Predsednik vlade Janez Janša predstavil razloge za razrešitev ministra Drobniča
petek, 1. 12. 2006PREDLOG PREDSEDNIKA VLADE GOSPODA JANEZA JANŠE ZA RAZREŠITEV MAG. JANEZA DROBNIČA, MINISTRA ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE
Predsednik vlade Janez Janša je na 24. izredni seji državnega zbora predstavil razloge za razreštev ministra za delo, družino in socialne zadeve. Janez Janša: Ko sem v tej dvorani prisegel kot predsednik vlade, si nisem želel, da bi prišlo kadarkoli do situacije, ko bi moral predlagati zamenjavo nekoga iz ekipe, ki sem jo sam predlagal. Res je, da se je to v doslej relativno mladi zgodovini parlamentarne demokracije v Sloveniji že dogajalo, res je, da se to dogaja tudi v drugih ureditvah, ki so pa nekoliko drugačne, kjer tam državni zbor oziroma parlament običajno ne odloča posamično o vsakem ministru posebej. Na podlagi ureditve, ki jo imamo v Sloveniji v skladu z Ustavo RS in z Zakonom o vladi, pa tudi Poslovnikom Državnega zbora Republike Slovenije, je vlada sestavljena na način, ki zahteva soglasje predsednika vlade, ki ga najprej izvoli državni zbor, in koalicijskih partneric, ki sestavljajo koalicijo. Niti predsednik vlade ne more predlagati nekoga, za katerega ni podpore v koaliciji, niti ga ne more izvoliti, ker o tem glasuje večina v državnem zboru. In seveda tudi noben koalicijski partner ne more v vlado predlagati kogarkoli neposredno, ker mora ta predlog formalno v skladu z ustavo podati predsednik vlade. To v naši pravni ureditvi ustvarja neko specifično situacijo dvojnega soglasja, ki zagotavlja legitimnost vsake ministrske funkcije v vladi. Dosedanja praksa kaže, da je zaradi takšne ureditve velikokrat prihajalo do konfliktov, ki so vsaj za kratek čas hromili delovanje izvršilne oblasti. Nekateri posamični primeri so bili zelo specifični, do nekaterih je prihajalo tik pred koncem mandata in tako naprej. Dogajalo se je tudi, da predsednik vlade za takšne svoje predloge ni dobil podpore v državnem zboru. Skratka, imeli smo že tudi v naši mladi zgodovini parlamentarne demokracije vse mogoče situacije. Tokratni položaj je nekoliko drugačen. Smo sredi mandata, Sloveniji gre dobro, smo v drugi fazi izvajanja gospodarskih in socialnih reform in Slovenija se pripravlja na predsedovanje Evropski uniji. Skratka, čas je za nek trezen premislek o tem, kako izboljšati delovanje izvršilne oblasti. V konkretnem primeru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je že nekaj časa prihajalo do neusklajenega delovanja, do nezadovoljivega vodenja resorja, do notranjih konfliktov v resorju, do nepotrebnih konfliktov pri vodenju socialnega dialoga in tudi do poseganja v pristojnosti drugih resorjev. Z ministrom smo opravili vrsto razgovorov. Že februarja letos je bil pisno opozorjen, da mora spremeniti način delovanja, izboljšati učinkovitost, zmanjšati stopnjo konfliktnosti. Žal se situacija ni bistveno spremenila. Ko je prišlo do ocene, da s to kadrovsko rešitvijo enostavno ne bo možno nadaljevati mandata, sem mu predlagal, da sam odstopi. V tistem trenutku je to potrebno dvojno soglasje, ki ga vsaka funkcija v vladi potrebuje kot osnovo svoje legitimnosti, razpadlo. Jaz sem pričakoval, da bo to spoštovano tako z njegove strani kot tudi s strani koalicijske partnerice, ki ga je predlagala v vlado. Žal se to ni zgodilo. Potem sem bil prisiljen ravnati v skladu z Ustavo RS in Zakonom o vladi ter predlagati njegovo zamenjavo.
Pravno gledano je situacija popolnoma korektna. Minister ni dolžan na podlagi formalnih pravil, ki veljajo, odstopiti. Lahko zahteva, da se opravi razpravo v državnem zboru. Gospod Drobnič je to možnost izbral. Po mojem mnenju ni dobra. Jaz sem postavljen v enak položaj, v kakršnega je bila postavljena katerakoli od koalicijskih partneric, če bi kdo od ministrov zamenjal stranko ali naredil kaj takšnega, ker bi katerokoli koalicijsko partnerico postavilo v nemogoč položaj, zahtevali bi njegovo zamenjavo. Zamenjavo lahko predlagam sam, samo jaz, formalno, v skladu z ustavo in zakonom. Jaz tega ne bi bil pripravljen storiti. Koalicijska partnerica bi bila z razpadom tega dvojega soglasja dejansko postavljena v nemogoč položaj. V takšnem položaju sem danes jaz in žal mi je, da se je to zgodilo v situaciji, ki je vsaj po mojem mnenju popolnoma jasna, transparentna s takšnim delovanjem na čelu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kot smo ga spremljali v zadnjem letu, ne bo možno dokončati nekaterih pomembnih reformnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti v najkrajšem času in ker je prisotna zamuda, niti ne bo možno voditi usklajenih politik, ki so v pristojnosti vlade in posamičnih resorjev, kajti z nekaterimi potezami je minister za delo, družino in socialne zadeve krepko posegel v pristojnosti drugih resorjev, ko je v osnutku dokumenta predlagal ukrepe, ki so neusklajeni z resorji, katerih temeljna pristojnost so ti ukrepi. Na ta način ne morem zagotavljati enotnega delovanja vlade in enotnega izvajanja politik. To je moja ustavna odgovornost in glede na to, da minister in tudi predlagatelji niso spoštovali načelo legitimnosti, ki izhaja iz naše ustavne ureditve in dvojnega soglasja, sem bil prisiljen predlagati njegovo zamenjavo. Ob tem moram povedati, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v prvi polovici mandata naredilo mnogo koristnih stvari. Težko bi rekel, da se sam minister ni trudil. Na področjih, kjer so bile usklajene politike, smo dosegli pomembne preboje. To mu tako jaz kot drugi kolegi v vladi nesporno priznavamo, vendar pa tiste stvari, ki so šle narobe, pretehtajo in glede bilance je situacija popolnoma jasna in v skladu s tem sem bil dolžan tudi sprejeti mojo odločitev. Naj povem še to, da odločitev ni bila lahka, da ni bila sprejeta čez noč, da nihče ni bil postavljen pred neko golo dejstvo in ultimat. Poskusiti, da se stvar reši na drugačen način, traja formalno od začetka februarja letos, se pravi devet mesecev, in glede na to, da se situacija ni popravila, je bil skrajni čas za takšno potezo. Ravnal bi neodgovorno, v kolikor bi ravnal drugače. Predlagam, da mojo odločitev podprete in da skupaj naredimo vse, da se to mesto čim prej popolni z ministrom ali ministrico, ki bo sposobna učinkovito voditi resor, ki bo sposobna usklajevati tiste ukrepe, ki ne zadevajo samo resorja, ki ga posameznik vodi, in da s pospešenim delom nadoknadimo tudi zamudo, ki je nastala pri pomembnem delu izvajanja reformnih ukrepov zaradi zastojev v pogajanjih in predlaganju nekaterih ključnih ukrepov s področja dela Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Toliko na kratko v tej dodatni obrazložitvi. Če bodo kakšna konkretna vprašanja, sem seveda kasneje pripravljen nanje odgovarjati, časa je dovolj. Še vedno pa pričakujem, da bo minister vsaj na koncu ravnal odgovorno in sam ponudil odstop.
Predsednik vlade Janez Janša je na 24. izredni seji državnega zbora predstavil razloge za razreštev ministra za delo, družino in socialne zadeve. Janez Janša: Ko sem v tej dvorani prisegel kot predsednik vlade, si nisem želel, da bi prišlo kadarkoli do situacije, ko bi moral predlagati zamenjavo nekoga iz ekipe, ki sem jo sam predlagal. Res je, da se je to v doslej relativno mladi zgodovini parlamentarne demokracije v Sloveniji že dogajalo, res je, da se to dogaja tudi v drugih ureditvah, ki so pa nekoliko drugačne, kjer tam državni zbor oziroma parlament običajno ne odloča posamično o vsakem ministru posebej. Na podlagi ureditve, ki jo imamo v Sloveniji v skladu z Ustavo RS in z Zakonom o vladi, pa tudi Poslovnikom Državnega zbora Republike Slovenije, je vlada sestavljena na način, ki zahteva soglasje predsednika vlade, ki ga najprej izvoli državni zbor, in koalicijskih partneric, ki sestavljajo koalicijo. Niti predsednik vlade ne more predlagati nekoga, za katerega ni podpore v koaliciji, niti ga ne more izvoliti, ker o tem glasuje večina v državnem zboru. In seveda tudi noben koalicijski partner ne more v vlado predlagati kogarkoli neposredno, ker mora ta predlog formalno v skladu z ustavo podati predsednik vlade. To v naši pravni ureditvi ustvarja neko specifično situacijo dvojnega soglasja, ki zagotavlja legitimnost vsake ministrske funkcije v vladi. Dosedanja praksa kaže, da je zaradi takšne ureditve velikokrat prihajalo do konfliktov, ki so vsaj za kratek čas hromili delovanje izvršilne oblasti. Nekateri posamični primeri so bili zelo specifični, do nekaterih je prihajalo tik pred koncem mandata in tako naprej. Dogajalo se je tudi, da predsednik vlade za takšne svoje predloge ni dobil podpore v državnem zboru. Skratka, imeli smo že tudi v naši mladi zgodovini parlamentarne demokracije vse mogoče situacije. Tokratni položaj je nekoliko drugačen. Smo sredi mandata, Sloveniji gre dobro, smo v drugi fazi izvajanja gospodarskih in socialnih reform in Slovenija se pripravlja na predsedovanje Evropski uniji. Skratka, čas je za nek trezen premislek o tem, kako izboljšati delovanje izvršilne oblasti. V konkretnem primeru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je že nekaj časa prihajalo do neusklajenega delovanja, do nezadovoljivega vodenja resorja, do notranjih konfliktov v resorju, do nepotrebnih konfliktov pri vodenju socialnega dialoga in tudi do poseganja v pristojnosti drugih resorjev. Z ministrom smo opravili vrsto razgovorov. Že februarja letos je bil pisno opozorjen, da mora spremeniti način delovanja, izboljšati učinkovitost, zmanjšati stopnjo konfliktnosti. Žal se situacija ni bistveno spremenila. Ko je prišlo do ocene, da s to kadrovsko rešitvijo enostavno ne bo možno nadaljevati mandata, sem mu predlagal, da sam odstopi. V tistem trenutku je to potrebno dvojno soglasje, ki ga vsaka funkcija v vladi potrebuje kot osnovo svoje legitimnosti, razpadlo. Jaz sem pričakoval, da bo to spoštovano tako z njegove strani kot tudi s strani koalicijske partnerice, ki ga je predlagala v vlado. Žal se to ni zgodilo. Potem sem bil prisiljen ravnati v skladu z Ustavo RS in Zakonom o vladi ter predlagati njegovo zamenjavo.
Pravno gledano je situacija popolnoma korektna. Minister ni dolžan na podlagi formalnih pravil, ki veljajo, odstopiti. Lahko zahteva, da se opravi razpravo v državnem zboru. Gospod Drobnič je to možnost izbral. Po mojem mnenju ni dobra. Jaz sem postavljen v enak položaj, v kakršnega je bila postavljena katerakoli od koalicijskih partneric, če bi kdo od ministrov zamenjal stranko ali naredil kaj takšnega, ker bi katerokoli koalicijsko partnerico postavilo v nemogoč položaj, zahtevali bi njegovo zamenjavo. Zamenjavo lahko predlagam sam, samo jaz, formalno, v skladu z ustavo in zakonom. Jaz tega ne bi bil pripravljen storiti. Koalicijska partnerica bi bila z razpadom tega dvojega soglasja dejansko postavljena v nemogoč položaj. V takšnem položaju sem danes jaz in žal mi je, da se je to zgodilo v situaciji, ki je vsaj po mojem mnenju popolnoma jasna, transparentna s takšnim delovanjem na čelu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kot smo ga spremljali v zadnjem letu, ne bo možno dokončati nekaterih pomembnih reformnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti v najkrajšem času in ker je prisotna zamuda, niti ne bo možno voditi usklajenih politik, ki so v pristojnosti vlade in posamičnih resorjev, kajti z nekaterimi potezami je minister za delo, družino in socialne zadeve krepko posegel v pristojnosti drugih resorjev, ko je v osnutku dokumenta predlagal ukrepe, ki so neusklajeni z resorji, katerih temeljna pristojnost so ti ukrepi. Na ta način ne morem zagotavljati enotnega delovanja vlade in enotnega izvajanja politik. To je moja ustavna odgovornost in glede na to, da minister in tudi predlagatelji niso spoštovali načelo legitimnosti, ki izhaja iz naše ustavne ureditve in dvojnega soglasja, sem bil prisiljen predlagati njegovo zamenjavo. Ob tem moram povedati, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v prvi polovici mandata naredilo mnogo koristnih stvari. Težko bi rekel, da se sam minister ni trudil. Na področjih, kjer so bile usklajene politike, smo dosegli pomembne preboje. To mu tako jaz kot drugi kolegi v vladi nesporno priznavamo, vendar pa tiste stvari, ki so šle narobe, pretehtajo in glede bilance je situacija popolnoma jasna in v skladu s tem sem bil dolžan tudi sprejeti mojo odločitev. Naj povem še to, da odločitev ni bila lahka, da ni bila sprejeta čez noč, da nihče ni bil postavljen pred neko golo dejstvo in ultimat. Poskusiti, da se stvar reši na drugačen način, traja formalno od začetka februarja letos, se pravi devet mesecev, in glede na to, da se situacija ni popravila, je bil skrajni čas za takšno potezo. Ravnal bi neodgovorno, v kolikor bi ravnal drugače. Predlagam, da mojo odločitev podprete in da skupaj naredimo vse, da se to mesto čim prej popolni z ministrom ali ministrico, ki bo sposobna učinkovito voditi resor, ki bo sposobna usklajevati tiste ukrepe, ki ne zadevajo samo resorja, ki ga posameznik vodi, in da s pospešenim delom nadoknadimo tudi zamudo, ki je nastala pri pomembnem delu izvajanja reformnih ukrepov zaradi zastojev v pogajanjih in predlaganju nekaterih ključnih ukrepov s področja dela Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Toliko na kratko v tej dodatni obrazložitvi. Če bodo kakšna konkretna vprašanja, sem seveda kasneje pripravljen nanje odgovarjati, časa je dovolj. Še vedno pa pričakujem, da bo minister vsaj na koncu ravnal odgovorno in sam ponudil odstop.