Predsednik vlade je pravi begavec
sreda, 28. 7. 2010Poslanska skupina SDS je pripravila veliko stvari, predlagali smo pomembne spremembe, ki se nanašajo tudi na protikrizne ukrepe. Žal vladajoča koalicija naših predlogov ni sprejela. V tem mandatu je predvsem opazno, da koalicija ne kaže nobenega zanimanja za vložena dopolnila in predloge opozicije, predvsem SDS. Poslanci večinoma a priori glasujejo proti, pri čemer se niti toliko ne potrudijo, da bi naše predloge in dopolnila argumentirano zavrnili. Niti razpravljati se jim ne zdi vredno. Vložili smo ustavno obtožbo proti predsedniku države in zahtevali razrešitev predsednika državnega zbora. Slednjo predvsem zato, ker je bilo v fazi obravnave aktov v državnem zboru zelo veliko proceduralnih kršitev. Stvari so se po naši zahtevi za razrešitev, čeprav ni bila izglasovana, precej spremenile. To pomeni, da naša zahteva ni bila neuspešna. Pri tem naj omenim še to, da vladajoča koalicija veliko stvari, ki bi jih bilo treba realizirati, ni opravila. V programu dela za leto 2009 je imela na primer tudi pokrajinsko reformo, pa niso ničesar pripravili. Zato smo jo pripravili v naši poslanski skupini in vložili v obravnavo. Tudi ta sklop zakonov je vladajoča koalicija zavrnila z neverjetno lahkoto. Če potegnem črto, lahko rečem, da koalicija ne sprejme ničesar, kar predlagamo.
Kako pa se uresničuje koalicijski sporazum vladajočih strank oziroma ali mu sploh kdo sledi?
Koalicijski sporazum vladajočih strank je bil predvsem dokument, namenjen tistemu trenutku, torej evforiji priprave in sestave vlade. Temeljne stvari, ki so v njem napisane, pa se ne uresničujejo. Niti v dinamiki niti v vsebini. Pravzaprav je marsikatera stvar, ki prihaja zdaj na dnevni red, bistveno drugačna, kot je zapisano v sporazumu. Če pogledamo npr. predlog vlade glede premoženja Kapitalske družbe (KAD) in namena le-tega za pokojninsko blagajno: predlog je praktično diametralno nasproten od zapisanega v sporazumu. Podobno je tudi na mnogih drugih področjih.
Ali imate občutek, da sploh kdo iz koalicije spremlja uresničevanje zavez iz koalicijskega sporazuma?
Mislim, da mu nihče ne sledi. Koalicijski sporazum obstaja samo na papirju. Tudi letni programi dela, ki naj bi sledili zavezam v tem sporazumu, so drugačni tako po dinamiki kot po vsebini. Mnoge stvari so izpuščene. Tudi ukrepi, ki jih je vlada predlagala in jih je dala v t. i. pakete protikriznih ukrepov, so bili drugačni kot v kakšen mesec pred tem sprejetem koalicijskem sporazumu. Podobno je tudi z izhodno strategijo, kjer je veliko stvari takšnih, ki v strategijo ne sodijo, manjkajo pa temeljne vsebine.
V vaši poslanski skupini premierju in ministrom postavljate ogromno poslanskih vprašanj, vendar ne dobite ustreznih odgovorov. Kaj se dogaja?
Na poslanska vprašanja odgovori sicer prihajajo, vendar pa ti ne sledijo vprašanjem ali pa niso vsebinski. Včasih moramo vprašanja večkrat ponoviti, posebno takrat, ko se ta nanašajo na kakšne problematične teme, kot so na primer lastniški deleži ali povezave s kakšnimi podjetji. Tu se vlada vedno skrije za stališče, da teh podatkov ne more posredovati. Tu so še posebej problematični odgovori na to, ali firme v večinski državni lasti sodelujejo z Ultro in njenimi hčerinskimi družbami ali pa z odvetniško pisarno Senica. Teh odgovorov praktično ni mogoče dobiti. Problem je tudi v tem, da vlada na sejah državnega zbora sploh ni aktivna. To pomeni, da ne sodeluje, ministri, razen redkih izjem, se ne udeležujejo niti sej parlamenta ali sej delovnih teles državni zbor, tisti, ki pridejo, pa čakajo, da tema pač mine. In pri pomembnih vprašanjih, ki so na dnevnem redu sej državnega zbora, je ta pasivnost znak, da ni pravih rešitev in pravih predlogov, pa tudi znak, da se niso pripravljeni boriti zanje. Samo čakajo, da zadeva mine. To je velik problem.
Opazno je, da ponavljate vprašanja okrog Ultre. Kaj lahko še naredite pri tem?
Tri ali štiri mesece po tem, ko smo prvič postavili vprašanje glede poslovanja Ultre z gospodarskimi družbami, v katerih ima država več kot 25-odstotni delež, se je zgodilo pismo Mateja I.ahovnika, ki gaje poslal predsedniku vlade in mu sporočil, da nepreklicno odstopa z mesta ministra za gospodarstvo. Iz vsebine pisma je mogoče slutiti, da niso problem samo javni razpisi, na katere se prijavlja podjetje Ultra in njene hčerinske družbe, ampak da je velik problem tudi poslovanje Ultre z družbami, v katerih je država pomemben lastnik. In to poslovanje je bilo prikrito celo resornemu ministru. To so zadeve, o katerih vlada niti ni pripravljena poročati, še manj, da bi se z njimi soočila. V tej situaciji, ko je minister Lahovnik odstopil, bi bilo najbrž potrebno, da bi se predsednik vlade Borut Pahor nekoliko ustavil, o stvareh razmislil in naročil komu, naj preuči razmere, na katere je opozarjal Lahovnik. Pa se ni zgodilo nič. Lahovnik je odšel, prišla je nova ministrica in zgodba se nadaljuje.
Ko smo že pri Lahovniku, neverjetno hitro za to vlado je prišlo do imenovanja nove ministrice. Kaj je razlog za to hitrost? Da bi preprečili bolj poglobljeno razpravo, da stvari ne bi prišle v javnost?
Daljše iskanje novega ministra bi zagotovo odpiralo nova vprašanja, povezana z Ultro. Hitro imenovanje ministra je bil predvsem velik interes stranke Zares in tudi predsednika vlade, da se zgodbe, neprijetne za vlado, ne odpirajo oziroma jih poskušajo spraviti v sto dni miru za novega ministra. Po počitnicah pa bodo prišle na vrsto nove teme, povezane z državnim proračunom za naslednji dve leti. Skratka, tu se je vlada odzvala zelo hitro. Zamujena pa je tudi priložnost za racionalizacijo vlade, o kateri je nedavno govoril predsednik vlade Pahor, prav tako se ne bo nič zgodilo s preiskavami. Podobno kot v primeru bulmastifi se tudi s to akcijo poskuša pozornost preusmeriti drugam in prikriti sporne stvari. V tem so mojstri.
Pretekli teden je premier pred javnostjo opoziciji ponujal roko za sodelovanje. Kaj je s tem?
O tovrstnem sodelovanju je bilo precej razprave že takoj po volitvah in tudi v času konstituiranja sedanje vlade. Temu takrat pol vladnih strank ni bilo naklonjenih, še posebej sta nasprotovali LDS in Zares. Predsednik vlade je nato namero opustil. Janez Janša, predsednik SDS, je takrat po dogovoru s Pahorjem predlog sodelovanja pisno formaliziral, ga posredoval Pahorju, a se ta do predloga več kot pol leta sploh ni opredelil. Ni poslal nobenih pripomb in ni pripravil nič. Na hitro je potem odgovoril na pismo predsednika SDS Janše, ko mu je i. junija lani sporočil, da bo še enkrat poskušal opraviti razpravo znotraj koalicije. Vendar pa se po tehtanju in premisleku v koaliciji ni premaknilo popolnoma nič. In nedavno, pri obravnavi rebalansa državnega proračuna za leto 2010, je Pahor opozicijo spet povabil k sodelovanju, vendar se od tod dalje spet ni zgodilo nič. Pahor nekaj predlaga, potem pa ne ve ne kod ne kam. Je pravi begavec. Pri tem pa je treba vedeti, da je predsednik vlade tista oseba, ki daje ton državni in izvršni politiki. Zagotovo je on tisti, ki bi moral na tem področju imeti iniciativo. In če te iniciative ne bo, pomeni, da je to floskula, samo parola za javnost, izrečena samo zato, da zapolni čas in prostor v medijih. Od tega povabila najbrž spet ne bo nič.
Kaj bodo glavne teme državnega zbora po počitnicah? Pričakujete kaj posebnega, na primer pokrajinsko zakonodajo, kjer je potrebno večje sodelovanje z opozicijo?
Menim, da pri pokrajinski zakonodaji ne bo napredovanja. Tu koalicija nima nobene posebne želje, da bi kaj spremenila. Še posebej zato, ker bi bilo treba prenesti tudi velik del sredstev, ki so zdaj v državnem proračunu, na regionalno oziroma nižjo raven. Ministri pa se izredno težko odpovedujejo proračunu in svojim pristojnostim. Najbrž bosta ključna tema vsaj v prvih treh jesenskih mesecih, do novembra, državna proračuna za leti 2011 in 2012. To bo zagotovo top tema, ker se bo v njih še naprej odražalo slabo gospodarsko stanje, v kakršnem je Slovenija, in bo vlada znova predlagala t. i. reze in varčevanje. Najbrž največ spet na napačnem koncu, pri investicijah. Lahko se tudi zgodi, da bodo precej odmevale napovedane spremembe pokojninske in delovne zakonodaje.
Kakšno je vaše stališče do delovne in pokojninske zakonodaje?
Mislim, da bo na tem področju treba nekaj spremeniti in se približati rešitvam, ki jih imajo druge evropske države. Vendar pa je problem predvsem v tem, da vlada ne najde pravega pristopa do ekonomsko-socialnih partnerjev, zato vse prevečkrat izsili rešitve, ki stvari samo še poslabšajo. Pahorjeva koalicija je doslej nekaj na silo sprejela, prizadeti del socialnih partnerjev je to stoično prenesel, vprašanje pa je, ali so še pripravljeni nadaljevati na takšen način. Pa naj gre tu za partnerje s področja gospodarskega, študentskega, upokojenskega ali pa sindikalnega dela. Mislim, da tak pristop, ki ga je Pahor ponovil zdaj že nekajkrat, prav dolgo ne bo več mogoč.
V zadnjih dneh ste napovedali vložitev interpelacije zoper ministra Igorja Lukšiča. Jo boste vložili in zakaj?
Interpelacijo pripravljamo in jo bomo vložili do konca tega meseca. Podlaga za interpelacijo so aktivnosti ministra Lukšiča, povezane z iskanjem virov za projekt ljubljanskega župana Stožice. Tu se je minister Lukšič že nekajkrat izpostavil in med drugim predlagal, da bi vlada zagotovila denar iz proračunske rezerve. Ta ideja je bila na vladi zavrnjena, zato se je minister lotil iskanja drugih rešitev. Razpis za dodelitev sredstev iz evropskih kohezijskih skladov, ki je v teku, je dejansko pisan na kožo praktično edinemu mogočemu upravičencu in ni skladen z zakonom o javnih naročilih, po katerem morajo imeti vsi vnaprej zagotovljene enake možnosti. Težava je tudi v tem, ker gre za projekt, ki je praktično že končan. To se pravi, da gre samo za poplačilo minulega dela. Ta projekt ni bil načrtovan v nobeni državni shemi. Tudi pritisk ljubljanskega župana, da država mora na tak ali drugačen način pomagati, se je začel dogajati šele v letošnjem letu. Prej ni bilo nobenih želja ljubljanskega župana po sodelovanju vlade pri tem projektu. Župan je podpisal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu, v katero so bili vključeni mestna občina Ljubljana in zasebni investitorji. Šele ko se je županu finančna konstrukcija projekta podrla, ko so zasebni investitorji izstopili iz projekta, je župan začel politično pritiskati na levi trojček. Najbrž pričakuje politično in finančno nadomestilo za podporo, ki jim jo je dal na parlamentarnih volitvah. Menim, da gre v tem primeru za nezakonit pristop, kar bo lahko imelo tudi precej dolgoročne posledice. Tudi če bo ta projekt na koncu odobren, se lahko zgodi, da bo po reviziji evropskega nadzornega organa treba sredstva vrniti. Dodelitev sredstev Jankovičevemu nasedlemu projektu še ni zagotovilo, da bodo ta evropska sredstva dejansko tudi dobljena.
Kdo odobri ta sredstva?
Sredstva odobri predstojnik organa, ki je objavil razpis. Vendar se potem lahko sprožijo nadzorni mehanizmi in lahko se zgodi tudi to, da bo treba sredstva vračati.
Pahorjeva vlada verjetno pozna te stvari, ampak ji očitno ni mar za posledice, zakaj?
Na neki način želijo premostiti ogromno finančno luknjo na tem projektu. Po nekaterih ocenah je potrebnih približno 150 milijonov evrov, ki jih je treba zagotoviti v razmeroma kratkem času. Nekaj bo zagotovil konzorcij bank, kjer se govori o 115 milijonih evrov, drugi del naj bi bil nepovraten denar iz sredstev državnega proračuna in evropskih skladov, del pa naj bi zagotovila še MOL. A če se župan Jankovič ne bi odpovedoval prednostni pravici pri nakupih kmetijskih zemljišč, ki so jih kasneje spremenili v stavbna, bi lahko velik del sredstev zagotovila MOL s prodajo teh zemljišč. Tako pa se je denar od sprememb namembnosti zemljišč prelil v druge roke.
Boste interpelacijo vložili samo poslanci SDS ali se vam bodo pri tem pridružili poslanci še katere druge stranke v državnem zboru?
Iskali bomo podporo tudi drugih političnih skupin. Najbrž ne bomo sami med podpisniki. Pričakujemo podpise tistih, ki veliko govorijo o transparentnosti, zakonitosti, pravni državi, preganjanju klientelizma in korupcije ter podobnem. Če se že sami niso odločili za vložitev interpelacije, lahko podprejo našo.
Kako ocenjujete delo vlade in napovedi o uvedbi novih davkov, npr. obdavčitev nepremičnin, ter strategijo za izhod iz krize?
Delo vlade je slabo in neučinkovito. To najbolje kažejo primerjalne analize z drugimi članicami EU. Praktično po vseh kriterijih smo bistveno slabši, kar pomeni, daje Slovenija začela razvojno zaostajati za povprečjem EU. Bistveno zaostajamo tudi za nekaterimi članicami, ki so vstopile v EU izza železne zaveze, to je predvsem za Poljsko in Češko. Očitno je torej, da slovenska vlada v teh časih ni izbrala pravih ukrepov in zato tudi ni gospodarske rasti. Izginilo je preko 100 tisoč delovnih mest. Del tega se sicer ne opazi, ker so bili to tujci, ki so delali na podlagi delovnih dovoljenj. Ukrepi niso bili dobri, pravzaprav so bili to ukrepi, ki so samo povečevali primanjkljaj in javni dolg, niso pa ničesar naredili za gospodarsko rast. V težavah so vse blagajne in situacija se samo še zaostruje. Tudi sedaj, ko se Evropa že pobira in je opazna gospodarska rast, Slovenija ne napreduje in še vedno krepko zaostajamo za Evropo. Niti protikrizni ukrepi, ki jih je predlagala vlada, niti izhodna strategija ne dajejo nikakršnih rezultatov. Teh tudi ne morejo dati, ker so temeljni ukrepi socialne narave. Prvih deset ukrepov izhodne strategije je povezanih s področjem delovnopravne zakonodaje, ni pa nikakršnih ukrepov na področju vzpodbujanja gospodarske rasti, ni državnih investicij, ni davčnih olajšav, davki se povečujejo. Zelo so se dvignile trošarine za gorivo, zdaj se zelo povečujejo še trošarine za elektriko. To vse samo draži življenje tako v gospodarstvu kot v gospodinjstvih. In tu pač ni pričakovati dobrih izhodov. Kar pa zadeva napovedi o spremembi premoženjske zakonodaje, je osnutek, ki je v javni razpravi, izredno radikalen. Bistveno povečuje splošne prihodke iz naslova premoženjskih davkov, kar pomeni, da zakon ni davčno nevtralen, kakor govori vlada, hkrati pa ima nesorazmerne ukrepe pri izterjavi davkov. Neobičajne, izredno hude, tudi z razlastitvami tistega, ki davka na nepremičnine ne bo plačal. In to celo v primerih, ko bo šlo za zelo majhne zneske. To so zelo nesorazmerni ukrepi. Ne obetajo se nam nikakršne sprostitve davčnega primeža, kar bi prav gotovo dalo zagon in povečalo optimizem, ampak gredo stvari v nasprotno smer. Davki in obremenitve se povečujejo tako gospodarstvu kot gospodinjstvom.
V zadnjih dneh je precej govora o tem, kje naj bo postavljen spomenik vsem žrtvam vojn. Kaj se dejansko dogaja?
Lani je bil brez sodelovanja naše stranke sprejet zakon o vojnih grobiščih kot del t. i. vojne zakonodaje. V njem je zapisano, da je treba vsem žrtvam vojn postaviti centralno državno obeležje. Minister Ivan Svetlik, ki je bil zadolžen za pripravo predloga, je nato imenoval komisijo, v kateri pa ni sodeloval nihče iz opozicije. V komisiji sta sodelovala le dva poslanca koalicije, in sicer Franc Žnidaršič in Miran Potrč. Pred dnevi pa smo člani kolegija predsednika državnega zbora dobili predlog omenjene komisije, ki predlaga, da bi bil spomenik postavljen na kraju, kjer so garaže državnega zbora. V poslanskih skupinah smo se do tega predloga opredelili. Naša poslanska skupina je predlagala, da se spomenik vsem žrtvam vojn, ki je edini, ki bo postavljen na podlagi zakona, postavi na kateri od eminentnih lokacij v glavnem mestu Republike Slovenije. Prepričani smo, da je to Trg republike in da si osrednji državni spomenik zasluži mesto tam, kjer je sedaj postavljen spomenik revoluciji. Naš predlog je, da bi ta spomenik umaknili, na njegovo mesto pa postavili osrednji državni spomenik vsem žrtvam vojne. Moram reči, da so odzivi na naš predlog kar burni, predvsem pri tistih, ki se s tem ne strinjajo, a počakajmo. Menimo, da je lokacija, ki jo predlagamo, primernejša kot tista pri gostišču Bachus.
Poslanska skupina SDS je že v tem mandatu obiskala vse regije. Kaj je bil namen obiskov in kaj ste ugotovili?
V tem mandatu smo dejansko opravili 14 obiskov, obiskali smo vse slovenske regije. Srečali smo se z izjemno velikim številom gospodarstvenikov, predstavnikov gospodarskih interesnih združenj, predstavniki lokalnih interesov, javnih zavodov in podobno. To pomeni, da smo pravzaprav preslikali celotno podobo države na različnih ravneh. Imamo dobre informacije in moram reči, da je tudi marsikateri ukrep, ki smo ga predlagali, prišel prav s teh srečanj. Ljudje v pogovorih povedo svoje vtise, svoje izkušnje, praktične poglede …. Vse to je mogoče uporabiti tudi pri pripravi zakonodaje, iskanju rešitev in veliko tega smo tudi uporabili. Naj to predstavim še v številkah: v času od januarja 2009 do junija 2010 smo obiskali 13 slovenskih regij in dodatno še Ljubljano. Opravili so 15 javnih tribun, obiskali 65 občin in županov, 108 podjetij, opravili 15 pogovorov z gospodarstveniki ter podjetniki, obiskali 88 šol, vrtcev, bolnišnic, zdravstvenih domov, zavodov za starejše, knjižnice, zadruge in gasilce. Obiskali smo še 30 gradov, muzejev, razstav, samostanov, cerkva in podobno ter opravili 33 ogledov gradenj cest, domov, kmetij, turističnih kmetij pa tudi deponij. Vse to smo skrbno pregledali in podatke skrbno shranili. Po novem letu bomo naredili nov krog obiskov in spremljali, kako so se stvari spremenile v tem času. Med obema obiskoma bo minilo približno leto in pol, v tem času pa se marsikaj pokaže, odkrije, pojavijo se novi problemi, marsikje se kakšna stvar tudi reši. Za nas so to dragocene izkušnje.