Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli

Stališče vlade je predstavil dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport, stališče Poslanske skupine pa vodja Poslanske skupine, Jože Tanko. Stališče vlade je predstavil dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport, stališče Poslanske skupine pa vodja Poslanske skupine, Jože Tanko. Stališče vlade je predstavil dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport, stališče Poslanske skupine pa vodja Poslanske skupine, Jože Tanko. DR. MILAN ZVER: Dovolite, da uvodoma predstavim predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki se v glavnem nanaša na spremembo vloge in pomena ekstercev oziroma nacionalnih preizkusov znanja. Kakor veste, sedaj pozitivna zakonodaja predvideva dokaj ekstenziven model, ki ga iz različnih razlogov v naslednjem šolskem letu, ko bi ga naj uveljavili, ni mogoče uveljaviti. Želim povedati, da se je splošna teoretična razprava o vlogi in pomenu ekstercev na Slovenskem odvijala že vse od leta 1992, da se je strokovna javnost do njih dokaj različno odzivala. Nekateri so to obliko preverjanja znanja zelo podpirali in iskali pozitivne lastnosti. Del strokovne javnosti – in še danes je tako – pa meni drugače. Predlog, ki je pred nami, pomeni nek kompromis med tem, kar bi naj eksterci dali pozitivnega, in tudi kompromis med tem, kaj je sploh možno z njimi doseči. Tako kot pri vsaki novi zadevi, ki se jo uvaja, mora resorni minister ravnati tudi kot dober gospodar. To hkrati pomeni, da razpolaga z omejenimi resursi, bodisi finančnimi, človeškimi, prostorskimi ali kadrovskimi, in v danih razmerah išče optimalno, najbolj racionalno rešitev. Sedanji sistem, kakršnega poznamo v zakonu, ni racionalna rešitev. Večkrat se zdi, da smo zlasti na področju šolstva iskali rešitve izven dosega ali pa izven okvira možnega. Uveljavili smo modele, ki so bliže nekemu “naj-stvu”, torej bolj tistemu, kar bi bilo dobro, kot pa tistemu, kar je mogoče oziroma možno. Zavedam se, da popolnih, celovitih in večnih rešitev ni, in tudi eksterci, nacionalni preizkusi znanja to niso in ne morejo biti. Zavedam se, da popolnih, totalnih, celovitih, večnih rešitev ni tudi eksterci v nacionalnem poizkusu znanja niso to in ne morejo biti. Mi smo poskušali poiskati nek kompromis, neko srednjo pot med tistim, kar je možno, tako da ne bi ostali brez ekstercev in tistim, torej nekimi pozitivnimi doneski, ki jih eksterci prinašajo. Popolnoma se zavedam, da je tudi trend ali pa stališče v Evropski uniji takšno, da pozdravljajo zunanje preizkuse znanja kot eno obliko standardizacijo znanj, ki jih otroci, učenci pridobivajo v šolskem sistemu, ne samo na nacionalni ravni, ampak se vse bolj pojavljajo tudi mehanizmi preverjanja znanj tudi na mednarodni ravni. To nam omogoča primerljivost, usmerjenost k cilju, relativno objektiven pogled v učenčevo znanje, transparentnost. Vendar je od vsega začetka, imajo ta visoka načela in cilju tudi nasprotne argumente. Nekateri argumenti so dokaj razumni. Treba je vedeti, da se v drugi polovici 20. stoletja tudi na področju pedagogike in na sploh družboslovja, bijeta dva paradigmatska pristopa od enega čistega bihiverionističnega, ki poskuša vse izmeriti, meriti, do nekega širšega kognitivnega, ki poskuša z znanjem učencev dajati neko večjo vsebino oziroma širši kontekst. Zlasti kritiki zunanjega preverjanja znanja so večkrat poudarjali, da bi moral pouk dati čim višjo raven kognitivnosti. Ne samo poznavanje faktov, dejstev, ne samo priklica podatka informacij, ne samo pomnjenje, ampak tudi druge, razumevanje, problem ki je v sociologiji učenja znan vsaj stoletje. Pa ne samo razumevanje, tudi uporabo teh znanj. Ravno po tem elementu se ta naš srednje-evropski model šolstva, se mi zdi, bistveno razlikuje od anglosaksonskega. To se kaže nenazadnje tudi v mednarodnih primerljivih raziskavah. In do najvišjih oblik spoznavanja kot je analiza, sinteza, evalvacija. Glavni očitek zgolj ali pa nekemu trdemu, popolnemu, totalnemu modelu zunanje preizkusno znanje, ki včasih spominja na nacionalne izpite, državne izpite in kar nacionalni preizkus znanja naj ne bi bil, je to, da pretirano usmerjenost v to bistveno spreminja tudi sam način in vsebino pouka učenja, poučevanja. Gre za kontra efekt, namreč učni proces lahko poteka v znamenju dosežkov čim večjih, čim boljših rezultatov na zunanje preverjanje znanja. Ali kot je rekla ena strokovnjakinja, dr. Požarnikova, gre za efekt, ko rep začne mahati s psom. In to ni dobro. V tem primeru začne učni proces, ki je usmerjen zgolj na doseganje rezultatov na ekstercih, lahko tudi pri maturi recimo, močno načne kvaliteto pouka. Vodja Poslanske skupine SDS, JOŽE TANKO: Pred sabo imamo pričakovane in nujno potrebne popravke osnovnošolske zakonodaje, ki se nanašajo izključno na preverjanje znanja ob zaključku vseh treh let oziroma vseh triad. Popravki so potrebni iz več razlogov, tako iz strokovnih, pedagoških tudi konceptualnih morda tudi stroškovnih nezadovoljni pa so tudi starši. Glavni del njihovega nezadovoljstva se nanaša predvsem na zadnjo triado, zadnje tri leta oziroma deveti razred, ki bi s 1.9. torej z naslednjim šolskim letom prinesel v osnovno šolo maturo. Tako zastavljeni eksterci namreč pomenijo ravno to, saj nobeden učenec ne bi zaključil uspešno osnovne šole, če ne bi pozitivno opravil eksternega preverjanja oziroma mature. To pomeni, da ključni uspeh učenca, ki ga je dosegel v razredu ne igra pravzaprav nobene pomembne ali pa odločilne vloge, ker v tem primeru dominira ocene eksterca, ki tudi odloča o tem ali je učenec uspešno zaključil osnovno šolo ali ne. Če je pač zaključna ocena ekstercev negativna to pomeni da učenec osnovne šole ni opravil. Kaj to pomeni za osnovno šolo, v katero učenci niso razvrščeni po sposobnostih, ni potrebno posebej poudarjati. Po osnovni šoli so se generacije vedno izredno razpršile pač glede na to, glede na sposobnosti in sicer od dve letnih šol recimo s prilagojenim programov do poklicnih, strokovnih šol oziroma gimnazij in v primeru eksternega preverjanja je za vse te otroke bila predvidena ali pa predvidene iste naloge eksterca in sedaj si lahko predstavimo ali pristop pripravljavca ali pa rezultat učencev, če imamo pred sabo tako raznovrstno populacijo. Mislim, da bi sledil kar velik osip. Ocenjujem, da bi 10, 15% vsakokratne generacije padlo na eksternem preverjanju oziroma na osnovno šolski maturi in najmanj tolikšen bi bil tudi izpad potem v poklicnih šolah. Deseto leto izobraževanja za neuspešen del generacij v osnovni šoli ni rešitev, ampak predvsem podražitev tako za državo kot za družino. In pravzaprav to pomeni vgrajevanje nepotrebnih ovinkov oziroma ovir na primerni stopnji in to mislim, da ne more biti cilj države. Prav zato je potrebna odprava mature in v naši poslanski skupini ta predlog tudi podpiramo. Zavedamo se, da je smiselno ohraniti zunanje preverjanje, vendar v smiselni, v racionalni obliki v kateri bi nekatere predmete preverjali stalno, druge pa bolj občasno in tudi podpiramo predlog, da ta občasni del preverjanja predmetov določi minister na predlog stroke. Zaradi tega tudi ne podpiramo amandmaja Slovenske nacionalne stranke, ki pravzaprav pomeni zgolj razpršitev števila predmetov, povečanja števila predmetov, povečanja števila komisij in tudi v tem primeru se ne pokaže realno znanje ali realen napredek generacije pri istem predmetu, ampak se pač tisti, ki imajo na določenih področjih večji interes, grupirajo in dobimo tudi v tem primeru nekako nadpovprečne rezultate v izbirnem delu predmetov. In mislimo, da je potrebno oziroma v naši poslanski skupini bomo ta amandma zavrnili, ker ocenjujemo, da je predlog vlade dovolj racionalen in dovolj dober pokazatelj realnega stanja v naši osnovni šoli.