Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine

Stališče poslanske skupine je ob prvi obravnavi predstavil Branko Marinič. Branko Marinič: Morda je kar veliko časa, odkar so mnogi strokovnjaki na tem področju želeli, da bi vendarle prišlo do posodobitve in Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine je pred nami. Gre za nov predlog sistemskega Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki v večji meri ne posega v pravni in institucionalni sistem varstva kulturne dediščine, ki je vzpostavljen na podlagi veljavnega Zakona o varstvu kulturne dediščine. Predlog zakona predvsem dograjuje in posodablja obstoječi sistem varstva dediščine z odpravo pomanjkljivosti veljavnega Zakona o varstvu kulturne dediščine. Cilj zakona je vzpostavitev učinkovitega sistema varstva dediščine, ki bo omogočal celovito ohranjanje dediščine, kar pomeni zagotovitev nadaljnjega obstoja dediščine, njeno obogatitev, vzdrževanje, obnovo, prenovo, uporabo in oživljanje. Dediščino je treba ohranjati za prihodnje rodove, ob upoštevanju njenih vrednot, pri čemer morajo varstvene usmeritve omogočati spremembe, ki jih zahteva vključevanje dediščine v sodobno življenje in ne preprečevati uveljavljanja razvojnega potenciala dediščine. Namen zakona je odpraviti ključne probleme, ki jih veljavni Zakon o varovanju kulturne dediščine ni uspel rešiti. Izboljšanje obstoječih ukrepov varstva in uvajanja novih ukrepov, ki jih veljavni zakon ne vsebuje, še posebej glede spoštovanja dosedanjih strokovnih izkušenj in enakovrednih vlog različnih strok z okrepitvijo novih področij upravljanja z dediščino, sodelovanje v razvojnih projektih, ohranjanje nematerialne dediščine, preventivna arheologija, racionalizacija organizacije javne službe in drugih subjektov varstva, sistemizacija funkcionalnih področij varstva od skrbi za kakovost in določanje standardov do vodenja konservatorskih in konservatorsko-restavracijskih projektov. Določitev javne službe varstva na ravni države in lokalnih skupnosti, kar je potrebno tudi zaradi uveljavljanja predvidene regionalizacije Slovenije. Financiranje varstva, temeljno pravilo, da mora spomenik varovati in ohranjati njegov lastnik na lastne stroške v sorazmerju s svojimi zmožnosti in da stroške varstva dediščine krije tisti, ki jih je povzročil. Zakon bolj natančno od veljavnega zakona določa, kdo nosi stroške varstva v različnih situacijah varstva dediščine. K ohranjanju dediščine morata prispevati tudi država in lokalna skupnost. Zakon razširja obveznost financiranja varstva dediščine ob lastnikih države in lokalne skupnosti tudi še na druge subjekte, ki dediščini škodijo oziroma je ne uporabljajo na primeren način, ali jo celo uničujejo. Glede obveznosti plačila prehodnih arheoloških raziskav zakon odpravlja sedanjo ureditev, ko morajo investitorji v celoti kriti stroške arheoloških raziskav na zemljiščih, kjer gradijo. Zakon zagotavlja investitorju, da v primeru, če se med posegom pokaže potreba po arheoloških raziskavah, se le-te izvedejo v breme državnega proračuna, če gre za gradnjo ali za drug poseg na zemljišče, ki ni registrirano kot arheološko najdišče, in če je bila pred tem opravljena predhodna raziskava območja prostorskega akta. Država tudi krije stroške arheoloških raziskav na registriranih arheoloških najdiščih, če so to stavbna zemljišča znotraj naselij in gre za individualno stanovanjsko gradnjo, za lastne potrebe investitorja ali za gradnjo socialnih stanovanj. Doplačila stroškov za arheološke raziskave še naprej ne bodo opravičeni investitorji, ki namerno gradijo na že znanih arheoloških najdiščih. Prav tako investitorji krijejo stroške predhodnih raziskav na dediščini in spomenikih, kjer se pripravljajo posegi, ki pomenijo spremembo na namembnosti takšnega objekta, ali posegajo v njegove strukturne elemente. Če pa gre za običajno obnovo spomenika in so raziskave potrebe za določitev varstvenega režima, njene stroške krije državni proračun. Zakon kot novost definira tudi t. i. živo dediščino. Ne materialno, nesnovno dediščino. Pri tem se ne omejuje le na tisti del nematerialne dediščine, ki je bolj neposredno povezan z materialno dediščino. To je znanja obrti in veščine, ki so potrebni za vzdrževanje in obnovo materialne dediščine, vključno z orodji in z drugimi izdelki, ljudska ustvarjalnost in njeni opredmeteni izrazi, na primer glasbilo, družbene prakse in njihovi materializirani izrazi in z njimi povezani predmeti in prostori. Kot rečeno, gre za številne novosti in z ozirom na to, da je danes zakon v državnem zboru v t. i. prvi obravnavi, smo v Slovenski demokratski stranki prepričani, da bomo skozi razpravo prišli do nekaterih predlogov, ki znajo biti predlagatelju v pomoč, da bi tako dobili moderen in kvaliteten zakon, ki bi resnično, tako kot govorimo, zagotavljal največjo vrednoto in bogastvo vsakega naroda, kajti kot velikokrat radi rečemo, tisti, ki ne želi upoštevati preteklosti, jo ohranjati, je vprašljiva tudi njegova prihodnost. V Slovenski demokratski stranki smo odprti za kakršnekoli dopolnitve, ki bi dali zakonu še t. i. dodano vrednost, kar bo prav gotovo v razpravi še veliko govora in možnosti za dopolnitev predlaganega zakona.