Predsednik Janez Janša odgovarjal na poslanska vprašanja

Na 14. seji državnega zbora je predsednik vlade Janez Janša odgovarjal na poslanska vprašanja. Poslansko vprašanje o pismu predsednikom parlamentarnih strank ter poslank in poslancev madžarske in italijanske narodnosti, s katerim je predsednik vlade Janez Janšaponudil predlog sporazuma, s katerim bi se parlamentarne politične stranke zavezale k tvornemu sodelovanju pri iskanju najboljših rešitev za izzive, s katerimi se srečuje Slovenija, je postavil poslanec LDS. Predsednika je vprašal tudi, ali se je pripravljen pogovarjati o nekaterih temeljnih vprašanjih, ki se vežejo na razvoj Slovenije. JANEZ JANŠA: “Hvala lepa za vprašanje. Drži, da sem na vse parlamentarne stranke in na poslanko in poslanca madžarske in italijanske narodnosti naslovil pobudo, s katero želi vlada pridobiti čim širše soglasje v zvezi s prihodnjim razvojem Slovenije. Pobuda ne nosi slučajno naslov Partnerstvo za razvoj. Ne drži pa to, da smo se za ta korak odločili po tem, ko drugi niso uspeli. Kajti, kot sem napisal tudi v pismu ob sami pobudi, upam da ste ga prebrali, je to moj tretji poizkus. V prvih dveh sem na posebne neposredne razgovore oziroma sestanke že povabil predsednike parlamentarnih strank, obakrat je do teh sestankov prišlo najprej, še prej preden je vlada sploh sprejela predlog okvira gospodarskih in socialnih reform. Na tistem sestanku se je takrat ugotovilo, da so pač parlamentarne stranke še premalo seznanjene z gradivom, zaradi tega so si ali pa ste si vzeli nekaj tednov časa za razmislek, potem sledi drugi sestanek, ko je bilo gradivo predelano. Na tistem sestanku pa smo enostavno prišli do spoznanja, da pri večini opozicijskih strank ni pripravljenosti za pogovor, zato takrat pogovora nismo nadaljevali. Razpravljalo se je samo o enem od 70-ih predlaganih ukrepov. Ne vem, ali zato, kar pač tisti, ki so prišli na sestanke gradiva niso niti po treh tednih prebrali, ker so se v tem času ukvarjali z drugimi stvarmi, ali pa zato, ker se je enostavno iskalo izgovor, zakaj ne sodelovati pri tej projektu. Ponavljam še enkrat, vlada je prej, preden je sploh sprejela predlog v okviru gospodarskih in socialnih reform, to gradivo ponudila v obravnavo v morebitno dopolnitev in v neko, kolikor je možno, večinsko soglasje. Šele potem, ko do tega ni prišlo, predvsem zaradi nepripravljenosti največje opozicijske stranke, je vlada potem ta okvir sprejela in je šla tudi v pripravo nekaterih ukrepov. Vendar so že takrat dejali, da bomo naredili še en poskus prej, preden bodo ključni predlogi zakonov prišli v državni zbor. In ta poskus je sedaj pred vami v obliki pobude Partnerstvo za razvoj. Ne drži, da gre tukaj samo za ponavljanje nekih splošnih ciljev v tem smislu, da se samo prepisuje iz Strategije razvoja Slovenije načelne opredelitve, kajti v tem dokumentu Partnerstva za razvoj so vsebovane tudi ključne usmeritve v okviru gospodarskih in socialnih reform, predvsem ko gre za spremembo davčne zakonodaje oziroma za davčno reformo, ko gre za večjo fleksibilnost trga dela in ko gre za privatizacijo. To so tri ključna področja, ki so v tem okviru dodelana in ki so v smislu opredelitev, da je to naš skupni cilj, povzeto tudi v tem dokumentu, ki ste ga dobili z imenom Partnerstvo za razvoj. Že takrat, ko sem ta dokument poslal in ko sem ga tudi predstavil javnosti dejal, da si ne predstavljam, da podpis tega dokumenta pomeni, da je možno potem tudi vsak posamičen podzakonski akt in na stotine jih je potrebnih zato, da se ta projekt realizira, uskladiti znotraj, ne vem, absolutno ali dvotretjinske parlamentarne večine, prej preden se to sploh pošlje v parlamentarno proceduro. To bi bila iluzija. In zaradi česa takšnega tudi nismo predlagali. Mi si predstavljamo, da bi bilo možno ob, seveda, predpostavljeni dobronamernosti tudi z druge strani, doseči soglasje na podoben način, kot smo ga dosegli, ko je šlo za vstopanje Slovenije v EU ali v Nato, kjer smo takrat mi, kot opozicija, podpirali cilje, ključne korake, nismo pa zahtevali, da vlada vsak ukrep preden ga sprejme uskladi tudi z nami, ker bi bilo to iluzorno. In imamo zelo praktičen primer, ko so stvari dobro tekle in samo predlagamo, da ga ponovimo. Običajno jaz osebno ne pričakujem odgovorov na retorična vprašanja. Torej, jaz mislim, da to, kar je napisano, kar ste zdaj delno povzeli, v glavnem je pa napisano na petih straneh pisma, s katerim je Liberalna demokracija odgovorila na to mojo pozitivno pobudo. Te stvari so dodane tako zaradi retorike, zdaj vidim, da temu očitno ni tako. Zdaj v tem pismu in deloma tudi v tem, kar ste zdaj povedali, izražate pričakovanje, da bomo kot pogoj za to, da se boste vi pripravljen pogovarjati o pobudi Partnerstvo za razvoj, ne vem, odstopili od referenduma o Zakonu o RTV-ju. Kako bi mi to naredili, da bomo spremenili nekatere zakone, ki so bili že sprejeti, ki nimajo blage veze s prihodnjim razvojem Slovenije in tako naprej, to najbrž ne pričakujete resne odgovore na takšna vprašanja. Tisto kar smo mi ponudili, je vse napisano v dokumentu Partnerstvo za razvoj in ta dokument je popolnoma jasen in bi želeli tudi, da dobimo poštene in realne odgovore na takšno ponudbo, ne pa, da se zdaj malo da ne od nas zahteva, da razveljavimo volitve iz leta 2004 zato, da se bo Liberalna demokracija pripravljena pogovarjati o prihodnosti države. Posebej me moti to, da smo tukaj tej argumentaciji zelo neverodostojni. Gospod Gantar, v tem pismu ste napisali: vaša vlada spoštovani gospod predsednik je s spremembo načina usklajevanje višine pokojnin, čemur smo v LDS odločno nasprotovali, ogrozila stabilnost pokojninske reforme. Prvič. Vlada ni ogrozila stabilnost pokojninske reforme. In drugič, v Liberalni demokraciji temu niste odločno nasprotovali, ampak ste glasovali v celoti za zakon. Od 62 poslancev, ki je odločalo o zakonu, o pokojninskem sistemu, s katerim smo uskladili usklajevanje pokojnin z rastjo plač je 62 poslancev glasovalo za, od tega vsi poslanci Liberalne demokracije, ki so se na seji opredelili, nekaj se jih ni opredelilo, vendar tudi tisti niso glasovali proti. Koalicija nima 62 glasov. Malo je zakonov, ki so bili v tem parlamentu sprejeti s takšnim soglasjem. In govoriti o tem, da ste zakonu odločno nasprotovali je pa malo prehudo.” Poslanec SD je postavil vprašanje o gospodarskih in socialnih reformah, ki so tudi za poslansko skupino Socialnih demokratov ena od bistvenih vprašanj, o katerih moramo v naslednjih mesecih in letih govoriti. Zato predlog predsednika vlade Janeza Janše, z dne 12. februarja, v SD razumejo kot spoznanje nujnosti, da razširi krog sodelujočih pri odločanju o reformah, da se zagotovi, da bi z vsebino ekonomskih in socialnih reform soglašal čim širši krog ljudi, zaposlenih , sindikatov, … JANEZ JANŠA: “Hvala za vprašanje. Najprej naj rečem to, da je dejansko predsednik vaše stranke poslal pismo, v katerem je predlagal takšno usklajevanje, ne pred letom dni, pred dobrega pol leta, takrat, ko smo začeli govoriti o reformah in še isti teden sem jaz takrat sklical prvi sestanek predsednikov parlamentarnih strank in sem dejal, da je to na njegovo pobudo, ker sem pač želel testirati, kolikšna je dejanska pripravljenost, da se to, kar se je pisalo v pismu, tudi naredi. Kaj ima o teh dveh sestankih, sem povedal vnaprej, to je zdaj moj tretji poskus. Nekatere stvari so se vmes zgodile, čas gre dalje, vlada ima odgovornost in pač ne more čakati na to, da se zadnja poslanska skupina iz opozicije odloči za dialog. Sem dejal že takrat, ko je bil prvi sestanek in to sem napisal tudi v tem pismu, da je vlada, ko gre za te strateške odločitve pripravljena, ne samo potem, ko bodo neki osnutki pripravljeni, te predloge oziroma te osnutke usklajevati, ampak, da je pripravljena tudi že prej prisluhniti boljšim rešitvam za določene, že predlagane ukrepe iz tega okvira gospodarskih in socialnih reform, pa tudi kasneje v samem postopku. Itak se redko zgodi, da bi nek zakon, še posebej, če gre za zahtevno sistemsko stvar bil sprejet točno tak, kot ga je vlada predlagala. Že normalna parlamentarna procedura običajno privede do izboljšav, do popravkov in tako naprej. Na teh ključnih strateških vprašanjih je vlada pripravljena izvajati različna usklajevanja tudi že prej, preden zakon pride v parlamentarno proceduro. To sem povedal že na tistem prvem sestanku in danes to ponovno ponavljam. Tudi ni ta poskus, da se doseže večje soglasje med parlamentarnimi strankami edini poskus za iskanje soglasja v družbi, paralelno potekajo tudi pogajanja v okviru socialnih partnerjev za nov socialni sporazum, kjer želimo nekatere ključne okvire uskladiti tudi na tej ravni. Tudi to smo takrat, ko je vlada sprejemala ta okvir, obljubili, to obljubo seveda držimo. Seveda pa to, kar pravite, to, kar ste postavili v prvem delu vprašanja, češ, ali je vlada pripravljena odstopiti od vseh rešitev v zvezi s katerimi ni popolnega soglasja, na to pa, žal, ne morem odgovoriti pritrdilno. Sami ste že dolgo v tej hiši in veste, da je težko dobiti popolno soglasje. Tudi ko smo še v stari dvorani glasovali o ustavnem zakonu, ki je osamosvojil Slovenijo ni bilo popolnega soglasja, so bili 4 proti. Ne pričakujemo čisto popolnega soglasja. Pričakujemo pa, kolikor je možno, veliko soglasje. In kot že rečeno, meni se ne zdi ta primerjava s soglasjem, ki je obstajalo najbrž ob bolj državotvorni opoziciji, v času, ko je Slovenija stopala v EU, primerjati s to potrebo, ki jo imamo sedaj. Na nek način gre zgolj za nadaljevanje tega koraka, kjer samo formalen vstop v EU ni tisto, kar je bil tudi končni cilj. To je bila samo pot. Če pa hočemo ta položaj, ki ga imamo sedaj, tudi s pomočjo tega soglasja, ki smo ga gradili v preteklem desetletju, dejansko izkoristiti v dobro vseh za skupno blaginjo, potem se je pač potrebno odločiti za določeno modernizacijo v Sloveniji. In to modernizacijo sedaj želimo sprejeti in potem tudi izpeljati s čim večjim soglasjem. Vsi, ki želijo pri tem sodelovati, prispevati po svoji moči so, ste z veseljem vabljeni. In to kar je napisano v tem dokumentu Partnerstvo za razvoj je dovolj konkretno, je dovolj velika obveza, predvsem za vlado, da bi jaz, če bi bil v opoziciji to ponudbo sprejel. Dokument, ki je bil poslan, je predlog. Jaz sem v tem spremnem pismu zapisal, da so dobrodošle vse pobude tudi s tem v zvezi, kar se sedaj odpira v vprašanjih. V kolikor vaša poslanska skupina ali stranka pozna neke tehnične načine iskanja soglasja, ki bi jih želela predlagati, potem je seveda pot odprta, ko bom jaz vse te odgovore dobil, se bom odločil. Nesmiselno je sklicati tudi tretji poizkus oziroma tretji sestanek predsednikov parlamentarnih strank in tam lahko te stvari dorečemo tudi v obliki nekega posebnega protokola. Nekaj izkušenj iz preteklosti v zvezi s tem imamo. Zaenkrat sem dobil pisne odgovore od dveh parlamentarnih strank, opozicijskih parlamentarnih strank, od vaše še ne, pričakujem pa seveda čim prej tako je bilo tudi obljubljeno. Pozitivno se je do pobude opredelila tudi gospa poslanka madžarske narodnosti, Slovenska nacionalna stranka tudi, tako da vidim neko, seveda neko pripravljenost, da gremo v tej smeri. Določene težave so s tolmačenjem tega, kar je odgovorila največja opozicijska stranka Liberalna demokracija. Ne vemo, ali je to pozitiven ali negativen odgovor, tudi v medijih so imeli težave s tem, nekateri časopisi so objavili ta odgovor pod naslovom LDS načelno zavrnila pobudo, drugi, LDS načelno sprejela. Dejstvo je, kot smo slišali tudi danes, da tukaj neka pogojevanja na ta dodatna vprašanja, bomo seveda odgovorili po najboljši moči. Pričakujem pa, da bomo k temu projektu, ki je izjemno pomemben za Slovenijo pristopili dobronamerno, da se ne bo iskalo izgovore, da če kdo noče sodelovati, bo pač to odkrito povedal, nobenih zamer ne bo. Prepričan pa sem, da imamo, če jih znamo najti v Sloveniji, dovolj potencialov, da ta projekt izpeljemo dobro, brez tega, da bi si kdo jemal neko pravico veta ali da bi zahteval, da se prav vsi ukrepi, ki jih potem mimo tega, kar izhaja iz tega okvira reform uskladijo in sprejmejo tako kot sam hoče, to vemo, da ne bo šlo.” Zmago Jelinčič Plemeniti je postavil vprašanje na podlagi sprejetega zakona, ki ga je sprejela italijanska vlada, ki omogoča tako slovenskim, pa tudi hrvaškim državljanom, da prevzamejo italijansko državljanstvo. Janeza Janšo je vprašal, kako namerava vlada reagirati o morebitnem odlivu določenih slovenskih kadrov, ki so na primer zaposleni v določenih državnih organih in ali gre pri tem vprašanju za olajšanje nakupa nepremičnin. JANEZ JANŠA: “Hvala za vprašanje. Torej dejstvo je, da je ta sprememba italijanskega zakona o državljanstvu iz leta 1992 nekoliko nenavadna. Širi možnost pridobitve italijanskega državljanstva, ne gre za neko popolnoma novo vsebino, gre pa za širitev te možnosti, ker so nekateri izrazi zdaj spremenjeni in se ponuja italijansko državljanstvo tudi za tiste dele Slovenije in Hrvaške, ki so v času med obema vojnama pripadali tedanji Italiji z neko precej ohlapno obrazložitvijo teh oziroma z neko bolj ohlapno definicijo teh potrebnih pogojev, ko gre za pripadnost italijanskemu jeziku in kulturi, kar naj bi zadoščalo za podelitev državljanstva. Zdaj v skladu s pravnim redom Evropske unije je podeljevanje državljanstev v izključni pristojnosti držav članic. Se pravi, za italijansko državljanstvo odloča, odločajo italijanske oblasti, za podelitev slovenskega državljanstva slovenske oblasti, je seveda izražen neka nezaželjenost dvojnih državljanstev znotraj Evropske unije zaradi znanih razlogov. Tudi slovenska zakonodaja recimo preprečuje opravljanje določnih državnih služb tistim, ki imajo poleg Slovenskega še drugo državljanstvo, vendar pa je načeloma in tudi pravno formalno nemogoče zahtevati in doseči spremembo pogojev za podeljevanje državljanstva v neki drugi državi članici Evropske unije. Res je, da zakon v Italiji še ne velja oziroma da sprememba zakona v Italiji še ne velja, bo pa če, oziroma ko ga podpiše predsednik države. Zdaj kakšne bi bile lahko praktične posledice v Sloveniji. Gledano realno mislim, da prav drastične zagotovo ne morejo biti, predvsem zaradi tega, ker se je stanje z vstopom Slovenije v Evropsko unijo bistveno spremenilo in nek motiv za to, da bi nekdo, ki bi potencialno lahko zaradi tega spremenjenega italijanskega zakona o državljanstvu pridobil tudi italijansko državljanstvo, teh motivov, ki bi bili vidni je relativno zelo malo, kajti vsak državljan katere koli članice Evropske unije ima že zdaj zaradi tega statusa pravice, ki so primerljive od tega, da lahko v katerikoli državi članici živi lahko, sodeluje na lokalnih volitvah, na evropskih volitvah, ima tudi vse ostale pravice, edina izjema, pa še ta bo veljala kratek čas, je možnost pridobitve dela v sosednji državi, vendar bodo tudi te omejitve ukinjene, ker so časovno omejene, potem tudi ta prednost ne bo izrazita, zato vlada ne pričakuje, da bi tukaj prišlo do nekega množičnega izkoriščanja te nekoliko širše možnosti pridobitve italijanskega državljanstva tudi s strani slovenskih državljanov. Tisti, ki so v preteklosti videli v tem določene koristi, mi smo tudi že po starem zakonu to lahko naredili in nekaj takšnih primerov je bilo, saj poznamo te polemike iz 90-ih let. Nekoliko drugačen vpliv bo najbrž ta zakon imel v sosednji državi Hrvaški, vendar to ni v naši pristojnosti. Povedati je treba tudi to, da ta možnost, ki jo daje spremenjeni zakon o državljanstvu sosednje države, če bo uveljavljen, ne predvideva avtomatičnega podeljevanja državljanstev, za to, da se državljanstvo podeli je potrebno zaprositi, je potrebno računati tudi na domovinsko zavest Primorcev oziroma vseh, ki živijo v tem delu države, ker bi eventualno lahko to možnost izkoristili, jaz sem prepričan, da teh primerov v Sloveniji praktično ne bo. Najbrž vsi vemo, da je nepremičninski trg v Sloveniji od vstopa Slovenije v Evropsko unijo praktično odprt, da ta sprememba zakona o državljanstvu v sosednji državi tega stanja bistveno ne more spremeniti, možne bi bile teoretične nekatere špekulacije zaradi določenih omejitev v obmejnem pasu ali s kmetijskimi zemljišči, vendar pa glede na vse, kar sem navedel, prej ne pričakujemo, da bi to kakorkoli bistveno ogrozilo kakšen slovenski nacionalni interes.” Mag. Franc Žnidaršič je predsedniku vlade postavil na podlagi seznanitve okršitvah pri organiziranju javnih prireditev, posegih v okolje in prostor, delovanje trgovcev, neurejenosti varnostnih služb, .. postavil vprašanje o inšpekcijskem nadzoru in sicer, kakšni so zaključki sestanka na to temo in kakšen je dogovor glede delovanja inšpekcijskih služb. JANEZ JANŠA: “Hvala za to vprašanje. Gre za pomembno temo. Sestanek, o katerem sprašujete, mislim, da je bil vsestransko koristen, bil je tudi prvi v zgodovini samostojne slovenske države na takšnem nivoju. Na tem sestanku se je pač pokazalo, da gre kar za nekaj pomembnih problemov, s katerimi se soočajo inšpekcijske službe v državi. Da so se nekatera vprašanja v zadnjem letu ali pa v zadnjih nekaj letih sicer uredila, marsikaj je pa potrebno še postoriti. Detektirali smo vrsto odprtih problemov, ki so takšni zaradi neustrezne zakonodaje. V zvezi s tem bo tudi, zaradi tega dogovora in tega sestanka v letošnjem letu prišlo do sprememb štirih pomembnejših zakonov, ki posredno ali neposredno urejajo delovanje inšpekcijskih služb. Najprej gre za krovni zakon v inšpekcijskem nadzoru, zakon o urejanju prostora, zakon o prekrških in zakon o graditvi objektov. Tukaj je največ odprtih vprašanj. Seveda tudi delovanje samih inšpekcijskih služb znotraj tega normativnega okvira, ki obstaja, ni vedno idealno, tudi to smo si povedali med seboj. Primer, ki ste ga omenili v zvezi s tragičnim dogodkom pred diskoteko Lipa, je pač eden od teh, ki je dodatno spodbudil k iskanju ustreznih rešitev. Dejstvo je pač, da delovanje pravne države brez učinkovitih inšpekcijskih služb enostavno ni, da je potreben profesionalni nadzor pa tudi nadzor, ki je sorazmeren, se pravi, znotraj tega manevrskega prostora, ki ga daje zakon, je na ljudeh samih, ki opravljajo to delo, da izberejo prioritete, ukrep, ki ga lahko izrečejo znotraj širše palete, ki jo imajo na voljo in da na koncu zagotovijo, da se situacija popravi. V zvezi s tem je bilo več očitkov na račun tega, da se mnoge inšpekcije lotevajo delo predvsem na podlagi papirjev, manj na podlagi dejanske situacije na terenu s spremembo zakonodaje, pa tudi s spremembo pristopa, o čemer smo veliko govorili, naj bi to v prihodnje spremenili. Mislim, da je zelo pomembno poudariti tudi to, da je na nek način potrebno spremeniti tudi odnos javnosti do inšpekcijskih služb. Ravno ta primer, ki ste ga navedli kot razlog za vprašanje, ali kot del razloga za vprašanje, je zelo zgovoren. Ko so inšpekcijske službe, pa tudi nekateri drugi organi, še posebej policija v primeru tega lokala prej ukrepale, so bile v nekaterih medijih označene za preveč represivne, za preveč toge, za nekaj kar zatira gospodarsko pobudo. Potem pa, ko se je zgodil ta tragični primer, pa v teh istih medijih te iste službe označene za neučinkovite, za službe, ki niso pravočasno reagirale in tako dalje. In v takšnem vzdušju velikokrat inšpektorji ne vedo, kako znotraj manevrskega prostora, ki ga daje zakon. Prav na tem sestanku smo se tudi s strani vlade obvezali, da bomo vedno, ko bodo inšpekcijske službe prišle v tak položaj, ko so zaradi konkretnega in korektnega dela obtoževane, da bodo dobile z naše strani tudi podporo. Mislim, da smo nekatere stvari rešili tudi s tem, ko smo se dogovorili za boljšo koordinacijo znotraj teh inšpekcijskih služb in pristojnih ljudi na državni ravni, ker je možno včasih tudi s tem stvari bistveno izboljšati. Po tem sestanku bodo sledili konkretni ukrepi, ki bodo prispevali k bolj učinkovitem in tudi bolj sorazmernemu delu inšpekcijskih služb.” (nelektorirano)