Predsednik Sveta EU Janez Janša v oddaji Slovenija predseduje na TV Slovenija

Predsednik Sveta EU Janez Janša je bil po prvi polovici predsedovanja Svetu EU gost oddaje Slovenija predseduje na TV Slovenija MANICA J. AMBROŽIČ: Dober večer in dobrodošli v oddaji Slovenijapredseduje. Za Slovenijo je dobra polovica predsedovanja Evropski uniji in časje za analizo. Dober večer, predsednik Evropskega sveta in predsednik slovenskevlada, Janez Janša.

JANEZ JANŠA ( predsednik slovenske vlade in predsedujoči Evropskemu svetu):Dober večer.

J. AMBROŽIČ: Slišali ste anketo, ki smo jo posneli na ljubljanskih ulicah. Vasje kakšno mnenje še posebej presenetilo? Ste pričakovali takšne odgovore?

JANŠA: Pravzaprav, da. In, težko bi rekel, da sem bil, pri katerem koli,neprijetno presenečen. Spomnim se mojega obiska v Lizboni, decembra lani, ko jePortugalska zaključevala predsedovanje, so podobno spraševali ljudi na, nateleviziji. In se jih je večina pritoževala nad zaporami cest in silno gnečo,ki je bila v Lizboni ob teh dogodkih. Jaz sem vesel, da se je Slovenija temuizognila, z izgradnjo tega centra na Brdu, ki je blizu letališča in se na tanačin, tej največji gneči, ki običajno spremlja predsedovanje posamičnih držav,kjer se vse dogaja v nekem centru, da smo se s tem izognili, ne. Drugače bi siljudje, verjetno, tako, vsak dan slovenskega predsedovanja najbolj zapomniliravno po, po teh zadevah.

J. AMBROŽIČ: Po drugi strani bi pa bilo, verjetno, predsedovanje nekolikobližje ljudem. Zakaj je Ljubljana povsem izločena iz tega predsedovanja?Prestolnica je nekaj, kar bi lahko pokazali tujcem, pa se ob tokratnempredsedovanju to ne dogaja.

JANŠA: Ne, to ni res. Ljubljana ni izločena iz predsedovanja, skoraj vsi, kipridejo v času predsedovanja v Slovenijo, pridejo tudi v prestolnico. Šeposebej novinarji oz. tisti, ki poročajo in skoraj ni zapisa o Sloveniji,vezanega na predsedovanje, ki ne bi govoril tudi o Ljubljani. In tudi številnidogodki so v Ljubljani. Recimo, zdaj, ko so bili tukaj guvernerji centralnihbank, članic Evropske unije in finančni ministri, je bila, je bil ta osrednjineformalni dogodek, to se pravi, večerja v, v Ljubljani. In še veliko obiskovse veže na Ljubljano.

J. AMBROŽIČ: Ampak.

JANŠA: Moram pa reči, da mi je žal, da se Ljubljana ni v nekaterih točkahpripravila tako, kot smo se pogovarjali, ne. Šele zdaj postavljajo, recimo,gradbene odre za popravilo fasad na Prešernovi, to je ulica, kamor vsi pridejo,ne.

J. AMBROŽIČ: No, na Brdo pri Kranju se bomo vrnili v drugem delu oddaje.Predlagam, da nadaljujemo v Bruslju, kjer je bil 13. in 14. marca Evropskisvet. 36 sklepov ste tam sprejeli, evropski voditelji, v ospredju je Lizbonskastrategija in okoljsko energetski paket. Pa začniva pri Lizbonski strategiji.Zagnali ste nov cikel, gre za zelo ambiciozen cikel, torej, ki naj bi Evropopribližal drugim velikanom evropskega gospodarstva, po drugi strani pa se zdi,da je Lizbonska strategije premalo socialno sočutna. Ta konec tedna so bili evropskisindikati tukaj, v Ljubljani, dobili ste sporočilo, da so v Evropi plačeprenizke. Tudi v Sloveniji se vam obeta val stavk. Kako, torej, bolj socialnoprisluhniti Evropejcem, ki jih skrbi za službe in za plače?

JANŠA: Torej, če je bil kateri Evropski vrh namenjen tudi socialni dimenzijirazvoja, je bil to, ta zadnji. Socialna dimenzija, ne samo poudarjena, vpraktično, v vseh usmeritvah, ki smo jih sprejeli v zvezi z drugim ciklomLizbonske strategije, ampak je bilo omenjeno tudi v razpravi in se je oblikovaloneko soglasje, da je socialni vidik razvoja za Evropsko unijo in za našoparadigmo, se pravi, za nek evropski socialni model, za evropsko kvalitetoživljenja, tako ključen, kot je gospodarski ali pa okoljski vidik. In ta drugicikel Lizbonske strategije izhaja iz ravnotežja, iz načel trajnostnega razvoja.In pred samim Evropskim vrhom, sem se skupaj z nekaterimi kolegi, dobil nasestanku tudi z našimi socialnimi partnerji, to se prvi, s predstavnikievropskih delodajalskih in sindikalnih organizacij, praktično z vsemi, ki sobili tudi v soboto v Ljubljani. Tudi v soboto smo se pogovarjali in tukaj smonašli dokaj, dokaj bližnjo govorico, ne. V veliki, v veliki meri, skupen jezik.Točka, na katero najbolj opozarjajo, ki je bila tudi osrednji motiv za toevropsko zborovanje sindikatov v Ljubljani, je podatek, da je od leta 2000, dodanes, delež stroškov ali pa denarja za plače v bruto domačem proizvodu,Evropske unije, vseh držav članic Evropske unije, padel oz. se je zmanjšal za1,6 odstotka. To je nek trend, ki, ki je zdaj izmerljiv in ki zaskrbljuje in nato sindikati upravičeno opozarjajo. In tudi Evropske svet je to točko naslovil,z nekim priporočilom, da se socialna dimenzija ne sme zanemarjat in da morajoplače rasti v skladu s produktivnostjo. Da je to tisto ključno merilo protikateremu se, praktično, noben izrazito ne zavzema.

J. AMBROŽIČ: Ko človek prebira podatke o Lizbonski strategiji, se zdi, da jeLizbonska strategija namenjena, predvsem, mladim, drznim, podjetnim, ljudem, kištudirajo, ki želijo potovati, ki so pripravljeni jutri zapustiti državo inoditi na delo, denimo, v Francijo, Avstrijo, Nemčijo. Ali nagovarja tudipovprečnega Evropejca?

JANŠA: Ja, zagotovo. Zdaj, tak vtis, kot ste ga zdaj opisovali, lahko človekdobi, če, recimo, bere tisto prvo Lizbonsko strategijo, ki je bila sprejetaleta 2000 v Lizboni, zato se tudi tako imenuje in kjer so si ljudje zapomnilisamo en podatek oz. en cilj, to pa je, da bo, da naj Evropska unija do leta2010, po razvitosti oz. po konkurenčnosti, ujame Združene države. Zdaj ta, odleta 2005, zdaj tega, zreduciranega cilja ni več v tekstu in tej razvojnidimenziji oz. gospodarski rasti, kot nekemu, nekemu absolutnemu motivu za,sploh sprejemanje te strategije, je dodan tudi okoljski, najprej je bil dodansocialni, potem pa tudi okoljski vidik. In danes je to uravnotežen dokument, kiizhaja iz nekih potreb slehernega Evropejca in v zadnjih treh letih, od začetkadrugega cikla prenovljene strategije, od leta 2005, so tudi rezultati takšni.Šest in pol milijona novih delovnih mest je v tem času bilo ustvarjenih vEvropski uniji, brezposelnost v celi Uniji je rekordno nizka in gospodarskarast se je v lanskem letu približala sanjski številki, to je trem odstotkom.

J. AMBROŽIČ: Je pa res, da je inflacija precej visoka in da naj bi Evropskaunija, torej, dosegla sedemdeset odstotno zaposlenost do leta 2010, torej,ustvarila novih dvajset milijonov delovnih mest, to je pa, verjetno, cilj, kije nedosegljiv.

JANŠA: Do tega, do leta 2010, morda. Vendar pa so trendi zelo pozitivni in tudiukrepi, ki se sprejemajo zaradi tega inflacijskega pritiska, gredo v smer, dase blažijo negativne posledice tega pritiska, predvsem, za, za tisti delprebivalstva Evropske unije, ki dejansko čuti negativne socialne posledice, predvsempodražitev hrane, posredno tudi, tudi goriv. Tako, da Lizbonska strategija, vbistvu, ni, kot smo slišali, sicer, čedalje bolj redko, ampak včasih vendarle,razlog za ta, ta, za takšno stanje, v smislu teh negativnih trendov nanekaterih področjih, ampak je razlog za to, da ti negativni trendi nimajohujših posledic. Če bi Evropska unija ne sprejela Lizbonske strategije, čeevropsko gospodarstvo v zadnjih treh, štirih letih ne bi doseglo takšne stopnjetrdnosti, potem bi ta kriza na, na ameriških finančnih trgih, bistveno boljprizadela Evropsko unijo. Zdaj, v teh letih, nekega pospešenega razvoja, jeevropska industrija veliko vlagala v nove programe, tudi v izobraževanje, vraziskavo, v raziskave in razvoj in to je ustvarilo neko podlago, ki je trdna.Tudi Slovenija je, na nek način, v zadnjih letih beležila takšen razvojnipristop in tudi zaradi tega smo lahko, bistveno, manj zaskrbljeni zaradi tehtrendov, ki so nastali na drugih trgih.

J. AMBROŽIČ: Omenili ste znanje, raziskave, razvoj, peta svoboščina, to steuvedli na tem Vrhu, torej, prost pretok znanstvenikov, znanja po Evropi.Sedemsto tisoč najboljših evropskih znanstvenikov dela v tujini, sedem oddesetih jih ostane v Združenih državah Amerike. Bo ta peta svoboščinapripomogla, da bo več znanstvenikov ostalo v Evropi in pripomoglo k razvojuEvrope?

JANŠA: To je eden od ciljev uvedbe pete svoboščine, ni pa edini. K temštevilkam, ki ste jih omenili, je treba dodati tudi to, da, seveda, v Evropoprihaja tudi veliko talentov od drugod, ker je Evropa.J. AMBROŽIČ: Ampak, še več jih odhaja drugam.JANŠA: Evropa je še vedno nek kraj, kjer si zelo veliko mladih želi študirat,zelo veliko mladih izven Evropske unije želi študirat in potem tudi nadaljevatkariero. In, dejstvo je, da je tudi sama Lizbonska strategija, v enem delu, taproblem naslovila z, zdaj to, popularno rečeno, uvedbo pete svoboščine, kibistveno, ki bo, zaenkrat je to usmeritev, ki šele, kjer besede šele postajajomeso, ta, odprava teh ovir za svobodno sodelovanje znanstvenikov oz. svobodenpretok znanja, tudi študentov, raziskovalcev, podjetij, ki se ukvarjajo s todejavnostjo, to bo bistveno okrepilo to, to razvojno dimenzijo Evropske unije.V vsakem primeru, bo tukaj, seveda, tudi nekaj hude krvi, ker, recimo, prostpretok študentov je eden od takih problemov, ki je dolgo časa zaviral uvedbo tepete svoboščine, ker v nekaterih državah je šolanje bolj, bolj brezplačno oz.študij na Univerzi bolj brezplačen, kot drugod ali pa je bolj, cenejši. In tam,kjer ni jezikovnih ovir, ne, potem študentje iz drugih držav ali pa izsosednjih držav, to izkoriščajo. Se pravi, ta peta svoboščina, v veliki meriali pa sto odstotna realizacija prostega pretoka znanja, je v veliki meriodvisna od tega, kako bodo zaživele tudi ostale svoboščine, do konca.

J. AMBROŽIČ: Še tole vprašanje.JANŠA: Kako bo funkcioniral ta enoten notranji evropski trg, ki, ki ima ševedno omejitve.J. AMBROŽIČ: Tole vprašanje še, potem pa bova končala z Lizbonsko strategijo.Namreč, 1,59 odstotka bruto domačega proizvoda, namenja Slovenija za znanost,raziskave, razvoj. Vam je kdo na tem Vrhu rekel, spoštovani premier Slovenije,zakaj tako malo, zakaj pod povprečjem Evropske unije?JANŠA: Torej, sam podatek, seveda, ne pove veliko.J. AMBROŽIČ: Tri odstotke je cilj do leta 2010, tega Slovenija ne bo dosegla,tudi Evropa, najverjetneje, ne. Je pa dejstvo, da Slovenija pod evropskimpovprečjem namenja za znanost in raziskave.
JANŠA: No, poglejte, namen tega, da smo to številko zapisali ali pa, da so toštevilko zapisali v, v izhodišče Lizbonske strategije, to je druga stvar, polegteh, da je treba do leta 2010 ujet Ameriko, so se ljudje tudi to zapomnili,čeprav gre za, za stotine tudi drugih pomembnih usmeritev. No, ampak namen tegani, da se zdaj, da zdaj države članice v proračunih namenjajo tri odstotke inbo vse rešeno. Ker ni problem samo namenit več denarja za raziskave in razvoj,problem je tudi, da ta denar ni povsod dobro porabljen, ne. In, Slovenija ima vtem trenutku bistveno večji problem s porabo teh sredstev, kot pa s samovišino. Mi, mi.J. AMBROŽIČ: Kaj to pomeni? Da jih ne znamo porabiti?
JANŠA: Mi šele formiramo ta sistem, kjer bosta znanstveno raziskovalna sfera ingospodarstvo bolje povezani, tako, da bodo tudi, da bo ta denar na koncu tudi,na nek način, dajal rezultate, se pravi, mi, mi, ni cilj dati štiri ali pa petodstotkov za raziskave in razvoj, cilj je od tega dobiti večjo produktivnost,večjo inovativnost in, seveda, tudi hitrejši napredek ali pa, če hočete, boljšokonkurenčnost evropskih prostorov, napram drugim.J. AMBROŽIČ: Okoljsko energetski paket je središču, bi lahko rekli, vašegapredsedovanja, predsedovanja Slovenije Evropski uniji, pa me zanima, pred enimletom, ko je bil Vrh, ki ga je vodila Nemčija, je bilo navdušenje precejšnjo,precejšnje. Zdi se, da je v tem letu nekoliko splahnelo. Barroso pravi, da jeEvropa uspešno prestala test zrelosti, nekateri se sprašujejo ali je res, kerse zdi, da zdaj, ko se morajo države dogovoriti koliko pa bo vsaka popustila,je slišati veliko ugibanj, namigov, iskanja kompromisov. Omenili stetripartitni socialni vrh. Delodajalci so vas opozorili na to, da bi utegnil tapaket ogroziti konkurenčnost evropskega gospodarstva. Kako daleč so tapogajanja? So se v tem mesecu kaj premaknila, odkar, pač.
JANŠA: No, to je, to je kompleksno vprašanje. Poglejte, v svetu so danes triteme, ki, od katerih je odvisno kako bo človeštvo v prihodnosti živelo, ne.Prva tema je varnost, ne, druga tema je boj proti revščini in tretja, indoseganje teh milenijskih ciljev, ki si jih je Organizacija združenih narodovzadala za to tisočletje. In tre, tretja tema je, je okoljsko energetsko oziromaboj proti klimatskim spremembam. Vse, vse te tri ključne globalne problemelahko naslovimo uspešno samo skupaj, tudi, tudi vprašanje klimatskih sprememb,okoljsko energetskega paketa. In zdaj, navdušenje lani, ko smo si zadali ciljeza raven Evropske unije, ni bilo tako veliko, je pa, je pa bil ta korak lažji,ker smo govorili o nekem splo?J. AMBROŽIČ: No, donele so fanfare v primerjavi z leto, letos, letos je bilodrugače. Letos je bilo kar za delo.
JANŠA: Ne, so, niso donele fanfare, Evropska unija je takrat stopila koraknaprej, ne. Do takrat so bili neki pogovori, imeli smo sicer Kjotski sporazum,ki ga pa glavni onesnaževalci niso ratificirali, se pravi, bil je invaliden inje še vedno invaliden. In, pač, vedno je tako, da če nekdo ne povede pri nekitemi, potem tudi do rešitev ne pridemo. In Evropska unija je v lanskem letupovedla. Narejen je bil ta prvi korak, ko smo, ko smo določili cilje naglobalni evropski ravni, relativno lahek. To, kar pa zdaj mi delamo, je pabistveno težje, ne, ker se je bilo treba dogovorit najprej za principe, napodlagi katerih bomo ta bremena razdelili med vse države članice. In potem jebilo treba tudi določit časovni okvir. J. AMBRROŽIČ: To ste se dogovorili.
JANŠA: Za, zaradi procedure, in to smo se dogovorili in to je bilo letos marca,veste, bistveno težje naredit kot pa je bilo marca lani, v času nemškegapredsedovanja, določit okvirne cilje za celotno Evropsko unijo. In ko se jelanski marčevski Evropski svet končal, končeval, je Nemčija pošteno priznala,da je to sicer velik korak naprej, sam, samo da ga je bilo bistveno lažjenarediti, kot pa bo naredit naslednji korak. Mi smo velik del tega koraka naredilimarca, ker ko so enkrat določeni principi, na podlagi katerih bodo deljenabremena, potem gre, več ali manj, za, sicer še vedno naporno, ampak za, vveliki meri, rutinsko delo. Tudi časovnica je izjemno pomembna; če se ne bidogovorili za proceduro, bi pomenilo, da tega paketa ni možno formalno sprejetv času mandata te komisije in tega Evropskega parlamenta, in to se vse iztečenaslednje leto. J. AMBRROŽIČ: Kaj boste delali junija na Vrhu v zvezi s tem paketom, kako dalečboste prišli junija na Vrhu?
JANŠA: Pač, na, narejeni bodo tisti praktični koraki, ki bodo do takratusklajeni, vendar pa junijski Vrh v zvezi s to tematiko, ni ključen, ključen jebil marčevski Vrh. Vsak korak naprej bo.J. AMBRROŽIČ: No, ampak verjetno bo ključen decembrski, ki ga bo vodilaFrancija, če bi takrat voditelji dosegli dogovor in ga tudi podpisali.
JANŠA: Poglejte, o teh stvareh se ne odloča samo na Vrhu, tukaj se sprejemajote splošne odločitve in ključne so bile že sprejete, zdaj gre predvsem za, zasvete, ki se sestajajo v sestavi okoljskih in energetskih oziroma gospodarskihministrov. Kjer pa je potrebno te stvari formalno doreč in sprejet zakonodajo,ne, evropsko zakonodajo, ki je ne sprejema samo Evropski parlament, večinoma sesprejema v evropskem, v Svetu Evropske unije, ki se sestaja v različnihsestavah in na teh formatih bo sprejeto velikih odloči, veliko odločitev, tudi,tudi do junija in, seveda, tudi Evropski parlament mora opravit svoje delorelativno hitro. In v zvezi s tem, pravzaprav, vodimo vsakodnevne aktivnosti,da stvari potekajo, da stvari potekajo koordinirano. Bi pa tukaj opozoril še naen vidik: mi lahko vse to naredimo, mi sprejmemo to v tem mandatu, vendar pa,če v tem času ne bodo šle stvari naprej tudi v zvezi z globalnim dogovorom,potem bo to, več ali manj, zelo omejen napor, ki bo dal tudi omejene rezultate.Recimo, Evropska unija v celoti, imitira v ozračje okrog, dobri pet tisočmilijonov ton CO2, Združene države ga emitirajo še za tisoč, tisoč milijonovton več. In Združene države niso ratificirale Kjotskega protokola. Kitajskaemitira približno toliko CO2, kot celotna Evropska unija. Torej, če, če. J. AMBRROŽIČ: Ki pa narašča, seveda, na Kitajskem močno narašča.
JANŠA: Če vse, če vse ostane, če vse ostane samo na Evropski uniji, potemstvari ne bodo dale rezultatov. Ta skrb, ki ste jo prej omenili, češ, da jeindustrija opozorila na negativne posledice oziroma na podražitve, v kolikor biEvropska unija zaostrila kriterije. In ta zaostritev bo, seveda, takšna, da bopotrebno plačat, za, za emisije CO2, se pravi, da bo to prizadelo stroškovnostran proizvodnje potem. In če se to ne, če se ta sporazum ne razširi na, nacelotno globalno shemo v, v svetu, na Zemlji, potem bodo industrije, ki danesproizvaja v Evropi in bodo podvržene tem plačilom, seveda, selile svojeproizvodne kapacitete drugam. S tem nismo nič dobili; po eni strani bo Evropskaunija socialno prizadeta, po drugi strani bodo, bo ta ista proizvodnjaproizvajala nekje drugje v nerazvitem svetu, kjer so okoljski standardi še bistvenoohlapnejši. In kjer bo CO2 vseeno emitiran, verje, verjetno še bolj. J. AMBRROŽIČ: In ti odgovori bojo se bojo končali, iskali drugo leto decembra,v Koebenhavnu?
JANŠA: Ja, torej, Evropska unija je, tukaj je bilo veliko nesporazumov vmedijih, češ, da je Evropski svet popustil pritiskom industrijskih lobijev. Ne,Evropski svet je samo sprejel zavezo, da bo v primeru, če ne bo doseženglobalni dogovor Evropska unija, na nek način, posebej naslovila ta problem inse z njim začela ukvarjat. Še enkrat pa poudarjam to: to kar dela zdaj Evropskaunija, je, po eni strani, pomembno zaradi teh naših zavez in za Evropskiprispevek k zmanjšanju negativnih vplivov, ki segrevajo ozračje. Po drugistrani, to je pa najbolj ključno, pa Evropska unija s tem, na nek način, vodiglobalni dialog o, ki naj bi privedel do nekega globalnega dogovora o skupnemboju proti klimatskim spremembam. S tega vidika je konferenca v Koebenhavnu,decembra naslednje leto, ključna. In tudi zaradi tega je ta časovnica, ki smojo sprejeli, tako pomembna. Evropska unija mora it v Koebenhaven, decembranaslednjega leta, ne samo s cilji, ki naj bi jih dosegli, ampak z zavezami, sprincipi in z metodologijo, na podlagi katere bo Evropska unija dosegala tecilje. Šele takrat bomo kredibilni tudi navzven in bomo lahko tudi druge sililik temu, da podvzamejo podobne korake. In samo to bo učinkovalo. J. AMBRROŽIČ: Francoski predsednik je po Vrhu dejal, da ste evropski voditeljiz navdušenjem sprejeli njegovo idejo o oblikovanju Unije za Sredozemlje. Pa mezanima, kolikšno navdušenje je bilo na vaši strani oziroma kolikšno navdušenjeste čutili občutili vi, pri ostalih voditeljih, seveda?
JANŠA: Torej, Evropski svet je sprejel natančno takšno usmeritev v zvezi zBarcelonskim procesom, Unijo za Sredozemlje, kot ga je predstavilo slovenskopredsedstvo, januarja letos, ko smo predstavili prioritete slovenskegapredsedovanja, v Strasbourgu, v Evropskem parlamentu. Točno v teh okvirih je. J. AMBRROŽIČ: Je pa res, da sledi predsedovanje Francije in tukaj je manevrskiprostor, seveda, odprt.
JANŠA: Manevrski prostor. J. AMBRROŽIČ: Kaj boste trinajstega julija počeli v Parizu? Bo to evropskofrancoska zabava ali bo kaj več vsebinskega? Boste podpisali kakršen kolidogovor? Kaj, pravzaprav, lahko pričakujemo?
JANŠA: Povsem korektno rečeno, bomo nadgradili barcelonski proces. Z nekimikonkretnimi koraki, ki jih ta proces dejansko potrebuje, vendar pa to ne boneka nova tvorba, ki bi vključevala samo Sredozemske države, članice Evropskeunije in druge Mediteranske države, ampak bo to, kot je bil tudi doslej,Barcelonski proces okvir za sodelovanje vseh držav, članic Evropske unije, zMediteranom. Ker kdo pa pravi, da država, ki, recimo, nima mediteranske obale,ne sodeluje z drugimi. In, po drugi strani, to ne bo podvajanje institucij,razen nekega sekretariata, ki bo koordiniral projekte in ki naj bi, ne bi štelveč kot dvajset do trideset ljudi. Ne bo novih institucij, ne bo novih virovfinanciranja. Evropska unija že zdaj iz proračuna letno porabi za to sosedskopolitiko v Sredozemlju, okrog milijardo evrov, oziroma toliko sredstev jenamenjenih, ki se pa ne porabijo, doslej. In tudi Slovenija je zainteresirana,med drugim, da se ta barcelonski proces nadgradi s konkretnimi projekti in jetudi sama pripravila enega od teh, to je, Evrosredozemska univerza. J. AMBRROŽIČ: Kosovo, Zahodni Balkan. Pričakovan dogodek razglasitev kosovskeneodvisnosti? Prav na tem področju leti na račun predsedovanja, slovenskegapredsedovanja, največ kritik. Neodločnost, sramežljivost, zadržanost, brezpobud. Zakaj je Slovenija pustila tak vtis, potem ko je Evropa velikopričakovala od slovenskega predsedovanja, prav na Zahodnem Balkanu? Petnajsti vEvropski uniji, smo priznali Kosovo; bi lahko ukrepali nekoliko drugače, bilahko Slovenija, v okviru tega Zahodnega Balkana, pripravila tudi v drugipolovici predsedovanja, več, torej, pobud, lastnih pobud, pogumnih pobud?
JANŠA: Saj, kdo pravi, da jih ni? Slovenija od prvega januarja naprej, voditudi te procese, vendar pa iz različnih razlogov, predvsem, zato ker želimo, daso rezultati, ne pa samo, da je velika zgodba, o kateri bodo novinarji velikopisali in ti.J. AMBRROŽIČ: Ampak tudi to je del evropske politike, zgodbe o katerihnovinarji pišejo.
JANŠA: Ne, ne, ne. Ne, ne. Poglejte, novinarji naj, najraje pišejo o dogodkih,kjer je veliko krvi in kjer se veliko dogaja in kar, na nek način, nas, žal, ševedno pritegne veliko, veliko pozornosti. V našem interesu je, da na Kosovu ninasilja, ni krvi, da se stvar stabilizira, da, morda, kakšno stvar oziromakakšen proces, teče tudi nekoliko počasneje, vendar pa zaradi tega cena, ki joljudje tam plačajo, bistveno manjša. In zaenkrat nam je uspelo, zdaj, seveda,imamo tudi arhitekte, ki pišejo o zunanji politiki in ti bodo slovensko zunanjopolitiko vedno kritizirali, vendar pa iz relevantnih mest, kjer vedo, kakotežak dosje je Kosovo, zaenkrat nismo slišali še nobene kritike. Pravzaprav jesplošno prepričanje, da stvari tečejo bolje kot pa je bilo možno pričakovat, potem, ko je bilo decembra lanskega leta jasno, da vse države članice Evropskeunije, Kosova ne bodo priznale. In da bo velik izziv, doseč enotnost prikonkretnih korakih, ki jih Evropska unija dela in ta, to enotnost je Slovenijadosegla. J. AMBRROŽIČ: Bodiva zelo konkretna in prosim, če odgovarjate nekoliko boljzgoščeno, ker imam še precej vprašanj prav na te teme. Bom zelo konkretna,recimo: Slovenija predseduje Evropski uniji, v kateri so države, ki, torej,priznavajo Kosovo, in tiste, ki ga ne nameravajo priznati. Ali bi lahkoSlovenija s svojim priznanjem počakala do prvega julija?
JANŠA: Ni potrebe, ker priznanje posamičnih držav članic Evropske unije, jenjihova suverena stvar. To je bilo osnovno izhodišče, ki je bilo sprejeto inpriznano od veh, in dejstvo je, da je v tem trenutku, ve, ve, večina članicEvropske unije in tudi Nato, Kosovo priznala. J. AMBRROŽIČ: Ali bi lahko Slovenija storila več, za to, da se ne bi takorazgalila evropska neenotnost. Prva država, v ponedeljek, Francija, ostalerazmišljajo; priznanja kapljajo počasi. Če smo vedli, da sta dva paketa, zakajniso države v paketih, en paket prizna, drugi ne. Ali bi, ne bi bilo bolje zaEvropo, da izkaže vendarle neko enotnost?
JANŠA: Ja, ne vem. J. AMBRROŽIČ: A je bilo to mogoče, ne vem, vi mi povejte.
JANŠA: Tisti, ki kolikor toliko pozna razmere v Evropi, je vedel v naprej, da,recimo, Ciper, zaradi specifičnega položaja, kjer je država, praktično, samarazdeljena, do nekega hitrega priznanja Kosova ali pa sploh do priznanjaKosova, v nekem realno pričakovanem času ne bo prišlo. To je bilo jasno naprej.In govoriti o tem, da je tukaj neenotnost in kazat na te stvari, je, seveda,peljanje pozornosti vstran od ključnih zadev. Ključne so pa te, o katerih semprej govoril. Evropska unija je bila enotna. Ko se je odločila, da se bo nakoncu angažirala s tistimi sredstvi, ki jih ima na voljo za to, da bo Kosovo,pa tudi celotna regija, stabilizirala. In, ti, ti sklepi so bili sprejeti tudiz glasom tistih držav, ki Kosova niso priznale. Torej, Evropska unija je, vokviru svojih pristojnosti, dosegla 100 procentno enotnost, posamičnapriznanja, posamične države, pa ni v pristojnosti Evropske unije. J. AMBRROŽIČ: Zakaj se Slovenja ni bolj angažirala pri reševanju odnosa medGrčijo in Makedonijo? Namreč, ta konec tedna so grški mediji objavili, da siGrčija prizadeva za sodelovanje francoskega predsednika Sarkozya. Kot vem, boFrancija v drugi polovici. Nekateri lahko to vidijo kot zaušnico Sloveniji.Slovenija je dobra poznavalka Zahodnega Balkana, takšna velja, imamo dobrekadre. Tudi nekdanji diplomati vas opozarjajo, da je tukaj znanje, ki ga imajoljudje in ki ga bi veljalo, morda, bolje izkoristiti. Kaj bi lahko še Slovenijanaredila, recimo? Ravno Makedonija se zdi, po tem, kar se je dogajalo v Vrhu vBukarešti, sestali ste se premierjem Makedonije, ali lahko Slovenija v časupredsedovanja, Makedoniji vendarle ponudi nek znak dobre volje, naklonjenosti,ko se na Balkanu interesi tujih sil razgaljajo, v bistvu, na nek način, tomednarodno skupnost?
JANŠA: Vprašanje spora okrog imena Makedonije, je staro toliko kot je starasamostojna Makedonija. J. AMBRROŽIČ: Ali bi lahko Slovenija naredila kaj?
JANŠA: Grčija, Grčija je na ta problem oziroma na to vprašanje opozarjalasedemnajst let in Grčija je že pred sedemnajstimi leti povedala, da ne boglasovala za članstvo te države, niti v Nato, niti v Evropski uniji, v kolikorne bo prišlo do dogovora okrog imena. Če vam povem, koliko krat sem sepogovarjal z vodilnimi obeh držav o tem problemu, mi najbrž ne boste verjeli.Tako da reč, da se Slovenija ni angažirala ali pa zakaj se ni angažirala, jenekoliko krivično. Res pa je, da je, pač, zaradi dolžine te zgodbe, zgodbanapeta, da je tukaj, pravzaprav, nekih elegantnih rešitev zelo malo. Da je tarazprava v Bukarešti, pač, pokazala, da bo potrebno vložiti še nekaj naporov vto, da bo prišlo do nekega kompromisa in da je kompromis možen samo, če bostaobe strani nekoliko popustili. To, da naj bi Francija moderirala v iskanju tegakompromisa, je, na nek način, po eni strani, logična zgodba. Ker to, takompromis se bo dosegel, po vsej verjetnosti, vsaj, ko gre za Nato, v drugipolovici naslednjega leta, kjer bodo zunanji ministri držav članic Nata,verjetno, ta problem ponovno naslovili decembra, tega leta, tudi vprašanjeUkrajine in Gruzije. In s tega vidika je to, po svoje, logično, vendar pa je tozaenkrat samo grški predlog. Nastal pa je zaradi tega, ker je Francija v nekijavni izjavi, v bistvu, zelo konkretno podprla Grčijo, Slovenija tega ni želeleravnat, ker razumemo stališča obeh držav, zelo natančno smo jih proučili in senismo želeli postaviti samo na eno stran. AMBROŽIČ: Bo Makedonija dobila datum začetka pristopnih pogajanj? Tri leta ježe kandidatka, čaka na datum začetka pristopnih pogajanj. Bi lahko bil to tistidober znak za ta zahodni Balkan?
JANŠA: Jaz mislim, da ja, čeprav takrat, kadar gre za EU pri problemu datuma zazačetek pogajanj ne gre samo za ta problem z imenom, ampak gre tudi zakriterije, ki jih je potrebno izpolniti. Makedonija v zadnjih treh letih, odkar je dobila status kandidatke je izvedla številne reforme, vendar moranekatere še dokončati. AMBROŽIČ: Na junijskem vrhu?
JANŠA: Tekom tega leta bodo te reforme ocenjene. Jaz mislim, da junija ni možnopričakovati dokončne odločitve glede datuma. Lahko pa bo prišlo in Slovenija sebo zavzemala za to, do odločitve kdaj bo narejena zadnja ocena teh reform inkdaj bi se lahko odločalo o dodelitvi datuma. AMBROŽIČ: V zraku je tudi podpis sporazuma o stabilizaciji in približevanju sSrbijo. Pa me zanima, celo morda pred volitvami? V Srbiji je to realno glede nato, da Nizozemska in Belgija vztrajata, da Mladić in Karadžić morata v Haag inšele potem bo podpis sporazuma. Ali bi bilo dovolj, če bi recimo haaško sodiščesporočilo, da Srbija primerno sodeluje s haaškim sodiščem?
JANŠA: To seveda haaško sodišče težko reče, če seveda za to ni nekih praktičnihrazlogov oz. argumentov in teh skoraj zagotovo ne bo na mizi do naslednjihvolitev v Srbiji do maja. Tukaj treba ločiti dve stvari. Eno je podpissporazuma, drugo je uveljavitev sporazuma. Podpis sporazuma v tem trenutku bibil dober, pozitiven, pravšnji signal za Srbijo in Slovenija to podpira.Uveljavitev tega sporazuma, ki je možno šele po ratifikaciji v vseh državahčlanicah, pa skoraj zagotovo ni možno, pred tem, da Srbija dokaže, da polnosodeluje s sodiščem za kaznovanje mednarodnih zločinov na ozemlju bivšeJugoslavije in to je tudi stališče Slovenije. AMBROŽIČ: Torej konkreten scenarij, če vam ga lahko, pa mi povejte, če sem sezmotila? Ali bi recimo še pred majem EU podpisala ta sporazum, potem pa bi vnekaterih država ne bi ratificiran?
JANŠA: Ne samo, da v nekaterih državah ne bi bil ratificiran, podpis tegasporazuma, če bo do njega prišlo je po mojem mnenju možen samo pogojno. V temsmislu, da je sam podpis neka dejanska, praktična, konkretna gesta s strani EU,ki kaže na to, da je Srbija dobrodošla v EU, ko izpolni pogoje, vendar pa bouveljavitev tega sporazuma, ki predstavlja velik praktičen korak neke države napoti k polnopravnemu članstvu, možno šele, ko država dokaže, da polno sodelujes sodiščem v Haagu. AMBROŽIČ: Odnosi s Hrvaško. Prvi dan vrha, ki sva ga že nekajkrat omenilatukaj, v tej oddaji je bil. Torej nekaj ur po tistem, ko je Hrvaška zamrznilaizvajanje ERC je bil premier Sanader v Bruslju. Dobil je kar nekaj obljub, vdobrem letu naj bi Hrvaška končala pogajanja. Zdi se zelo optimistično.
JANŠA: Torej najprej naj rečem, da je tudi v interesu Slovenije, da Hrvaška čimprej uvede evropske standarde, kjer uvedba, ne samo formalna, ampak tudidejanska, spoštovanje tega kar napišeš in podpišeš, pomeni, da bo tudi tehnesporazumov na bilateralni ravni bistveno manj, ker mnogi od teh se ne bidogajali, če bi tudi Hrvaška že zdaj spoštovala evropske standarde, vendar paje pri tem poročanju z Bruslja, tudi na vaši televiziji prišlo do tega, da seje objavljal samo prvi del izjave predsednika Evropske komisije, kjer?AMBROŽIČ: Ne, pravzaprav smo objavili večino izjav. Mislim, da prav vse, ki sobile zelo optimistične in tudi v časopisih so se iste izjave pojavile.
JANŠA: Gospod Barroso je dejal, da je možno, da Hrvaška zaključi pogajanja dopoletja naslednjega leta, če bo izpolnila štiri pogoje in jih je tudi naštel inenako bi lahko rekel, pred enim letom. AMBROŽIČ: Poglejte, poslanec Swoboda, ki je bil pred dnevi na obisku vSloveniji, je med drugim prav za naši televizijo dejal, Hrvaško vedno opozarjamnaj najde skupni jezik s Slovenijo in naj skleneta kompromise, sicer lahkoSlovenija uporabi pravico do veta. Bi bila Slovenija pripravljena uporabitipravico do veta, če mejno vprašanje ne bo rešeno?
JANŠA: Torej, če mejno vprašanje ne bo rešeno ali pa, če vsaj ne bo na dobripoti reševanja z nekimi realnimi obeti, da bo dosežen dober kompromis, potem jev Sloveniji možno vse glede na to, da mora vsak tak korak, kot je tudirazširitev EU ratificirati slovenski parlament in da je v zvezi s toodločitvijo vedno možen tudi naknadni zakonodajni referendum, kar je vSloveniji ustavna pravica. Tega bi se morali vsi zavedati.AMBROŽIČ: Drugi del predsedovanja, vrh EU-ZDA, očitno bo na Brdu pri Kranjukamor prihaja predsednik Bush. Tam pričakujemo nekakšno odločitev v zvezi zdržavami, ki naj po novem ne bi več potrebovale, njihovi državljani naj ne biveč potrebovali vstopnega vizuma za vstop v ZDA. Po mojih informacijah naj bisamo še pet držav potrebovalo to. To drži? Bo ta dogovor podpisan na Brdu?
JANŠA: Zdaj pri tej problematiki gre za dvojno pristojnost. Gre za delpristojnosti,?.AMBROŽIČ: Dvotirna pogajanja potekajo?
JANŠA: ?v pristojnosti, ki je v rokah Evropske komisije?AMBROŽIČ: Bodo ta pogajanja končana do junija?
JANŠA: Mi veliko delamo na tem in naš minister za notranje zadeve je dosegel nazadnjem sestanku trojke, ki je potekal praktično ob robu evropskega sveta sredimarca letos pomembne korake naprej, tako da ni prišlo do nekih blokad in doslabe krvi. Zdaj se pač ti pogovori odvijajo v konstruktivnem vzdušju, vendarpa je pač dokončna rešitev tega problema v veliki meri odvisna tudi od bilateralnihpogovorov posamičnih držav.
AMBROŽIČ: In vrh z Rusijo, tisto kar bode v oči pa je dejstvo, da bo ta vrh 26.ali 27. junija, torej po evropske vrhu, po zadnjem evro