Predsednik vlade si zatiska oči

v svojem odgovoru ste, najbrž nenamerno, prezrli nekaj pomembnih dejstev v zvezi z izrednim nadzorom  na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Naj vas spomnim.

Prvič.
Da se je ta zgodba začela 16. julija 2009 z javnim pismom poslanke vaše koalicije, vodje poslanske skupine Zares Cvetke Zalokar Oražem,  generalni državni tožilki. V pismu je spraševala, zakaj oziroma kako se je sploh začel postopek proti finskemu novinarju Berglundu, pomembnemu členu v za vas tako uspešni in umetno sproženi aferi Patria. Ker odgovor generalne državne tožilke ni sledil njenim pričakovanjem, se je  25. julija 2009 obrnila še na ministra za pravosodje Zalarja, ta pa ponovno na generalno državno tožilko. Zato je zelo nevljudno in zlonamerno vaše neargumentirano pripisovanje odrekanja občutljivosti za neodvisnost pravosodja meni, ki sem Vas po pol leta trajajočih pritiskih samo opozoril na neustreznost ravnanja vašega ministra. Če je bila njegova akcija, s katero je med drugim posegel v nedokončan postopek na Okrožnem državnem tožilstvu, pokrita v tem delu z neustreznim (nezakonitim) sklepom vlade, je še toliko slabše. Jasno pa kaže, da je vlada pripravljena na kakršenkoli način zaščititi vse, ki so ji pomagali v aferi Patria.

Drugič.
Vaš minister Zalar govori o lomljenju hrbtenice tožilcem, čeprav se vse  nanaša le na primer Berglund in na spremembo odločitve tožilke. Sedaj je že jasno, da je tožilka spremenila odločitev, ker je ugotovila, da je zmotno uporabila pravno podlago. Zato ni presenetljivo, da je minister medtem že spremenil taktiko in govori o umiritvi razmer, ki jih je sam neutemeljeno povzročil.

Tretjič.
Primer tožilki ni bil odvzet, kot se trdi, ampak je zaradi morebitnega zaslišanja njenega sorodnika sama predlagala, da primer prevzame drug tožilec.

Četrtič.
Minister je govoril, da so pregledali 9000 primerov, s čemer naj bi se samo odvrnilo od dejanskega cilja nadzora – primera Berglund. Dejansko pa so jih pregledali le 37.

Petič.
Zato vam ponovno posredujem nekatera dejstva. V Poročilu o opravljenem izrednem pravosodnem nadzoru nad Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani je prišlo do zlorabe nadzora, ko je nadzorna skupina ministrstva za pravosodje ocenjevala procesno naravo aktov in vsebinsko odločitev vodje tožilstva v konkretni odprti zadevi. Ministrstvo za pravosodje ima le v določenih pogojih pravico neposrednega nadzora v zelo ozkem segmentu delovanja državnih tožilstev – v segmentu državnotožilske uprave – ki jo praviloma izvaja preko vodstva tožilstva. V nobenem primeru pa ne sme  posegati v državnotožilsko odločanje v konkretnih zadevah. V navedenem  ravnanju nadzorne skupine in ministra za pravosodje pa gre za nedopusten poseg v delo vodje državnega tožilstva in državnega tožilca, kateremu je bila pregledana zadeva dodeljena v delo, torej za poseg v odločanje v konkretni odprti kazenski zadevi.Rezultati in zaključki pregleda nadzorne skupine in ministra temeljijo le na eni odprti zadevi, čeprav  je bilo pregledanih 37 zadev. S tem je ministrstvo izvajalo nedopusten pritisk na državno tožilko, ki je v tej zadevi zahtevala uvedbo sodnega postopka, in pritisk na sodno vejo oblasti – na preiskovalnega sodnika, ki o uvedbi postopka še ni odločil. S tem in javnimi izjavami v zvezi s to zadevo je ministrstvo močno otežilo neodvisno in strokovno odločanje preiskovalnega sodnika ter v javnosti zasejalo dvom v profesionalno delo državnega tožilca in sodišča. Na ta način je izvršilna veja oblasti hudo posegla v sodno vejo oblasti in tudi v delo državnega tožilca, ki je kot organ pregona pri odločanju o zahtevi za uvedbo kazenskega postopka kot pravosoden organ popolnoma neodvisen od izvršilne veje oblasti. Takšen poseg v tožilčevo odločanje od zunaj je nedopusten tudi pri t.i. negativnih odločitvah. Še veliko hujši pa je tak poseg, ko gre za zahtevo za uvedbo postopka, kjer tožilčevo odločitev preverja sodišče, ki je v tem smislu edini zunanji nadzornik državnega tožilca. Nadzorna skupina in minister tako nista imela nobene pravne podlage za ocenjevanje vsebinskih odločitev vodje tožilstva in državne tožilke.

Spoštovani predsednik vlade,
kljub temu, da si zatiskate oči in poskušate pred slovensko javnostjo pomanjkanje občutljivosti za neodvisnost pravosodja naprtiti meni, tako ste nedvoumno zapisali v svojem odgovoru, ki ste mi ga poslali včeraj, 13. januarja 2010, je jasno, da za vsemi pritiski na generalno državno tožilko stoji vlada in vi kot predsednik vlade. Kljub vaši paradigmi.

Zato razumem, zakaj ne boste predlagali razrešitve ministra Zalarja.

Jože Tanko,
Vodja PS SDS