Predniki Slovencev vplivali na razvoj jezika v Dolomitih in Švici

simpozij

»Izvorno slovenska krajevna imena v Dolomitih in v Švici niso osamljeni primeri, ampak nastopajo v velikem številu in semantično ustrezajo geomorfološkim značilnostim kraja, podobno kot v Sloveniji,« je ena izmed ugotovitev Jožeta Ranta.

Raziskovalci evropskega staroselstva (RES) so v sodelovanju z Gorniškim klubom »Dr. Henrik Tuma« v ciklusu posvetovanj »Slovenci, kdo smo in od kdaj smo tu?« 3. avgusta letos v Bovcu pripravili posvet z naslovom  »Slovenci v Alpah od pradavnine«.

V prvem delu je Jože Rant st. spregovoril o slovenskem jezikovnem substratu v Dolomitih in Retoromanski Švici, ki predstavlja poseben izziv za arheologe, zgodovinarje, paleogenetike in jezikoslovce. Obstoj slovenskega jezikovnega substrata v Vzhodnih in celo tudi v Osrednjih Alpah je že nekaj časa izpričan, a v Sloveniji še vedno prezrt od zgodovinarjev, arheologov, jezikoslovcev in genetikov.

Na obstoj slovenskega jezikovnega substrata v Vzhodnih Alpah in širše zunaj zgodovinskih meja slovenskega etničnega prostora je že zgodaj prvi opozoril dr. Henrik Tuma, ko je primerjal krajevno imenoslovje Julijskih Alp z imenoslovjem Dolomitov. Jezikoslovec in arheolog Mario Alinei, eden izmed avtorjev teorije paleolitske kontinuitete poselitve Evrope z indo-evropskimi ljudstvi, je na osnovi obstoja številnih besed slovenskega izvora v ladinskih narečjih v Dolomitih in Furlaniji ter podobnosti nekaterih običajev s tistimi v Sloveniji in na Balkanu postavil in utemeljil tezo, da so na oblikovanje identitete Ladincev vplivali v bronasti dobi predniki današnjih Slovencev.

Jože Rant ugotavlja, da izvorno slovenska krajevna imena v Dolomitih in v Švici, zlasti še v Retoromanski Švici, niso posamezni, osamljeni primeri, ampak da nastopajo v velikem številu in da večinoma semantično ustrezajo geomorfološkim značilnostim kraja, podobno kot v Sloveniji. Da gre tu ne samo za slovensko zveneča krajevna imena, ampak da so to tudi etimološko izvorno slovenska imena, pričajo tudi številne besede iz različnih področij življenja, ki so izvorno slovenska.

Obstoj slovenskega substrata v Dolomitih in retoromanski Švici in širše pomeni prvovrsten znanstveni izziv za zgodovinarje, arheologe, etnologe, populacijske in rodoslovne genetike in jezikoslovce, zlasti s področja indo-evropskega jezikoslovja, da pojasnijo in dajo odgovore na vrsto vprašanj. Od kdaj oziroma v katerem obdobju prazgodovine ali morda še v  zgodovinskem času je prišlo do nastanka slovenskega substrata v osrčju Vzhodnih Alp? Ali je slovenski substrat v Alpah relikt celo iz časa poznega paleolitika/mezolitika ali pa je nastal tekom neolitske revolucije ali kasneje v eneolitiku oziroma v bronasti dobi? Kakšen je bil genetski profil tistih, ki so bili nosilci proto-slovenskega jezika v Vzhodnih Alpah? Kako se skladajo genetske slike sodobnih Slovencev,  Ladincev in Retoromanov in njihova primerjava z arheo-genetsko (stara DNK) sliko človeških ostankov prazgodovinskih dob na teh področjih? Kaj nam povedo ostaline slovenskega jezikovnega substrata o razvoju indo-evropskih jezikov in indo-evropeizaciji Evrope, od Sredozemlja, Balkana preko Alp in Srednje Evrope na sever in vzhod kontinenta?

To so le nekatera izmed vprašanj, do odgovorov pa bomo lahko prišli samo s časom in tekom novih raziskav in dognanj o zagonetnem vprašanju nastanka in razvoja otokov slovenskega jezikovnega substrata v Alpah.

Duša Krnel Umek se je lotila preučevanja raziskav Maria Alineia, ki se je ukvarjal z izvorom jezikov v Evropi. V prvi knjigi Alinei obravnava, kot jo on imenuje, teorijo kontinuitete, v drugi pa jezike od mezolitika do železne dobe. Alinei navaja tri teorije o izvoru Indoevropejcev v Evropi:

  • 1. Tradicionalna teorija - »osvajalska« (invasionista),
  • 2. »Gospodarska teorija« (economicista),
  • 3. Teorijo »nepretrganosti«- domorodna (indigenista).

Kot je pojasnila Krnel Umekova, raziskovalec Alinei utemeljuje teorijo o neprekinjeni naselitvi človeka od začetkov Homo sapiensa na podlagi raziskav o zgodovini jezikov in na arheoloških podatkih. Za slovansko jezikovno skupino je znano, da je najbolj razširjena v Evropi in se njeni jeziki manj razlikujejo med seboj kot germanski in romanski. Južno slovanska je bolj enovita, severna pa se deli na zahodno in vzhodno iz česar sledi, da je južno slovanska skupina starejša.

 

Celotni prispevski s simpozija bodo objavljeni kasneje.

Sorodne novice

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.