PREDLOGA RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU PREHRANSKE POLITIKE ZA OBDOBJE 2005-2010

Stališča poslanske skupine SDS do resolucije je na 4. redni seji Državnega zbora predstavil poslanec SDS, g. FRANC JAZBEC: Stališča poslanske skupine SDS do resolucije je na 4. redni seji Državnega zbora predstavil poslanec SDS, g. FRANC JAZBEC: Resolucija kot najvažnejše omenja tri stebre prehranske politike. Glede varnosti živil, hrane, nam strokovnjaki zagotavljajo, da je slovenska hrana relativno varna, in tudi v sami resoluciji je opredeljeno, da so predpisi s področja varne hrane že precej regulirani, tudi na osnovi evropske regulative. Podlaga za regulacijo drugega stebra resolucije je torej tako rekoč pripravljena. Gre za steber uravnoteženega in varovalnega prehranjevanja. Izhajajoč iz stališča, da je neizobraženost največji sovražnik zdravju, je treba potrošnike intenzivno osveščati o pomembnosti uravnotežene prehrane za zdravje, glede pravilnega izbora živil, glede načina priprave obrokov in glede samega ritma prehranjevanja. Samo obveščen potrošnik bo imel priložnost zdravega prehranjevanja, tako bo ostal bolj zdrav in kot tak tudi za državo in njeno zdravstveno blagajno predstavljal manjše breme. Prehranski standardi, priporočila, predstavljajo najboljši način, kako ljudem na enostaven in lahko razumljiv način povedati, kaj je zdrava prehrana. Tretji steber predstavlja lokalna trajnostna preskrba, ki bo potrošniku ponujala večjo možnost izbire zdrave hrane. Javni zavodi, šole, vrtci, bolnišnice bodo oskrbovani s strani lokalnega pridelovalca oziroma predelovalca lokalne industrije in kmetov, s čimer bo potrošniku omogočen dostop do sveže, zdrave hrane, hkrati pa se bo spodbujal razvoj podeželja in kmetijstva. Glede na alarmantne podatke, ki izhajajo iz množice raziskav vsebovanih v predlogu resolucije in nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010 menimo, da je tovrsten dokument nujno čim prej sprejeti. Slovenija očitno potrebuje tovrstno prehransko politiko, da se zameji negativne zdravstvene netrende, ki so posledica nezdravega življenjskega sloga prebivalcev. Uspehe pa je mogoče doseči samo z načrtovanjem in izvajanjem učinkovitih ukrepov, ki so medresorno dogovorjeni in sprejeti na podlagi mnenj in priporočil strokovnjakov ter nevladnih organizacij, ki pokrivajo to področje. Pričujoča resolucija dobro definira strategije, ključne cilje in medresorske aktivnosti, ki imajo za cilj predvsem večjo obveščenost prebivalstva glede zdrave hrane in njenega pozitivnega vpliva na varovanje zdravja. Cilji, ki jih zasleduje resolucija bodo težko dosegljivi v praksi, saj neprehranjevalne navade bivajo predvsem ekonomske razmere v družbi. Pristojne inštitucije bodo morale osveščati ljudi kaj je zdravo prehranjevanje. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke podpira takojšen sprejem resolucije o nacionalnem programu prehranske politike, saj menimo, da je potrebno na tem področju čim prej začeti s konkretnimi ukrepi. Podpiramo tudi vse amandmaje, ki jih je podprlo matično delovno telo. Svoja stališča do resolucije je predstavil tudi poslanec SDS, g. JOŽE TANKO: Resolucije so tudi pomembni dokumenti, saj na načelni ravni opredeljujejo odnos in smernice oziroma nakazujejo bodoča ravnanja na posameznih področjih, ki jih potem obdelamo z zakoni ali pa recimo z letnimi načrti. Značilnost velike večine resolucij, ki smo jih sprejemali do sedaj je bila predvsem ta, da so vzbudile relativno veliko medijsko pozornost, da jih je spremljalo veliko besed, da so se v njih zapisale pomembne ugotovitve in načrti, vendar pa se kasneje ti cilji niso ravno preverjali oziroma še manj izvajali in dosegali. Skratka, v veliki meri so bile same sebi namen. Takšne so bile večinoma resolucije skoraj vse s katerimi smo se srečali tudi v prejšnjem mandatu. Ta resolucija tudi posega na pomembno področje, področje prehranske politike na katerem je še ogromno rezerv in tudi veliko pomanjkljivosti. Sam se bom omejil na eno področje, to je na poglavje mladostniki in to predvsem na srednješolsko mladino, na vajence in pa dijake. Gre za del populacije, ki ima zdaleč najslabše urejene prehrambene pogoje in to ne samo v našem izobraževalnem sistemu, ampak v celotni populacijski strukturi. Gre za skupino okrog 100.000 oseb, ki je v najintenzivnejši duhovni in telesni rasti. Vse raziskave, ki so bile narejene, narejenih je pa bilo precej, so pokazale na izredno slabe prehrambene navede dijakov, jedo premalo tudi premalokrat, obroki so neustrezni. Večina jih ne zajtrkuje, kasneje tudi ne malica, če pa že, se več ali manj poslužujejo samo hitre prehrane. Toplih obrokov razen na redkih lokacijah oziroma redkih šolah ni mogoče dobiti. Neurejena, neredna in pomanjkljiva prehrana pa tudi slaba prehrana precej vpliva tudi na sam šolski proces, saj se povečuje razdražljivost, znižuje se zbranost dijakov, s čemer zagotovo padejo tudi učni rezultati in izrazito se povečuje dovzetnost za številne deviantne pojave kot so recimo nasilništvo, droge, alkohol in tudi druge oblike slabih navad ali morda celo kriminala. Na tem srednješolskem področju Slovenija v zadnjih 60-ih letih ni storila praktično ničesar in daleč zaostaja za evropskimi standardi. V mnogih evropskih državah je prehrana dijakov v srednjih šolah celo brezplačna. Naše šole pa niso niti ustrezno opremljene, nimajo ustreznih menz niti nimajo ustrezno prirejenih urnikov niti ostala infrastruktura temu ni prirejena. Večina dijakov v srednjih šolah je odsotnih osem do enajst ur, imajo zacementiran urnik, zelo kratek odmor in mnogi prvi resen obrok zaužijejo šele pozno popoldan. V prejšnjem mandatu sem dvakrat predlagal, da bi to področje ustrezneje in boljše uredili, saj tri ali štiri-letno neustrezno prehranjevanj v najobčutljivejšem obdobju pušča nepopravljive zdravstvene in tudi druge težave. Vendar takratna politična večina ni dopuščala, da bi zakona sprejeli in pristopili k reševanju tega področja. Pomembnejša je bila politika kot vse drugo. Mlado telo – gospod Gaber sicer veliko zdrži – zato posledice večinoma niso bile takoj vidne, pa še takrat, ko so se ugotovile, so se ponavadi pripisovale drugim vzrokom kot recimo pomanjkljivi prehrani. Marsikaj se je ugotovilo šele na naboru, sedaj pa ko tega nabora ni več, se bo pa še kasneje. Moram reči, da sem bil kar razočaran, tako nad stališčem obeh bivših ministrov, tako za šolstvo kot za zdravje in predvsem minister za zdravje je v svojem delu veliko oziroma nesorazmerno pozornost posvetil reševanju raznim marginalnim problemom, na primer umetnemu oplojevanju zdravih samskih žensk, povsem prezrl pa je kljub številnim opozorilom in pobudam veliko skupino ljudi, to je vajence in dijake, ki so, kot sem v uvodu že rekel, izjemno velika skupina. Verjetno je prav tudi slabše mladostniško prehranjevanje eden od pomembnih vzrokov, da Slovenci doživimo krajšo življenjsko dobo v primerjavi z mnogimi evropskimi, še posebej pa alpskimi narodi. In pa, to je marsikdaj tudi pomemben vzrok, da se v tem produktivnem ustvarjalnem obdobju, pomladostniškem, pojavljajo tudi velike odsotnosti iz dela zaradi boleznin, ki imajo tudi vzrok v tej slabi prehrani v mladosti. Menim, da dobre gospodarske rasti, dobrega gospodarskega razvoja ni možno graditi na pretirani bolniški odsotnosti. Menim, da je smiselno, da bi se dijaško prehrano uredilo na istih principih kot študentsko. Smiselno je, da se uvede statusne olajšave, namesto da se uporablja razne prirejene oziroma socialne korektive. Menim tudi, da je treba prav reševanju teh mladostnih težav nameniti bistveno več pozornosti, bistveno več volje in bistveno več denarja. Menim tudi, da ta resolucija nudi podlago za bolj celovit in bolj resen pristop pri urejanju srednješolskih prehranskih težav. Zato upam, da bo vlada tudi v prihodnosti v tem mandatu posvetila temu vprašanju bistveno večjo pozornost. Gospod Tanko je med razpravo dodal še sledeče: Ko smo pripravljali zakon smo pravzaprav navedli vrsto držav pet, šest za primerjavo, kjer smo napisali na kakšen način te države urejajo in to različne države, to so mediteranske, skandinavske in tudi srednjeevropske države. In temu problemu prehranjevanja očitno te države posvečajo bistveno večjo pozornost kot jo posvečamo v Sloveniji. Drugi problem pa je naslednji. Mi imamo, bi rekel, srednješolski in visokošolski sistem, ki funkcionirata pod približno analognimi pogoji, ne enakimi, ampak analognimi zelo podobnimi, vsaj kar zadeva obremenitve, vsaj kar zadeva odsotnosti od doma. Tako v srednješolskem kot v študentskem delu gre približno za odsotnost recimo 8 do 11 ur, vendar na področju študentske prehrane je to urejeno statusno, to se pravi s statusom študenta dobiš avtomatsko upravičenost do nakupa subvencioniranega bona in to v visoki stopnji, mislim, da v 75%, medtem ko na dijaškem delu nekako te potrebe nismo zaznali in smo temu oporekali. Mislim pa, da to ni primerno, kajti dijaki so bistveno bolj vezani na svoj izobraževalni proces, bistveno bolj vezani na urnik kot študenti, ti imajo le stvari lahko bolj fleksibilno urejeno, imajo pa bistveno slabše pogoje, se pravi, da lahko samo nekaj na hitro kupijo kje ob šoli, verjetno to več ali manj samo hitro prehrano, se pravi že avtomatsko tri, štiri leta morajo se prehranjevati na nezdrav način s hitro pripravljeno hrano. Študentje imajo to stvar od dveh let nazaj bistveno, bistveno boljše urejeno. In mislim, da moramo mi kot država bistveno več investirati v to mlado populacijo ne samo zato, ker in to odrekamo samo zato, ker, ne vem, niso volivci kot recimo študentje, ampak mislim, da je prav, da bistveno več investiramo tudi iz razlogov, ki sem jih prej naštel. In te stvari se nam bodo verjetno relativno zelo hitro povrnile, kajti na vsem tem kar pripeljemo v zrela leta iz mladosti na tem se gradi, če pripeljemo slabo osnovo, načeto osnovo potem smo verjetno tem stvarem oziroma boleznim bistveno bolj podvrženi tudi raznim drugim poškodbam, če pridemo z zdravim organizmom v ta srednja leta, potem lahko tudi delamo bolj produktivno in tudi bolj kvalitetno in mislim, da je to področje potrebno urediti ne iz raznih špekulativnih razlogov, ampak iz tudi drugih razlogov, predvsem iz teh zdravstvenih. In analogija je narejena, kajti številne evropske države se ne ukvarjajo s problemom ali to prihaja iz takšne ali druge družine, ampak to zadevo nekako statusno rešujejo in s tem že v principu v načelu prisilijo tiste, ki se za to odločijo, da ob relativno visoki subvenciji uživajo zdravo hrano in mislim, da tudi ta država bo morala slej ko prej priti do neke podobne rešitve. Stališča Vlade Republike Slovenije do prehranske politike je predstavil minister za zdravje, g. dr. ANDREJ BRUČAN: Dejansko je današnji predlog resolucije plod dolgoletnega dela in usklajevanja. Pa kljub temu je še v zadnjem času bilo treba urediti nekatere spremembe v prvotnem predlogu, predvsem usklajenost s kmetijstvom glede lokalne trajnostne preskrbe, potem tudi uskladitve z gospodarsko zbornico na področju varnosti živil in podobno. Nekako prvič v zgodovini samostojne Slovenije ali pa nasploh Slovenije imamo pred seboj medresorsko in interdisciplinarno usklajen strateški dokument, ki je s predvidenimi sistemskimi ukrepi in preventivno promocijskimi aktivnostmi usmerjen k zmanjševanju zdravstvenih posledic nezdravega prehranjevanja in nezdravega življenjskega sloga prebivalcev Slovenije. Resolucija o nacionalnem programu, ki je pred nami, je zaradi vključevanja številnih strokovnjakov s področja javnega zdravja, kmetijstva, šolstva ter drugih pomembnih področij nastajala, kot sem rekel, več let in je plod trdega medresorskega in interdisciplinarnega dela ter številnih usklajevanj. Na podlagi natančnih analiz stanja ter posledic nezdravega prehranjevanja na zdravje so bili s pomočjo številnih strokovnjakov identificirani tudi ključni problemi na področju celotne živilske in prehranske verige. Le-ti predstavljajo dobro osnovo in vodijo k izvedbi celovitih strategij in ukrepov, ki bodo s svojimi aktivnostmi, nalogami in identificiranimi nosilci služili za izboljšanje trenutnega stanja na področju prehranjevanja in prehranjevalnih navad prebivalcev Slovenije. Posebej so izpostavljene medresorne aktivnosti za spodbujanje in vzpostavljanje lokalne trajnostne preskrbe, ki bo podpirala lokalne ekonomije in razvoj podeželja. Nekatere pripombe v razpravi v zvezi z nesprejetimi amandmaji so deloma vezane tudi na področje spremembe zakonodaje, ki je potrebna, da bi vse te amandmaje tudi kasneje umestili v to resolucijo. Se bomo pa potrudili, da jih bomo lahko v tem obdobju še dopolnili. Kakšni so razlogi, da Slovenija potrebuje lastno prehransko politiko? Podatki študij in raziskav kažejo, da kar tri četrt Slovencev oboleva in umira zaradi kroničnih bolezni, predvsem bolezni srca in ožilja in raka, obolevajo prej in pogosteje, kot v povprečju v EU, obenem pa imamo velike razlike v zdravju glede na posamezna območja v Sloveniji in tudi med samimi populacijskimi skupinami. Imamo visok nivo dejavnikov tveganja za kronične bolezni. Imamo nezdrave prehranjevalna navade, ki so izrazitejše v vzhodni Sloveniji in so slabši tam, kjer so tudi slabši kazalci zdravja. Velike razlike v prehranjevalnih navadah se kažejo tudi v posameznih socialnih, poklicnih, starostnih skupinah in tudi med moškim in ženskim spolom. In kaj je v Sloveniji neuravnoteženost pridelave živil in preskrba trga s prehranskimi smernicami. Premalo pridelajo predelane zelenjave in sadja. Srednjeročni prehranski cilji v Sloveniji od 2004 do 2010 so naslednji: zvečati uživanje zelenjave in sadja, prehranske vlaknine in pa vitamina C in kalcija, zvečati delež izključno dojenih otrok do šestega meseca starosti in ob ustrezni dodatni prehrani podaljšati dojenje vsaj do enega leta starosti, zmanjšanje uživanje skupnih maščob in predvsem nasičenih maščob ter alkohola, zmanjšati delež debelosti med odraslimi in preprečiti nadaljnje naraščanje debelosti med otroci in mladostniki. Seveda je velikega pomena tudi zdavnaj že ugotovljen problem premajhnega prehranjevanja v določenih starostnih skupinah in tudi seveda odvračanje od prehrane na sploh z znano boleznijo, anoreksijo. Temeljni cilji prehranske politike so zagotavljanje varnosti hrane vzdolž celotne živilske verige in pa vzpostavljanje, ohranjanje in krepitev zdravju koristih prehranjevalnih navad vseh prebivalcev, posebno ogroženim. Zagotavljanje zadostne preskrbljenosti s kakovostjo in zdravju koristno hrano na trajnostni način. V resoluciji so torej identificirani ključni problemi, strokovna priporočila, ciliji strategije, aktivnosti na vseh treh stebrih prehranske politike ter ključni nosilci strategij in aktivnosti za izboljšanje stanja. V vaši pristojnosti sedaj pa je, da to resolucijo podprete in tako aktivno sodelujete pri reševanju tega perečega zdravstvenega, ekonomskega in socialnega problema v Sloveniji.