Predsednik Janez Janša: Tisti, ki so bili zaradi strahu dolgo časa nemi, naj spregovorijo in tisti, ki so bili gluhi za resnico, naj jo poslušajo.

»Povojnih pomorov se ne skuša več zanikati, sedaj se jih skuša opravičiti,« je na spominski slovesnosti v Sorici opozoril predsednik SDS. V nedeljo, 6. septembra 2015, je v župnijski cerkvi v Soricipotekala sveta maša z odkritjem spominske plošče v opomin in spomin na 24izginulih žrtev po končani drugi svetovni vojni v vaseh Spodnje Danje, ZgornjeDanje, Torka, Ravne in Sorica. Slovesnost je vodil kardinal Franc Rode, slavnostnigovornik pa je bil predsednik SDS Janez Janša. Slovesnosti so se udeležili tudipodpredsednica Alenka Jeraj, predsednica Komisije za peticije ter za človekovepravice in enake možnosti Eva Irgl ter poslanca mag. Branko Grims in Žan Mahnič.V nadaljevanju objavljamo celotni nagovor predsednika SDS.»Spoštovani svojci žrtev, spoštovani gospod kardinal, župan,županja, spoštovani vsi zbrani.Ko stojimo na tem mestu, še posebej na tako lep jesenskidan, kar verjamemo tistemu stavku, ki pravi, da je Slovenija po zunanji lepotikošček nebes. Toda to lepoto moti tisto, kar je bilo skrito, zakopano inzamolčano. Danes našemu skupnemu spominu vračamo imena tistih, ki so bilizamolčani, nasilno izgnani iz našega občestva, iz kolektivnega spomina. Tukajsmo tudi zato, da podelimo bolečino njihovih najbližnjih, bolečino, ki so jomorali skriti. Danes je celotna Evropa v medijski poplavi vesti in ob tem,ko se dogajajo nečloveške tragedije z begunci, preplavljena z zastavami o solidarnostiin sočustvovanjem s tistimi, ki so nasilno pregnani iz svojih domov. O tem sezelo veliko govori in piše, verjetno v enem tednu bistveno več, kot se je v70-ih letih govorilo o ženah in otrocih teh vasi, ki so bili v zimskem časunasilno pregnani, zapeljani tja na mejni prehod Šentilj ali Korensko Sedlo inpognani od nas so potem pristali v begunskem taborišču. Doživljamo, da istiljudje, ki so polni besed empatije, sočustvovanja in sodlidarnosti s sirskimibegunci, kar je prav, v naslednjih stavkih govorijo pravzaprav o lastnihrojakih kot o »volksdeustscherjih«, kot o kolaborantih, ki so doživelizasluženo usodo. Ti, ki prikrito delujejo proti temu, da bi se tudi ti dogodkivrnili v naš kolektivni spomin. Zaradi takšnih dvojnih meril, ki sevzpostavljajo tudi na temeljnih človeških vrednotah oz. vrednotenju, jeSlovenija danes v nekem krču. Kar je poseben paradoks. Po sto letih smogospodarji na svoji zemlji, okoli nas je prijazno okolje, kot še nikoli doslejni bilo, imamo mnoge pogoje za razvoj, kot jih imajo tudi tisti, proti katerimsmo z zavistjo gledali v času totalitarne Jugoslavije. Pa vendarle stopicamo namestu, ponekod je razvoj bistveno počasnejši, kot bi lahko bil, drugje pa gremocelo nazaj.To, kar je bilo zamolčano, nasilno izganjano iz našegaspomina, skrito, kar se je skušalo prikrivati in skrivati, ni imelo samomoralnih posledic. Te posledice imajo tudi svoje otroke. To se odraža povsod.Ko smo se Slovenci osamosvojili, je bila recimo Češka za skoraj 50 odstotkov vrazvoju za nami. Dva tedna nazaj je bil objavljen podatek, da nas je Češkaprehitela po kvaliteti življenja, po kupni moči na posameznika. Kljub temu dasmo od istega dne v EU, da smo imeli boljše izhodiščne možnosti, da je bil vsajv zadnjih letih, ali pa zadnje desetletje, komunizem na Češkem, ker so bili vokviru Varšavsega pakta pod okriljem Sovjetske zveze, vsaj kar se tičeekonomske svobode, trši kot pri nas, je vendarle Slovenija zaostala v nekemkrču. In dvoličnosti, o katerih se je danes govorilo, ne prinašajo samomoralnih posledic, te se slej ko prej prelijejo tudi v tisto, kar vsak dan čutimo,to je vprašanje blaginje. Če ni motivacije, če ni okolja, v katerem lahko narodizkorišča vse svoje potenciale, potem ne napreduje toliko, kot bi lahko alinapredujejo primerljivi narodi. Povsod je tako in sedaj to čutimo.Kje so rešitve? Odkar je resnica o tragičnih dogodkih podrugi svetovni vojni pa tudi med njo – ta čas je bil povezan, govoriti o povojnihpomorih in to strogo omejiti z datumom 9. maj 1945 je na nek način preozko.Kajti to zlo komunizma, ki je izkoristilo drugo zlo vojne in nacizma in fašizma,se je pravzaprav v vseh teh nederjih skotilo še kot hujše zlo. To zlo jerazsajalo v Sloveniji od začetka vojne naprej. Ne da se tega prikriti niti zlažnim mitom o NOB. Številke, ki so prišle na dan v zadnjih letih, soneizprosne. Vse slovenske partizanske enote so do maja 1945 v dnevih ključnihracij, kot pravijo, uničile okoli 3000 okupatorskih vojakov, hkrati pa sokomunistični partizani v tem času pobili več kot 4200 žensk, otrok in moškihcivilistov. V pomorih, kot so se dogajali tudi v teh krajih, tudi med vojno.Torej kakšen narodnoosvobodilni boj je to, če tisti, ki naj bi osvobajal,pobije več domačih civilistov kot okupatorskih vojakov? Še tisti okupatorji, kiso padli v bojih s partizani, so v glavnem padli zaradi tistih, ki so šli vpartizane iz iskrenih domoljubnih nagibov, ki so verjeli, da je to dejanskonarodnoosvobodilni boj in ki so verjeli, da se priključujejo nekemu gibanju, kitudi dejansko dela tisto kar propagira. Ko so spoznali svojo zmoto, so bodisiod tam pobegnili bodisi so končali pod kroglami svojih tovarišov bodisi so tamostali, ker so se bali za usode svojih najbližjih – če so pobegnili, je bilopotem maščevanje do njihovih družin. Podoben strah je mnoge slovenske fante inmože, na deset tisoče, zadržal tudi, ko so bili prisilno mobilizirani v nemškovojsko.Ta lažni mit o NOB se je skušalo tudi v teh dveh desetletjihpo slovenski osamosvojitvi uporabiti za to, da se še nadalje prikriva resnica,kar se je dejansko dogajalo, zato da se tiste, ki so bili po krivem razglašeniza izdajalce, za nasprotnike domovine, za nekaj najbolj zavrženega, še naprejdrži vstran od kolektivnega spomina in na ta način tudi še naprej vzdržujestrah, ki je njihove svojce, bližnje in tiste, ki so te stvari poznali izlastnih izkušenj, držal v molku. Ampak ta mit je začel, to zanikanje je začelopočasi popuščati. Vse več je bilo konkretnih stvari, ki so jih ljudje izvedeliin slišali, po slovenskih župnijah so se v organzaciji Nove Slovenske zavezeodkrivale farne plošče, kjer se je dalo prebrati imena ljudi, ki so bilipobiti. Pritisk resnice je naraščal in ta lažni mit o NOB, ki se ga sicer skušaše vzdrževati tudi s pomočjo številnih zgodovinarjev, ki producirajo to meglo,ta jez je začel popuščati. Drobci resnice so vračali kolektivni spomin, tuditisto, kar je bilo zakopano in zamolčano. V zadnjih letih, posebej pa v zadnjem času, še posebejletos, ko se obhaja 70. obletnica konca druge svetovne vojne, smo soočeni z nekimdrugim. Ta mit več ne zadostuje, ker je resnica tako ali drugače prišla na dan,povojnih pomorov ni možno več zanikati, tako kot se je to dogajalo, ne more seniti marginalizirati, ne more se več niti z medijsko blokado tega držati kotstvar zgolj tistih, ki so bili neposredno prizadeti in to pomnijo iz lastnega alidružinskega spomina. Po tem, ko smo vstopili v Evropo, so se začele tudirazprave o tem, kako ta čas ovrednotiti. Sprejete so bile resolucije parlamentarneskupščine Sveta Evrope in Evropskega parlamenta v tem času in stari trik jeodpovedal. Zato smo v tem času soočeni z novim. To pa je, da se tega ne skuša večzanikati, ampak se to skuša opravičiti, kar je še huje. Ko je bila slovenskajavnost šokirana z odkritjem množičnega morišča v Hudi jami, je podmladek takratnajvečje vladne stranke izdal sporočilo, v katerem je pisalo, da je bil časneposredno po drugi svetovni vojni v Sloveniji čas napredka. Stranka je imelatakrat predsednika vlade, vso oblast v rokah, nihče ni te izjaveproblematiziral. Tudi je nihče ni preveč razglašal, razmnoževal in propagiral,ker je bila šokantna. Potem pa se je začela v različnih oblikah pojavljati tudidrugod. Vse to, kar se je zgodilo in kar se je skrivalo, se je najprej skušalozanikati, ko je resnica prihajala na dan, sedaj pa se skuša celo opravičiti. Nadružabnih omrežjih boste lahko prebrali polno izjav, ki te zločine opravičujejo,tudi izjav, ki pozivajo k ponavljanju, češ v Hudi Jami je še prostor itn. Na tose ne reagira, to se tolerira. Podobne stavke v tem mandatu včasih slišimo tudiiz parlamentarnih klopi. To je nevarno. Čeprav po drugi strani ta poskus kažetudi na nek obup tistih, ki niso zmogli tega, za kar je plediral Edvard Kocbek,ko je zapisal, da se je treba s to krivdo soočiti, jo priznati, na tej podlagise lahko potem vzpostavijo temelji za spravo. Pred nekaj tedni smo doživelicelo izjavo članice vlade – ministrice za obrambo – , ki je na partizanskiproslavi dejala, da je slovenska prihodnost življenje po vrednotah, ki so sevzpostavile po koncu druge svetovne vojne. To je rekla oseba, ki ima izvršilnooblast na državotvornem ministrstvu, ki natančno ve, kaj se je takrat dogajalo.Ne gre za pomoto. Danes nihče, ki je pismen, ne more reči, da ne ve, da so sepovojni pomori dogajali. To je strašljivo. Po drugi strani pa, kot že rečeno,kaže na to, da smo prišli v neko zaključno fazo spopada med resnico in lažjo inda se to na ta način počne zaradi neke panike. Strah je marsikje popustil, tudita, ki se je na novo zasejal. Tudi na drugi strani je prišlo do tega, da soposamezniki spregovorili, celo o zelo hudih stvareh, ki so jih takratpovzročili njihovi očetje, kot recimo glede izdajstva na Mali gori pri Ribnici.To neopazno a pomembno spreminja odnos slovenske javnosti do tega časa in doteh vprašanj in tudi do tega eksistencialnega vprašanja za Slovence, ki se mureče sprava. Slovenci ne bomo nikoli na tem, da zaužijemo neko zlatodobo, torej nek čas, ko bodo naši potenciali lahko izkoriščeni do konca, ko nebomo več prvorazredni in drugorazredni, ko ne bo več delitev po tem, kaj jebilo v zgodovini, ampak bomo glede tega spravljeni v tem smislu, da se bozločin imel za zločin, ne glede na to, kdo ga je storil in da bomo sposobnitudi naše mrtve pokopati, ne glede na to, kaj si kdo misli in o tem ne bonobene razprave, da ne bomo soočeni s poskusi, da se to zakrije s poskusi, dase morišča enostavo preimenuje v grobišča, to napiše na kraju in smo potem stem opravili – s tem se to ne bo končalo, na tej podlagi ne bo sprave. Zaspravo je potrebno prostovoljno soglasje tistih, ki se morajo spraviti. Spraveni mogoče narediti na ta način, da je ena stran na spravo pripravljena, drugapa ne. Če je situacija takšna, in danes na žalost v glavnem je, potem o pogojihza spravo ni mogoče govoriti. Sprave ne dosežeš tako, da bivši predsednik CKseže v roko ljubljanskemu nadškofu in potem vsi govorijo, da smo se spravili inse to prodaja in zlorablja še desetletja. Za spravo je potrebno prizanjekrivde, tudi odpuščanje in kesanje. Ampak tukaj imamo eno stran, ki je žezdavnaj odpustila, ki ne govori o maščevanju. Tisti, ki išče tolažbo v Bogu, jezagotovo ne išče v maščevanju. Tudi, če se kje pojavi kakšen tak znak, oz.kakšen tak poskus, je to zelo osamljen glas. Na drugi strani pa tepripravljenosti priznati resnico v glavnem ni, z izjemo častnih posameznikov inz izjemo nekaterih poskusov, ki so hvalevredni in zbujejo upanje, kot je recimoto, da se je nedavno v Karlovici pri velikih Laščah postavila podobna plošča,na kateri so žrtve obeh strani državljanskega spopada. Če se spomnite javnihreakcij vodstva zveze borcev, oni so proti temu odločno protestirali. Topomeni, da poskusi so, neke splošne pripravljenosti za spravo pa ni. Bo pa ta čas prišel. Poznamo primere drugih narodov izzgodovine, kjer je tudi trajalo, ampak ta čas je prišel. Danes ti narodi živijobrez takšnega krča, v katerem živimo Slovenci. Rekli boste, kaj lahko naredimoza to, da ta čas čim hitreje pride. Ker tudi čas je pomemben. Dlje je nekastvar pozabljena, težje je zbrati pričevanja in obuditi spomin. Torej iskrenazahvala tudi v mojem imenu vsem, ki ste vztrajali pri tem, da so danes ta imenana tej plošči odkrita, da je opravljeno še eno dejanje, s katerim se vračajo vnaš kolektivni spomin. Čestitke tudi za pogum, ki je bil potreben, da se je tozgodilo. Kajti strah je še vedno prisoten. Torej, kje je pot k temu, da Slovenci zaživimo ta čas? Kobomo spravljeni in bomo lahko rekli, da smo na poti v zlato dobo življenja našeganaroda in državljanov te države, ki jo končno imamo. Mislim, da je bila potzelo jasno nakazana v Evangeliju, ki je bil danes prebran. Tisti, ki so bilizaradi strahu dolgo časa nemi, naj spregovorijo in tisti, ki so bili gluhi zaresnico, naj jo poslušajo. Več bo tistih, ki bodo spregovorili, več bo tuditistih, ki bodo poslušali in slišali.«