnost mora doseči povišanje ambicij posameznih držav.

Težava, s katero se bomo morali spopasti, je tudi časovnica. Znanstveniki so namreč priporočili, da se globalne emisije začnejo zniževati najkasneje leta 2015. Zdaj vemo, da se bo to lahko zgodilo šele z letom 2020.

Kljub vsem težavam pa mednarodna pogajanja niso zaman. Od Balija, kjer se je leta 2007 začel nov krog mednarodnih pogajanj, pa do Durbana v letu 2011 je bilo doseženih kar nekaj dogovorov, ki so nujna osnova za zmanjšanje izpustov. Naj naštejem nekatere med njimi.
–    Dosežen je bil dogovor, da se bodo nadzor nad zmanjšanjem emisij, poročanje in preverjanje izvajali na mednarodni ravni. Potreben je še natančnejši dogovor o izvedbi.
–    Sprejet je bil dogovor o finančnih spodbudah razvitih držav tistim v razvoju, ustanovljen je bil Zeleni podnebni sklad. Tudi tu morajo biti še dogovorjena tehnična merila, kot npr. kako se bo črpal denar iz sklada. Poleg tega mora biti dosežen dogovor o dolgoročnih prispevkih v sklad, četudi so se države že zavezale, da se mora v letu 2020 v njem zbrati 100 milijard USD.
–    Države so se dogovorile, da bodo ukrepi, ki bodo preprečevali sečnjo gozdov in pospeševali modro upravljanje z gozdovi, dobili posebne spodbude na mednarodni ravni. Je pa tudi tu potrebno rešiti še vrsto metodoloških vprašanj.
–    V preteklem letu je bilo tudi dogovorjeno, da sedanji tržni mehanizmi za zmanjšanje izpustov ne zadostujejo in da bo treba najti nove, bolj učinkovite.
–    Ena od stalnih tem na pogajanjih je tudi zmanjšanje onesnaževanja v zračnem prometu. Na tem področju doslej ni bilo napredka, morda pa bo droben korak narejen letos. Zakaj? EU je zračni promet vključila v svoj sistem trgovanja z ogljikom (ETS). Velja za vse lete znotraj EU, iz ali v EU. S tem je povzročila mnogo negodovanja na mednarodni ravni, a doslej se je izkazalo, da je bila odločitev v skladu z mednarodnim pravnim redom. Letos jeseni pa je prišlo tudi do dogovora med EU in mednarodno organizacijo za zračni promet (ICAO) o tem, da naj bi bil naslednje leto dosežen sektorski dogovor o podnebnem ukrepanju. Zato je EU umaknila obveznost, da čezmejni leti iz EU in v EU sodelujejo v ETS, vendar le do sredine naslednjega leta. Če do takrat ne bo sektorskega ukrepanja na mednarodni ravni, bo ETS veljal za vse lete, kot je bilo načrtovano za leto 2012. To je lep primer, kako lahko EU s svojo notranjo zakonodajo pritiska na mednarodne okoljske standarde in z vztrajanjem doseže napredek. A tudi tu bo potrebnega še veliko dela.
–    Na mednarodni ravni je bil dosežen dogovor o prenosu tehnologij, ustanovljena sta bila center in mreža za prenos tehnologij.
–    Ustanovljen je bil Odbor za prilagoditev na podnebne spremembe, ki bo pomagal državam v razvoju in tistim najbolj revnim pri prilagajanju na podnebne spremembe.

Na konferenci v Dohi mora biti narejen napredek na vseh področjih, na nekaterih pričakujemo več, na drugih manj. Res pa je, da najpomembnejša področja ostajajo najtrši oreh in da tudi letos ti orehi ne bodo strti. A ostajam optimistična. Če želimo premike, jih lahko dosežejo le tisti, ki ne izgubijo upanja in si za spremembe prizadevajo. To ni naivnost, temveč notranja moč. Zato v mojih zapisih zelo redko naletite na besedo ‘problem’. Kajti zame so vse le ‘izzivi’.

Zapis končujem spet v zraku, na 11.000 m, nekje nad Madžarsko, na letu iz Muenchna v Doho. Na ekranu v letalu se izmenjujejo informacije, ki so običajne za daljše lete. Zanimivo pa je, da je med njimi tudi tista, ki kaže lego Meke glede na letalo.

Dr. Romana Jordan, slovenska poslanka v Evropskem parlamentu