Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektor
torek, 20. 6. 2006Ob nujnem postopku je mnenje poslanske skupine predstavil Rudolf Petan.
Rudolf Petan: Spremembe, ki so predmet noveliranja, so sicer manjše, vendar pa v SDS gledamo na te spremembe iz širšega zornega kota. Zato bi na začetku povedal, da je javni sektor kot celota bil plačno vseskozi neurejen in praktično ni bilo sistema. Vemo pa, da je dober sistem nekako pogoj tudi v Evropski uniji in zato so nas tudi iz Evropske unije opozarjali, da moramo ta sistem nekako urediti. Dejstvo je, da takrat, ko smo harmonizirali večino naše zakonodaje, smo se morali lotiti tudi tega trdega oreha. Leta 2002 je bila sprejeta prva zakonodaja s ciljem urediti področje javnega sektorja. Ne nazadnje, zakaj je to področje tako pomembno – tu je zaposlenih več kot 130.000 ljudi, letno pa se samo za plače obrne nekaj 100 milijard; ali je to 500 ali 600 milijard, je konec koncev čisto vseeno, vidimo, da gre za izredno velike številke, ki vplivajo na plačilno sposobnost države in tudi proračunsko vzdržnost države, če malo karikiramo.
Zato je seveda izredno pomembno to področje, z njim je treba izredno skrbno ravnati in pa ga tudi obravnavati zelo odgovorno. Nova zakonodaja pa ne more zaživeti v celoti, dokler niso zaključena pogajanja med partnerji o kolektivni pogodbi. In tukaj se pa začne zapletati. To področje pokriva 23 sindikatov in normalno je, da se pri tako velikem številu vedno najde nekdo, ki določenim rešitvam nasprotuje. In seveda enako velja tudi za te spremembe. In zato ni čudno, da so se tudi sindikati pri pogajanjih in pri svojih pogledih in svojih stališčih razdelili in to na tiste, ki vidijo koristi v urejenem sistemu plač v javnem sektorju in pa na ostale, ki pač nasprotujejo iz različnih razlogov. V prvem predalčku jih je 18, v drugem pa 5. In seveda, tudi zaradi takšnega načina usklajevanja sistem od leta 2002 do sedaj ni mogel zaživeti v celoti. Zato v SDS podpiramo rešitev, ki je zapisana v 7a. členu. Tukaj bi želel spomniti, da je prišlo do nesporazuma med sindikati, glede števila članov reprezentativnih sindikatov, seveda govorim, ker nekateri, kot je bilo že danes slišati, nasprotujejo ugotavljanju članstva. In zato menimo, da je rešitev, da če ne pride do sklenjenega dogovora do 31.10.2006 in seveda se s tem ogrozi uveljavitev celotnih rešitev, se šteje, da je pogodba sklenjena, če pristopi večina reprezentativnih sindikatov, kar je bilo sprejeto tudi na predlog sindikata na seji odbora. Mogoče je v tej rešitvi lahko tudi razpravljati in mogoče tudi ni najboljša, je pa bistveno boljše kot pa nesklenitev dogovora, nesklenitev akta in da ostane v zraku praktično nerešeno celotno to področje. In seveda analogija velja tudi za rešitve, ki so predmet te današnje obravnave. Gre za povečanje obsega dela, njegovo vrednotenje in pa usklajevanja z inflacijo, tako kot tudi v drugih sektorjih, treba je priznati, da je v zadnjem obdobju na tem sektorju na področju javne uprave, so plače zaostajale več kot je potrebno. Res je, da tukaj gre samo del za plače, del pa gre za izravnave, ki so nastale tekom časa, kjer pa do usklajevanja ne more priti, če novela ni sprejeta, se pravi usklajevanja plač z inflacijo, v SDS podpiramo vsebino in podobnega mnenja so tudi predstavniki sindikatov, ki menijo, da je uveljavitev potrebna, da je potrebno odpravo nesorazmerij med posameznimi področji. Sistem, ki je urejen, pa je nujen, če vemo, da se letno, kot sem že dejal v tem sistemu obrne nekaj sto milijard SIT na leto in zato bomo v SDS podprli predlagane spremembe.
Vemo, da se letno, kot sem že dejal, v tem sistemu obrne nekaj 100 milijard SIT na leto in zato bomo v SDS podprli predlagane spremembe.
Rudolf Petan: Spremembe, ki so predmet noveliranja, so sicer manjše, vendar pa v SDS gledamo na te spremembe iz širšega zornega kota. Zato bi na začetku povedal, da je javni sektor kot celota bil plačno vseskozi neurejen in praktično ni bilo sistema. Vemo pa, da je dober sistem nekako pogoj tudi v Evropski uniji in zato so nas tudi iz Evropske unije opozarjali, da moramo ta sistem nekako urediti. Dejstvo je, da takrat, ko smo harmonizirali večino naše zakonodaje, smo se morali lotiti tudi tega trdega oreha. Leta 2002 je bila sprejeta prva zakonodaja s ciljem urediti področje javnega sektorja. Ne nazadnje, zakaj je to področje tako pomembno – tu je zaposlenih več kot 130.000 ljudi, letno pa se samo za plače obrne nekaj 100 milijard; ali je to 500 ali 600 milijard, je konec koncev čisto vseeno, vidimo, da gre za izredno velike številke, ki vplivajo na plačilno sposobnost države in tudi proračunsko vzdržnost države, če malo karikiramo.
Zato je seveda izredno pomembno to področje, z njim je treba izredno skrbno ravnati in pa ga tudi obravnavati zelo odgovorno. Nova zakonodaja pa ne more zaživeti v celoti, dokler niso zaključena pogajanja med partnerji o kolektivni pogodbi. In tukaj se pa začne zapletati. To področje pokriva 23 sindikatov in normalno je, da se pri tako velikem številu vedno najde nekdo, ki določenim rešitvam nasprotuje. In seveda enako velja tudi za te spremembe. In zato ni čudno, da so se tudi sindikati pri pogajanjih in pri svojih pogledih in svojih stališčih razdelili in to na tiste, ki vidijo koristi v urejenem sistemu plač v javnem sektorju in pa na ostale, ki pač nasprotujejo iz različnih razlogov. V prvem predalčku jih je 18, v drugem pa 5. In seveda, tudi zaradi takšnega načina usklajevanja sistem od leta 2002 do sedaj ni mogel zaživeti v celoti. Zato v SDS podpiramo rešitev, ki je zapisana v 7a. členu. Tukaj bi želel spomniti, da je prišlo do nesporazuma med sindikati, glede števila članov reprezentativnih sindikatov, seveda govorim, ker nekateri, kot je bilo že danes slišati, nasprotujejo ugotavljanju članstva. In zato menimo, da je rešitev, da če ne pride do sklenjenega dogovora do 31.10.2006 in seveda se s tem ogrozi uveljavitev celotnih rešitev, se šteje, da je pogodba sklenjena, če pristopi večina reprezentativnih sindikatov, kar je bilo sprejeto tudi na predlog sindikata na seji odbora. Mogoče je v tej rešitvi lahko tudi razpravljati in mogoče tudi ni najboljša, je pa bistveno boljše kot pa nesklenitev dogovora, nesklenitev akta in da ostane v zraku praktično nerešeno celotno to področje. In seveda analogija velja tudi za rešitve, ki so predmet te današnje obravnave. Gre za povečanje obsega dela, njegovo vrednotenje in pa usklajevanja z inflacijo, tako kot tudi v drugih sektorjih, treba je priznati, da je v zadnjem obdobju na tem sektorju na področju javne uprave, so plače zaostajale več kot je potrebno. Res je, da tukaj gre samo del za plače, del pa gre za izravnave, ki so nastale tekom časa, kjer pa do usklajevanja ne more priti, če novela ni sprejeta, se pravi usklajevanja plač z inflacijo, v SDS podpiramo vsebino in podobnega mnenja so tudi predstavniki sindikatov, ki menijo, da je uveljavitev potrebna, da je potrebno odpravo nesorazmerij med posameznimi področji. Sistem, ki je urejen, pa je nujen, če vemo, da se letno, kot sem že dejal v tem sistemu obrne nekaj sto milijard SIT na leto in zato bomo v SDS podprli predlagane spremembe.
Vemo, da se letno, kot sem že dejal, v tem sistemu obrne nekaj 100 milijard SIT na leto in zato bomo v SDS podprli predlagane spremembe.