Premier v odhajanju Borut Pahor živi v dveh vzporednih resničnostih

SDS ponujala roko sodelovanja, a je Pahorjeva vlada ni sprejela. Na mestu je torej vprašanje, s kom bo Pahor sodeloval po volitvah. Sinočnji intervju s predsednikom vlade v odhajanju Borutom Pahorjem je znova pokazal, da Pahor ne živi v isti resničnosti, kot jo dnevno živijo slovenski državljanke in državljani.

V intervjuju je med drugim dejal: “Glejte, zelo pošteno, jaz prevzamem nase veliko, torej odgovornost za veliko napak, ki so sestavni del moje zapuščine. Ampak ne čisto vse. Tam, kjer so namesto vlade odločali ljudje in so zavrnili nekatere prepotrebne reforme, tam jaz odgovornosti ne morem sprejeti nase. Ker ne sprejemam, da so reforme padle zaradi nepriljubljenosti vlade. Ljudje niso šli glasovati o tem, ali zaupajo vladi ali ne. Šli so glasovati o pokojninski reformi. Šli so glasovati o tem, da se preprečuje delo na črno in da se spremeni malo delo. In so zavrnili spremembe. In moj tekmec, ne sovražnik, ker Janez Janša ni moj sovražnik, on je moj tekmec, je letos poleti rekel, štirikrat proti, trikrat proti reformam in enkrat proti vladi in nase prevzel odgovornost, da mu je bilo bolj pomembno, da vlada zgubi verodostojnost s padcem reform, kot da uspejo reforme, ki so pomembne za gospodarsko okrevanje, vključno za konkurenčnost, o kateri govorite.”

Pahorjevo prelaganje odgovornosti na volivce v primeru neuspelih vladnih referendumov je neokusno in nespoštljivo, prav tako zvračanje krivde na največjo opozicijsko stranko, ki je opozarjala na pomanjkljivosti t. i. “vladnih reform”. Verodostojnost si je vlada zapravila sama, med drugim s tem, ko je popolnoma zignorirala socialni dialog in s tem, ko je bila gluha za predloge opozicije. V državnem zboru so bili namreč naši predlogi večinoma zavrnjeni, brez resnih obrazložitev, ali pa celo niso bili obravnavani.

V SDS se zavedamo odgovornosti, ki jo nosi opozicija, ta je še toliko večja v času gospodarske krize. Zato smo že januarja 2009 Pahorjevi vladi predlagali sodelovanje v okviru partnerstva 2+10 za razvoj, po zgledu Partnerstva za razvoj iz časa vlade Janeza Janše, a je vlada sodelovanje zavrnila. Iz Pahorjevih izjav je jasno, da je bil tudi sam proti takšnemu sodelovanju, čeprav je sprva dajal vtis, da je problem v njegovih koalicijskih partnerjih. Strokovni svet SDS in poslanska skupina SDS sta kljub temu v naslednjih mesecih predstavila številne predloge ukrepov, ki bi pomagali omejiti negativne učinke gospodarske in finančne krize, a jih je vladna koalicija arogantno zavrnila. SDS je podprla tudi vse ukrepe vladajoče koalicije, ki so bili namenjeni blaženju učinkov krize. Z obžalovanjem ugotavljamo, da je bilo takšnih ukrepov bistveno premalo.

Pahor je v pogovoru še dejal: “Jaz mislim, da je predsednik Janša naredil neko napako, bržkone sem mu to tudi nekajkrat omenil, enkrat v enem najinem pogovoru ob kosilu zagotovo, da je njegova napaka v tem, da ni prekinil nevarnega procesa, ki ga je pravzaprav gotovo tudi on sam spoznal, ko je prišel na oblast leta 2004. In to je ta proces v napačno smer razvoja družbe, kjer je neka zelo privilegirana manjšina začela pravzaprav živeti na račun deprivilegirane večine ljudi. Ampak mislim, da je tam storil krucialno napako in to je, da je poskušal ustvariti svojo elito. To je moja ocena.”
Drži, da so (bila) ključni problem tranzicije stara gospodarsko-politična omrežja, ki so izvedla divjo privatizacijo in ustvarila tajkune. Ne držijo pa namigovanja premiera Pahorja, da je tajkune ustvarila vlada Janeza Janše. Pogoji za tajkunizacijo so bili namreč ustvarjeni v času vlad LDS in tranzicijske levice od osamosvojitve dalje, tudi glavnega zbirnega mesta tajkunov – Foruma 21, ni možno povezati s SDS, temveč s političnim očetom Boruta Pahorja.

Nenazadnje se je premier v odhajanju dotaknil tudi vplivnih omrežij: “Na videz se zdi, kot da ni nič narobe. Ampak temelji te družbe so bili zelo plitki in bilo jih je treba poglobiti. In čas bo pokazal, gospod Ambrožič, da gre moji vladi zasluga, da smo te temelje utrdili bolj, kot so bili prej. Z vidika socialne pravičnost, z vidika pravne države, z vidika preprečevanja privilegiranih skupin do vpliva in moči, ki jim ne gre. In mi smo mnoga ta omrežja pretrgali. /…/ Toda jaz dobro poznam razloge, zakaj se je poskušalo moje delo pokazati kot slabo, neuspešno, nezadostno. Ker sem se bil dotaknil nekaterih privilegijev in nekaterih centrov moči, ki so bili celo tranzicijo tako ali drugače nad vsemi.”

Zgornje Pahorjeve izjave, da je dregnil v vplivna omrežja, in da so si ta posledično prizadevala, da bi ga prikazala kot nesposobnega, so navadno sprenevedanje. Gre zgolj za izgovor za njegovo neukrepanje ob številnih aferah, v katerih je predstavnikom ravno teh omrežij zagotavljal, kako jim zaupa (spomnimo na afero Ultra, afero bulmastifi, afero Dimic ter nenazadnje na afero z NPU, ki je zaradi korupcije odnesla ministrico Katarino Kresal). Ne drži, da je njegov boj z omrežji uničil koalicijo, uničili so jo medsebojni spopadi teh omrežij, ceno pa bomo plačevali še dolga leta vsi državljanke in državljani.