Predsednik vlade je odgovarjal na poslanska vprašanja

Na 25., februarski, redni seji je predsednik vlade Janez Janša odgovarjal na vprašanja poslancev in poslank. Tri vprašanja je postavila opozicija in enega koalicija.  Prvo poslansko vprašanje je postavil Bogdan Barovič, poslanec SNS. Bogdan Barovič: Novembra lani je Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko z Ministrstvom za promet in Ministrstvom za okolje pripravila predstavitev projekta celovitega razvoja območja tretje razvojne osi. Tretja razvojna os po vseh treh najugodnejših scenarijih povezuje Koroško, Savinjsko regijo, Zasavje, Posavje in jugovzhodno Slovenijo. Vsi trije scenariji predvidevajo tretjo razvojno os skozi Zasavje. Sprašujem vas, kdo govori neresnico, govori eno in dela drugo, ali leva roka ne ve, kaj dela desna, zakaj v resoluciji ni tretje razvojne osi, zakaj ni obljube po gradnji TET Trbovlje, zakaj ni obljube po izgradnji nove bolnice in kdo lahko samovoljno odloča mimo uradno objavljenih vsebin?    anez Janša: Glede tretje razvojne osi, ne bo držalo, da je ni v resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih. Tretja razvojna os je in to v bistvenem obsegu oziroma v celotnem obsegu. Gre pa seveda za projekt, ki se mu reče modernizacija državnega cestnega omrežja. Za ta projekt je v celoti namenjenih skoraj milijardo in pol evrov in bistven del oziroma največji posamični del tega projekta je ravno tretja razvojna os. O tej tretji razvojni osi se je govorilo že dolgo časa, leta, lahko bi rekli, celo desetletja, vendar se je h konkretnim postopkom pristopilo šele v zadnjem času. Lani novembra, mislim da je bilo to novembra, je bila v Novem mestu predstavljena prva študija. Ta študija je sedaj v fazi dopolnjevanja in v tem trenutku zaradi tega ni mogoče govoriti o tem, da je izbrana ta ali druga trasa, tako da tudi ni možno govoriti o tem, da je Trbovlje izpuščeno, ali pa da je vključeno. Sicer smo povsod, kamor smo prišli v zadnjih dveh letih, mislim predvsem na tiste občine, ki se nekako nahajajo na potencialnem območju te trase, tretje razvojne osi, naleteli seveda na argumente, da mora iti trasa ravno tam. Nihče ni rekel, da bi šlo to kje drugje. Tukaj je možnih variant veliko. Kot rečeno, nobena varianta še ni izbrana. Natančen potek trase tudi ni nikjer narisan. V Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih je pač narisana shema povezave, ki gre od Avstrijske do Hrvaške meje. Vendar pa natančne trase ni, ker še ni določena. Določena bo po postopkih, ki so zakonsko določeni, kar pomeni, da bodo vključene lokalne skupnosti, da bodo vključeni vsi tisti, ki morajo biti v postopke določanja trase vključeni. Torej, v tem trenutku ni nobenega razloga za kakšno slabo voljo v zvezi s tretjo razvojno osjo. Nasprotno, prvič po dolgih letih govorjenja se tukaj stvari dogajajo. Kar se tiče Termoelektrarne Trbovlje, ta projekt posamično seveda ni vključen v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih. Enako drži za Bolnišnico Trbovlje oziroma za novo bolnišnico Trbovlje. To pa iz preprostega razloga, ker je bil kriterij za vključitev projektov v to resolucijo poleg ostalega tudi višina investicije. In nobena od teh dveh projektov ali od potencialnih projektov ne dosega višine 50 milijonov evrov, kar je bil kriterij za vključitev projektov, posamičnih projektov v resolucijo. Termoelektrarna Trbovlje je vključena, mislim, da od 1. januarja letos, v Holding slovenskih elektrarn. In prihodnost investicij v zvezi s tem projektom je seveda vključena oziroma je del investicijskega programa Holdinga slovenskih elektrarn. Ob tem bi rad opozoril ta državni zbor še na dejstvo, da je bilo že v preteklem mandatu sprejeto v okviru ustreznih zakonov leto 2009 kot leto zapiranja rudnika Trbovlje-Hrastnik. Od takrat naprej se tam premog ne bo več kopal. Energente bo potrebno zagotoviti od drugod, kot že rečeno, se bo to lažje zagotavljajo znotraj Holdinga, v katerega je termoelektrarna vključena. Kar se tiče bolnišnice je tako, kot ste dejali. To naj bi bil eden od projektov, ki bo že izkoriščal možnosti novega Zakona o javno-zasebnem partnerstvu. V tem trenutku je v teku izdelava investicijskega programa. Celotna investicija naj bi dosegla, mislim, da tam približno 25 milijonov evrov, kar pomeni, da ni tak posamični zalogaj, ki bi sodil v resolucijo.   Drugo poslansko vprašanje je postavila Darja Lavtižar Bebler, poslanka LDS. Darja Lavtižar Bebler: Vsebina govora predsednika Republike Italije na dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni je bila za naše državljanke in državljane naravnost šokantna. Letošnji 10. februar pa je bil hkrati šestdeset letnica podpisa Pariške mirovne pogodbe in konkreten govor italijanskega predsednika si je treba pač razlagati tudi v tej luči. Gre za širše zadeve, pomembne za nacionalne interese Slovenije, ki se tičejo tudi mednarodnega položaja in ugleda Slovenije. Iz medijev smo sicer izvedeli, da je predsednik republike dr. Drnovšek italijanskemu predsedniku pisal osebno pismo, z njegovo vsebino pa javnost ni bila seznanjena. Ali je, gospod predsednik vlade, vsaj Vlada RS seznanjena z vsebino tega pisma? In seveda, kakšno je vaše stališče do govora italijanskega predsednika? Ali se je vlada, katere prvi minister ste, tudi konkretno odzvala na stališča, ki jih je v svojem govoru razglašal predsednik Napolitano? In ali namerava vlada storiti kaj konkretnega v zvezi s tem?   Janez Janša: Če najprej odgovorim z neko časovno dimenzijo, potem, če se prav spomnim, mislim, da sem bil eden prvih v Sloveniji, ki je sploh komentiral govor italijanskega predsednika, to je bilo na tiskovni konferenci 13. februarja in to prej, preden je iz tega nastala polemika, ki je potekala predvsem na osi prestolnic dveh sosednjih držav. Takrat sem dejal, da je Slovenija zagovornica obravnavanja tovrstnih odprtih vprašanj iz polpretekle zgodovine na strpen način in v evropskem duhu, brez obremenjevanja aktualnih dvostranskih odnosov med državami in da takšno ravnanje Slovenija pričakuje tudi s strani uradne italijanske politike. Tako je bilo nadaljnje vprašanje novinarjev in to tujih, nobenega od slovenskih to takrat še ni zanimalo, kasneje se je ta interes pojavil, ali je Slovenija prejela kakšen predlog za revizijo meddržavnih sporazumov. Dejal sem, da Slovenija uradno ni prejela nobenega formalnega predloga s strani italijanske vlade za revizijo kateregakoli tovrstnega meddržavnega sporazuma in da se zaradi tega s tem ne ukvarja. Se pa seveda ta vprašanja zdaj niso pojavila prvič. Odkar Italija praznuje dan spominov, je praktično vsako leto februarja to aktualna tema. In slovenska vlada je prvič, ko je to vprašanje postalo aktualno in medijsko zelo odmevno, na seji vlade, se pravi formalno, 17. februarja leta 2005 razpravljala o teh zadevah in sprejela stališča, ki so bila v celoti objavljena, ki so znana in ki sem jih jaz nekoliko dodatno zgodovinsko utemeljil tudi v svojem govoru na Mrzli gori ob prazniku dneva odpora. In zaradi tega ne sme biti nobenega dvoma, kakšno je stališče slovenske vlade v zvezi s tem. 16. februarja letos je tudi naš zunanji minister v posebnem pismu pozval italijanskega kolega, da tudi Italija objavi t. i. Belo knjigo o dogajanjih v polpretekli zgodovini med obema državama, ki je bila na naši strani objavljena, na italijanski pač ne, ker smatramo, da bi na ta način prišli najbližje k temu, da se stvari uravnoteženo obravnavajo in da se polpretekli dogodi ne kvalificirajo enostransko. Predsednik italijanske republike je te dogodke dokazljivo, če preberete ta govor, interpretiral enostransko. Po mojem osebnem prepričanju je bila tudi reakcija evropske komisije, ki je reagirala samo na izjavo predsednika hrvaške države, ne pa tudi na prvo izjavo, enostransko izjavo predsednika italijanske države enostransko in to ni ravno tisto, kar bi si od skupne evropske institucije želeli. Vendar pa Slovenija potem ni želela posegati v spiralo z zaostrojevanjem in kasneje umirjanja, ki je nastala zaradi takšnih in drugačnih interpretacij različnih izjav predsednikov dveh držav. Neznano kdaj je pismo neznane vsebine v zvezi s tem poslal tudi predsednik Slovenije, vlada o tem ni bila obveščena in zato tega ne morem komentirati. Bi pa rad dodal, da kljub tem pospeškom, javnomnenjskim pospeškom ali pa pospeškom v javnosti zaradi takšnih in drugačnih izjav, od katerih nekatere zagotovo niso bile sprejemljive, ali pa so bile zgodovinsko netočne. Potekajo tudi nekateri procesi, ki dajejo bolj pozitivne signale v odnosih med državama, naj omenim samo prejšnji teden sprejet deželni zakon na deželnem zboru Furlanija – Julijske krajine, mislim, da volilni zakon, po katerem bo slovenska manjšina prvič v zgodovini v tej deželi imela pravico do neposrednega predstavnika, pa so tisti koraki, ki dajejo upanje, da se vendarle tisto, kar se je nekoč zgodilo preseženo in da se sedaj gradijo novi odnosi.   Tretje poslansko vprašanje je postavil Bojan Kontič, poslanec SD. Bojan Kontič: Ena pomembnejših odločitev te Vlade je bila, da bo skušala v parlamentu doseči potrebno soglasje za spremembo Ustave RS, in na ta način zagotovila sprejem celovite zakonodaje za uvedbo in seveda tudi delovanje pokrajin. Glede na to, da se mi zavedamo pomena pokrajinske zakonodaje vas seveda, gospod predsednik, sprašujem za vaš terminski in vsebinski načrt sprejetja pokrajinske zakonodaje.  Janez Janša: Ta vprašanja so zelo pomembna. Verjetno se nanašajo na enega ključnih zalogajev, ki je pred slovensko državo v bližnji prihodnosti. Zdaj ne bom ponavljal zgodovine, zakaj se je toliko časa čakalo s postopki ali začetkom postopkov za ustanavljanje pokrajin. Dejstvo je, da je skrajni čas, da to naredimo in dejstvo je, da so tudi razmere za to sedaj ugodne. Tako, da vas lahko potolažim, tega oreha se bomo vsi skupaj lotili, še zdaleč ni to samo projekt vlade. Če bi ta vlada jemala ustanovitev pokrajin zgolj kot svoj projekt, ne bi samo lahko mirno zasledovali te najbolj optimistične roke, ampak bi jih lahko tudi presegali, ker štirje osnovni zakoni, to so Zakon o pokrajinah, Zakon o financiranju pokrajin, Zakon o volitvah v pokrajine in Zakon o postopku za ustanovitev pokrajin so bili pripravljeni kmalu po spremembi Ustave RS. V kolikor ne bi želeli tega širše uskladiti, bi koalicija to lahko mirno naredila že v začetku jeseni, vlada bi te zakone sprejela in poslala v državni zbor tudi že jeseni. Vendar smo se odločili za drugo pot. Opravljeno je bilo veliko usklajevanj ne samo v državnem zboru tudi mnogo širše, ker gre za zelo kompleksno problematiko. Zelo tehtna razprava je bila recimo na posvetovanju in predstavitvi zakonov z vsemi slovenskimi župani in v tem trenutku pač potekajo še tiste aktivnosti, ki so potrebne zato, da dobimo, tako kot ste to želeli v prvem krogu usklajevanja, pred seboj celotno sliko. Del te celotne slike, ki je bil tudi izrecna zahteva, je Zakon o določitvi območij pokrajin, ki ni najbolj vsebinski, je pa najbrž najbolj atraktiven. Tudi ta zakon je zdaj v delovni verziji pripravljen in bo mogoče iskati soglasje okoli celote. Vendar pa vse to ni najbolj zanimiva razprava in verjetno tudi polemika o tem, koliko pokrajin, kje bo kakšen sedež in tako dalje. Ampak to še vedno ni bistven del te spremembe. Bistven del je prenos pristojnosti, virov financiranja in vse te rešitve morajo biti na mizi pravočasno, ker je potrebno financiranje oziroma ta finančne vprašanja povezana z delovanjem pokrajin v začetku leta 2009 upoštevana v proračunu za leto 2009. Se pravi, stvari morajo biti čiste in razčiščene že v tej fazi. Tako, da v tem času poteka drugi krog medresorskega usklajevanja, ki bo v kratkem zaključen. Ključno delo poteka ravno na vprašanju financiranja, delitvi sredstev za prenos teh pristojnosti. Pripravlja se tudi Zakon o določitvi volilnih enot za volitve v pokrajinske svete, ki je tudi potreben. In seveda do konca tega leta je treba sprejeti tudi Zakon o prerazporeditvi oziroma prenosu nalog po pristojnostih pokrajin in ta slika mora biti čista že za pripravo proračunskih dokumentov. Tako gre za izjemno kompleksno delo in želimo, da ko pade prva odločitev, končno pa ste to tudi sami zahtevali, o tem usklajevanju, se že ve, kaj bodo naslednji koraki in kakšna bo končna slika, ki jo dobimo. Časovnica, ki je bila predstavljena na začetku tega projekta, je še vedno aktualna in je tudi edino smiselna. Smiselno je, da so prve volitve v pokrajinske organe hkrati z naslednjimi volitvami v državni zbor in da so takrat rešena praktično vsa vprašanja, povezana s tem, tudi če bo potrebno, recimo, prenos pristojnosti narediti v več fazah.  Poslansko vprašanje koalicije je postavil Jože Tanko, vodja PS SDS. Jože Tanko: Slovenija je letos kot edina nova članica prevzela evro in postala ena od trinajstih držav EU, ki imajo to valuto za svojo nacionalno valuto. Predpogoj za prevzem evra je bila izpolnitev zahtevnih in zahtevanih maastrichtskih pogojev, katere je bilo možno izpolniti le ob sodelovanju izvršne in monetarne oblasti. Obe sta sicer neodvisni in samostojni, kljub temu pa morata sodelovati in nekatere stvari tudi usklajevati. Pri evru se je skupno delo obeh dobro izteklo. Izjemno pomembna naloga, ki pa jo poleg tega še ima, ali ključna, ki jo ima Banka Slovenija, pa je nadzorovanje delovanja bančnega sistema in nadzor nad denarnimi transakcijami. Že vrsto let se pojavljajo zapisi in ugotovitve, da tega dela Banka Slovenije na opravila v skladu z nalogami, ki ji jih nalaga, prinaša Zakon o Banki Slovenije in tudi drugi mednarodni akti. Nepojasnjene so ostale zadeve in afere v zvezi z nezakonitim delovanjem v podružnicah Nove ljubljanske banke v New Yourku, gre za t. i. banko LDS, in v Frankfurtu, kjer gre za podružnico LHB, pa tudi v podružnici LHB iz Frankfurta v Ljubljani, to je LHB finance, d. o. o. Nepojasnjena je vloga Banke Slovenije pri oblikovanju HKS pri Saftiju, pri družbi Peri in še kje. Slab nadzor nad bankami omogoča tudi nesankcionirano zadolževanje in odtujevanje sredstev gospodarskih družb na računih v tujini, mnoge od teh društev pa so tudi propadle. Del tega denarja pa se je kasneje uporabil pri lastninskem preoblikovanju podjetij. Zanima me, kako ocenjujete delovanje in sodelovanje z Banko Slovenije v obdobju prevzema evra in zanima me, kako ocenjujete delo Banke Slovenije pri zagotavljanju zakonitega delovanja bančnega sistema?   Janez Janša: Prvo vprašanje je aktualno glede na to, da se je vsaj v zadnjem času v javnosti ustvaril vtis, kot da je bilo edino delo Banke Slovenije priprava na prevzem evra. Tukaj vlada, ponavlja stališče, ki smo ga dali že večkrat, da je bilo sodelovanje v tem času, ko so potekale ključne priprave na prevzem evra v Sloveniji, dobro, da je bila še v začetku leta 2005 ustanovljena skupina, ki je sodelovala, v njej so bili predstavniki tako Banke Slovenije kot vlade in da se je dalo vse postopke tukaj zelo konstruktivno usklajevati, morda s strani Banke Slovenije niso bili izkoriščeni vsi potenciali, ki tam obstajajo, zato da bi nekatere stvari bile morda postavljena še bolj učinkovito, ampak končni rezultat je dober in danes, ko sta pretekla dva meseca od uvedbe skupne valute, lahko tudi ocenimo, da se ni uresničil strah nekaterih, kako bo to privedlo do velikega skoka inflacije, do podražitev in da bo Slovenija ponavljala neko negativno prakso nekaterih držav, ki so uvedle evro pred njo. Nasprotno, ravno inflacijska gibanja v teh dveh mesecih so bila ugodna oziroma smo imeli deflacijo tako v januarju kot v februarju in to dodatno potrjuje pravilnosti ukrepov, ki so bili izvedeni tako s strani vlade kot tudi Banke Slovenije. Ko gre za vprašanje drugih nalog, ki jih je imela Banka Slovenije po ustanovitvi, je potrebno povedati, da je Banka Slovenija na neki način podrejena državnemu zboru in državni zbor imenuje vse ključne funkcije v tej banki, Banka Slovenija pa tudi poroča državnemu zboru. V prejšnjih mandatih smo bili s temi poročili velikokrat nezadovoljni, ker so bila skopa, ker se je velikokrat izgovarjalo na to, da se nekaj ne sme povedati, zaradi takšnih in drugačnih stvari in podobno. Na informiranje ali pa na neinformiranost smo naleteli tudi v tem mandatu. Tukaj so stvari, ki so postale nepojasnjene, ker ni bilo nobenih predlogov, kaj šele sankcij, ko gre za velika sredstva davkoplačevalcev ali varčevalcev, ki so se tako ali drugače izgubila, gre za znano zgodbo Triglav banke, SIB banke, ki je novejša, gre za vrsto propadlih hranilno-kreditnih služb, kjer po našem mnenju Banka Slovenije ni opravila svoje vloge zaščite tako, da so 10.000 slovenskih državljanov zgubili prihranke in gre za vprašanje zakonitosti delovanja podružnic nekaterih slovenskih bank v tujini, ki se pojavljajo predvsem v zadnjem času, sporadično so se tudi že prej, vendar kot vse kaže nad poslovanjem teh podružnic, kljub zelo jasnim zakonskim obvezam, ni bilo ustreznega nadzora te institucije, pa tudi takrat, ko je bil nadzor izveden, niso sledili ukrepi, ki bi nezakonito ravnanje preprečili. Znani so primeri, ko so se podeljevala velika posojila, dajali veliki krediti brez ustreznih postopkov preverjanja, ko so bili ti krediti porabljeni za nakupe podjetij v Sloveniji v čudnih okoliščinah. Znani so primeri, ko so hčerke slovenskih bank, ki so delovale v tujini ustanavljale bančne organizacije v Sloveniji, čeprav je to z zakonom izrecno prepovedano, ko je bilo to odkrito, ni bilo ustreznih sankcij. Znani so primeri, ko so ljudje, ki so bili obsojeni v sodnih postopkih zaradi zlorabe pooblastil v eni banki, potem dobili službo v drugi banki in Banka Slovenije je to tolerirala. V zadnjem času se odpirajo tudi nekatera vprašanja oziroma dileme, povezane z sukcesijskimi vprašanji, kjer so posamični postopki Banke Slovenije tudi pod velikim vprašajem. Na postavljena poslanska vprašanja se zdaj vlada trudi odgovoriti, na mnoge pa je nemogoče odgovoriti brez kooperativnega sodelovanja, vodstvo Banke Slovenije računa, da to sodelovanje bo in da bo lahko vlada v pisnih odgovorih odgovorila na stvari, po katerih sprašujete.