Prekmurci smo 17. avgusta 1919 dosanjali tisočletne sanje
sreda, 17. 8. 2011V Prekmurju kljub majhnemu prostoru sobiva pisana množica verstev, narodnosti in političnih usmeritev. Prekmurci so mnoga leta živeli oddvojeno od matičnega naroda, v devetnajstem stoletju je prišlo do tako težko pričakovanega trenutka in 12. avgusta 1919 je vojska kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pod poveljstvom generala Krste Smiljanića vkorakala v Prekmurje. Iz Radgone so prišle čete, poslane iz Maribora pod poveljstvom podpolkovnika Vladimira Uzorinca, ljubljanski in zagrebški vojaški oddelki so napredovali od Ljutomera in Murskega Središča. Zasedanja iz Murskega Središča proti Kobilju so se udeležile tudi prekmurska, hrvatska in primorska prostovoljska legija. Jugoslovanske čete so 13. avgusta brez upora opravile svojo nalogo: zasedle so ozemlje do črte, ki jo je določil Vrhovni svet v Parizu. Ker zasedeno Prekmurje še ni imelo dokončnih meja, je začasno ostalo pod vojaško upravo, ki jo je vodil dodeljeni civilni komisar dr. Srečko Lajnšic, v Mursko Soboto je pripotoval v družbi antantne komisije.
V Beltincih je bila 17. avgusta 1919 po maši pred cerkvijo velika ljudska slovesnost, proslava osvoboditve, združena z izročitvijo Prekmurja civilni oblasti. Podpolkovnik Vladimir Uzorinac je izročil Prekmurje v upravo civilnemu komisarju dr. Lajnšicu. Prekmurci smo takrat dosanjali svoje tisočletne sanje – združili smo se s svojim matičnim narodom. Od takrat naprej ostajamo zvesti svojemu narodu in domovini.
Iz današnje perspektive nam je hrepenenje po pravici pisati in govoriti v lastnem jeziku mogoče oddaljeno. Pa vendar, lastni jezik in lastna identiteta sta marsikateremu narodu še vedno omejevana, kot velja tudi za naši dve narodnostni manjšini. Spomnimo se samo borbe koroških Slovencev za dvojezične table v slovenskih krajih v Avstriji, ali borbe Porabskih Slovencev v Monoštru za bogoslužje v slovenskem jeziku na Madžarskem. Vse to se dogaja še v letu 2011, torej skoraj 100 let po priključitvi prekmurskih Slovencev matičnemu narodu. Prekmurci, ki smo stoletja živeli pod tujim gospodarjem, smo si tako privzgojili lastnost služiti eden drugemu. Na našem koncu kljub majhnemu prostoru sobiva pisana množica verstev, narodnosti in političnih usmeritev. Kugi prejšnjega stoletja, nacizem in nato komunizem, pa sta terjali tudi v Prekmurju svoj davek, tako je z našega prostora bila v smrt poslana tudi židovska skupnost.
Leta 1991 smo si priborili svojo državo. Ponosni smo nanjo, čeprav nas ta vse prevečkrat zapostavlja in vse prepogosto pozablja na nas. In ponosni smo na svoj jezik, ki nas je skozi stoletja tudi ohranil kot narod. Tudi leta po osamosvojitvi Prekmurcem ni prizaneseno. Centralizacija in tajkunizacija sta zahtevali koncentracijo kapitala za nacionalne šampione. Prekmurje z obrati, ki so temeljili na delih z nizko dodano vrednostjo, za tajkune ni bilo zanimivo. Posledično so neinvestiranje v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo in neodzivanje na globalne spremembe Prekmurje zopet vrgli med najbolj zaostale pokrajine v državi. Nedvomno je, da smo preživeli različne tuje oblastnike in preživeli bomo tudi sedanjo slovensko vlado.
Ob državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, iskrene čestitke!
Karel Šoš
Predsednik Pomurske regijske koordinacije SDS
V Beltincih je bila 17. avgusta 1919 po maši pred cerkvijo velika ljudska slovesnost, proslava osvoboditve, združena z izročitvijo Prekmurja civilni oblasti. Podpolkovnik Vladimir Uzorinac je izročil Prekmurje v upravo civilnemu komisarju dr. Lajnšicu. Prekmurci smo takrat dosanjali svoje tisočletne sanje – združili smo se s svojim matičnim narodom. Od takrat naprej ostajamo zvesti svojemu narodu in domovini.
Iz današnje perspektive nam je hrepenenje po pravici pisati in govoriti v lastnem jeziku mogoče oddaljeno. Pa vendar, lastni jezik in lastna identiteta sta marsikateremu narodu še vedno omejevana, kot velja tudi za naši dve narodnostni manjšini. Spomnimo se samo borbe koroških Slovencev za dvojezične table v slovenskih krajih v Avstriji, ali borbe Porabskih Slovencev v Monoštru za bogoslužje v slovenskem jeziku na Madžarskem. Vse to se dogaja še v letu 2011, torej skoraj 100 let po priključitvi prekmurskih Slovencev matičnemu narodu. Prekmurci, ki smo stoletja živeli pod tujim gospodarjem, smo si tako privzgojili lastnost služiti eden drugemu. Na našem koncu kljub majhnemu prostoru sobiva pisana množica verstev, narodnosti in političnih usmeritev. Kugi prejšnjega stoletja, nacizem in nato komunizem, pa sta terjali tudi v Prekmurju svoj davek, tako je z našega prostora bila v smrt poslana tudi židovska skupnost.
Leta 1991 smo si priborili svojo državo. Ponosni smo nanjo, čeprav nas ta vse prevečkrat zapostavlja in vse prepogosto pozablja na nas. In ponosni smo na svoj jezik, ki nas je skozi stoletja tudi ohranil kot narod. Tudi leta po osamosvojitvi Prekmurcem ni prizaneseno. Centralizacija in tajkunizacija sta zahtevali koncentracijo kapitala za nacionalne šampione. Prekmurje z obrati, ki so temeljili na delih z nizko dodano vrednostjo, za tajkune ni bilo zanimivo. Posledično so neinvestiranje v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo in neodzivanje na globalne spremembe Prekmurje zopet vrgli med najbolj zaostale pokrajine v državi. Nedvomno je, da smo preživeli različne tuje oblastnike in preživeli bomo tudi sedanjo slovensko vlado.
Ob državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, iskrene čestitke!
Karel Šoš
Predsednik Pomurske regijske koordinacije SDS