Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih

Stališče poslanske skupine je ob prvi obravnavi predstavil mag. Branko Grims. Mag. Branko Grims: Reči moram, da še z lepa nisem bil tako vesel, da sem zadnji od uvodničarjev, kajti vsi, ki ste govorili pred menoj, ste mi dali res izvrstno izhodišče za razpravo in upam, da mi boste prisluhnili z enakim veseljem, kot sem jaz vam. Poglejte, prej je bilo rečeno, da so mediji provladni ali proopozicijski in da je bistveno, kaj v njih manjka. V resnici vse to, kar je bilo tukaj izrečeno, ni nič novega. V vsem tem je, vsaj kar se tiče politologije kot znanosti, bilo to že davno utemeljeno in dokazano in to lahko najdete tudi v knjigah. Dovolite mi najprej nekaj citatov na to temo. Tako profesor Koširjeva jasno pove, da mediji ne prikazujejo dogodka, ampak ustvarjajo podobo dogodka, oni ustvarjajo podobo dogajanja v javnosti. Zato je iskati absolutno resnico v njih precej oz. v enem samem mediju precej težavno početje. Še mnogo več lahko najdemo v citatih profesorja Ferfile. On je zelo jasno povedal, da vsekakor obstajajo tudi mediji, ki ustvarjajo tudi politično mnenje, ki sledijo političnim ciljem in ki imajo tudi sami svoje politične cilje, ki jih s svojo močjo poskušajo uresničiti in seveda iz tega zelo jasno sledi, da taki mediji niso samo prikazovalec dogajanja v politični areni, ampak so akteriji v politični areni. Če je kdo kaj od tega prepoznal v kakšnem slovenskem mediju pa nič hudega. Druga stvar, ki je tudi zelo pomembna in je tudi že zdavnaj ugotovljena, spet bom citiral profesorja Ferfilo, pa se dotika ravno tega, o čemer je govoril gospod Rezman. Namreč, da je tisto, kar je v enem mediju ali v določenih medijih sistematično, zamolčano včasih bolj dragocen prikaz uredniške politike tega medija kot vse tisto, o čemer se poroča in način o čemer se pač poroča o tisti stvari. O takih razmerah je seveda bistveno, če torej mediji ustvarjajo zgolj pogodbo, morda še ta misel. Kolega Leon Lojk znani psiholog, ki veliko predava tudi v tujini, mi je v času razprav zakona o medijih poslal eno pismo, v katerem je opozoril na zanimivost, da v Sloveniji kot najbolj verodostojne institucije večina ljudi sprejema ravno medije, ampak tukaj je en začaran krog, v bistvu eden paradoks. Namreč, če mediji sprejemajo informacije od političnih strank, ki pa jih ljudje spet sprejemajo kot zelo nekredibilne, potem je tukaj nekaj narobe. Kajti, če so izvorni podatki nekredibilni, matematika uči, da tudi končni seštevek ne more biti bolj kredibilen od izvornih podatkov in če ljudje končni učinek, končni seštevek sprejemajo kot bolj kredibilnega, potem gre očitno tu za nek monopol in prav on na ta problem posebej opozarja. Bistveno je samo eno, pluralnost. Ljudje imajo torej možnost, da osvetlijo en dogodek skozi različne poglede, skozi različne medije, če to želite, skozi različna stališča v posameznem mediju in da ti v resnici odsevajo celoten spektor različnih mnenj. Sedaj pridemo pa do jedra zgodbe, na katero sta v kombinaciji odlično opozorili obe kolegici, domnevam, da nehote, gospa Širca in gospa Potrata. Prva je namreč opozorila na poročilo ZDA o stanju na področju varovanja človekovih pravic v Sloveniji, gospa Potrata pa je svoje pač utemeljila na predpostavki, da so v Sloveniji vsi mediji pluralni in je celo navedla, citiram: “tako, če bi bili izpolnjeni pač določeni pogoji, sesula bi se teza, da pluralnosti medijev v Sloveniji ni”. Če pa odprete poročilo zunanjega ministrstva ZDA, pa je kaj ključno sporočilo, da v Sloveniji mediji niso pluralni, namreč kot so napisali, citiram: “v Sloveniji so mediji aktivni, so svobodni, neodvisni, ne predstavljajo pa celotnega spektra mnenj”. To je posebno opozorilo, njihova analitična ugotovitev. To je izjemno pomembno spoznanje, ki seveda prav daje nam, ki smo več kot desetletje opozarjali na to pomanjkljivost v slovenskih medijih, spomnite se vseh razprav v vseh minulih letih, tudi razprav v zadnjem obdobju, če hočete, recimo ob zakonu o RTV Slovenija in seveda ne daje prav tistim, ki so nastopali zgolj z argumentom moči in trdili, da je pri nas stanje idealno in da sploh ne more biti boljše, da je pluralnost popolnoma zagotovljena. Ni kolegi! Sedaj, ko nam je ogledalo nastavilo zunanje ministrstvo ZDA v poročilu, na katerega se sami sklicujete, torej sami priznavate, da je verodostojno, so zelo jasno napisali, glavna pomanjkljivost je torej, da mediji ne predstavljajo celotnega spektra političnih mnenj. Da se ljudje tega zavedajo, je bil en odgovor dan že v njihovem glasovanju pri zakon o RTV Slovenija, ki so ga potrdili. Osebno moram reči, da sem tega izjemno vesel, kajti to spoznanje je torej prišlo v zavest ljudi, da je potrebno tudi do tistega, kar sprejemamo iz medijev, imeti kritično distanco. To je izjemno pomembno. To pomeni, da ima Slovenija, povprečna državljanka, povprečni državljan pri nas že zelo visoko stopnjo tega političnega znanja in zavesti, ne glede na to, da ga prava zaradi te odsotnosti, pluralnosti morda ni mogla tako hitro pridobiti, kot bi ga v bolj pluralnih zadevah. Drug del odgovora na to, kako rešiti to vprašanje, na katero nas opozarja z ogledalom, ki nam ga je nastavil naš partner iz tujine, ZDA torej, pa je skrit v zakonu o medijih. Če torej s tega vidika, da je pluralnost vrednota, ki je izjemno pomembna, ki edina omogoča, da je v celoti zadoščeno ustavnemu določilu, po katerem ima vsaka državljanka, vsak državljan vsak trenutek pravico do korektne in celovite informacije, to je namreč ustavna pravica, če izhajamo iz tega in če sprejmemo, da je pluralnost vrednota, potem dobimo odlične odgovore prav v zakonu, ki je pred nami. Prvo je denar, ki je namenjen bogatenju vsebin pluralizacije, medijev torej. Ta rešitev ni nastala na našem zelniku. Vzeta je po Švedski, na katero se vsi radi sklicujemo. In nedavno tega je bila tu njihova delegacija. Opozorili so, da to pri njih vsi sprejemajo zelo pozitivno, da je o tem praktično konsenz in da je ta rešitev pravzaprav na nek način primerljiva s tisto, ki jo imajo oni. Še celo več, priporočajo, da bi se morda sredstva, če nam bodo materialne možnosti dopuščale, še povečajo, kajti njihova ocena je, da je naš trg sorazmerno majhen in zato je seveda preživetje novemu mediju ali pa tudi že obstoječemu manjšemu mediju še toliko težje. To je eno od zelo pomembnih sporočil. Bila je tudi zelo zanimiva opomba glede na debate v zadnjem obdobju, prav vodja delegacije mi je povedal, da pri njih samo dve manjši stranki v resnici nasprotujeta tem sredstvom za pluralizacijo medijev. In glej ga šmenta, to sta točno tisti dve stranki, ki obvladujeta uredništvi dveh največjih medijev, se pravi, kdo pri nas poskoči, ko mu omeniš sredstva za pluralizacijo medijev. To je zelo zanimiva podoba. Drugo vprašanje, ki ga ureja zopet z istega vrednostnega zornega kota ta zakon, je vprašanje koncentracije. Po novem bodo stvari mnogo bolj pregledne in do nadaljnje koncentracije naj po uveljavitvi tega zakona ne bi več prihajalo. Tretja stvar, ki je tudi zelo pomembna je vprašanje zaščite otrok pred zanje potencialnimi škodljivimi vsebinam. Gotovo tu ne gre za nikakršno omejevanje. Gotovo je dovoljeno razen tistega kar gre v ekstreme ter kar ureja neka druga zakonodaja in kar urejajo tudi mednarodni predpisi praktično vse, ampak na način, ki te stvari postavi na evropsko primerljivo mesto. Tukaj ne gre samo za to, da menim, da je vlada našla pravo rešitev. Zadnjič na javni predstavitvi mnenje so tudi predstavnice nekaterih združenj, tudi mirovnega instituta dale, zelo pozitivno mnenje o tem, da se ta ureditev spreminja in kolikor je potrebno še karkoli izbrusiti, bo to naša naloga v naslednji fazi postopka. No, in sedaj še zadnja stvar, ki je zopet pomembna prav z vidika pluralnosti, pravica do popravka in odgovora. To je pri nas ustavna pravica. Reči moram, da mi ni znano, da bi še kje imeli prav to oboje, pravico do popravka in odgovora zapisano v sami ustavi, ampak v Sloveniji je in to je prvo kar je treba vedeti, ko delaš mednarodne primerjave tudi glede rešitev v drugih pravnih sistemih. Ker gre za ustavno pravico je torej vredna vse pozornosti in spoštovanja. Zakaj je ta pravica tako pomembna? Ker na ta način pride, kot je nekje dejal Matevž Krivic, v medijih tudi drug pogled, drug zorni kot, torej tisti, ki sicer s samo izvorno informacijo v medij sploh ne bi prišel, torej je tudi z vidika pluralnosti pravica do popravka in odgovora zelo pomembna pravica, to je ostalo v teh razpravah povsem ob strani, vsaj do tega trenutka. Tisto, kar to pomeni prevedeno v vrednostni zorni kot za katerega smo se odločili, torej za pluralnost, je, da se na ta način poveča spekter različnih mnenj, ki ga prinaša posamezen medij in je torej slika, ki si jo lahko ustvari bralec, bralka, gledalec, gledalka, poslušalec, poslušalka na ta način bolj objektive. Kdaj v praksi sploh pride do uporabe pravice do popravka? Če je bila nekomu storjena krivica. Če je nekdo žrtev nekorektnega, pristranskega, pomanjkljivega, šlampastega, če želite, poročanja, potem ima že po sami ustavi pravico, da če je informacija posegla v njegove pravice, interese, da napiše oz. zahteva objavo popravka oz.odgovora. Ustava to pravico daje zelo široko in daje jo v poglavju o človekovih pravicah in to posebej opozarjam, kajti v tem poglavju 15. člen ne dovoljuje nikakršnega oženja teh pravic, celo niti z izgovorom, da bi jo ta ustava omejevala v kakršnemkoli pomenu te besede, recimo z nekimi drugimi pravicami ali svoboščinami, to je zelo pomembno. In gre za to, da moramo torej kot zakonodajalci to ustavno normo, ki zavezuje tudi nas dokler je v ustavi, na ustrezen način preliti v zakon. V javni razpravi, ki je odlično uspela, pred nekaj tedni je bilo neko spoznanje, ki skoraj ni prišlo v javnost, izjemno pomembno. To pa je, da pravica do popravka ni bila ravno vedno spoštovana. Tega niso trdili samo tisti, ki so kdaj imeli sami kakšno negativno izkušnjo, to je izjavil celo predsednik Društva novinarjev Slovenije za tem mikrofonom. To je zelo pomembno, kajti, veste kaj to pomeni v praksi? To pomeni, da ni bila spoštovana ena ustavna pravica, da nekaterim ljudem torej v naši državi ni bila vedno zagotovljena možnost uresničitve neke ustavne pravice. To pa je nekaj, kar bi moralo skrbeti vse, ki smo v tej državi odgovorni za oblikovanje zakonodaje in za njeno izvajanje. Poglejte, ko govorimo o pravici do popravka, je seveda jasno, da mora biti pravica narejena na tak način, da je žrtvi krivica, ki ji je bila storjena, tudi v resnici popravljena. Zato je izjemno pomembno, da ima žrtev pravico tudi navesti argumente, s katerimi zanika ali z namenom zanikanja bistveno drugače osvetli neko dogajanje, neko informacijo, ki je bila v mediju prvotno posredovana. Za to mora biti zagotovljen prostor. Kajti, če te pravice ni, samo zanikanje ne pomeni nič. Pomeni lahko celo, da se ta formalna pravica spremeni v novo krivico. Veste zakaj? Zaradi tega, ker če o nekomu zapišeš, recimo ta in ta je bil, kar se v Sloveniji žal zadnje čase izredno lahkomiselno počne, ko se operira s pojmom pedofilije, ta in ta je bil vmešan v neko pedofilsko afero, potem mora imeti on tudi prostor, da pove, da je pač nastopil kot tožilec v neki zadevi, kjer je preganjal tiste, ki so storili to gnusno dejanje, ne pa da samo reče, ne, ne, to pa ni res. Kajti če ima samo toliko prostora, da reče, to ni res, , kako potem bodo ljudje to razumeli? Ja kaj, on, jasno, da bo zanikal, kar se tiče njega samega, ampak kjer je dim, je tudi ogenj, nekaj od tega je že res. Skratka, mora biti tudi prostor za argumente, s katerimi posameznik lahko potrdi tisto, kar navaja kot popravek oz. odgovor na osnovno informacijo. Samo na ta način se krivica, ki mu je bila storjena, v resnici lahko tudi popravi in to je bistveno. V poslanski skupini SDS zato seveda zakon v celoti podpiramo. Veseli smo tudi informacije, ki so nam bile posredovane v obširni javni razpravi, ki je že potekala tudi na javni predstavitvi mnenj. V marsičem so te informacije povsem identične tistim, ki jih je prejelo ministrstvo, kolikor nas je z njimi seznanilo v kar sedemmesečni javni razpravi, kolikor časa je namreč potekalo razpravljanje o problematiki tega zakona v okviru ministrstva. Najprej je bilo razpisano krajše, potem pa podaljševano in podaljševano ter nove in nove pripombe so prispele. Slišali ste tudi, koliko teh pripomb je bilo upoštevanih. Reči moram, da se mi zdi izredno nenavadno, da tista pripomba, ki se torej tiče poprave neke krivice, ki se tiče svobode govora, kajti pravica do informiranosti je nedeljivo združena s pravico do svobode govora in prej sem že dovolj jasno argumentiral, zakaj pride prav s pomočjo popravka v medij tudi tisti del informacije, ki sicer nebi prišel. Je torej slika potem objektivnejša, medij pa zato, če želite, tudi bolj pluralen,pokrije širši spekter mnenj in na ta način če želite, izpolnjujemo tudi odgovor na tisto opozorilo zunanjega ministrstva ZDA, da mediji v Sloveniji niso prenašali celotnega spektra mnenj. To je izjemno pomembno, zato je zakon, ki je pred nami, ne samo dober, ampak je z vidika zagotavljanja ustavnosti, z vidika zagotavljanja informiranosti, ki je ustavna pravica, tudi nujen, da se sprejme, glede posameznih določil bo seveda še dovolj časa in prostora, da se pregleda in preveri, ali je vse napisano na najboljši možni način. Jaz sem prepričan, da v argumentirani razpravi, na katero upam in pričakujem, da bo potekala drugače, kot je takrat na odboru razpravljal RTV Slovenija, ko nas je opozicija praktično žalila in zato seveda na žalitve težko odgovoriš. Takrat smo v veliki meri potem molčali, da bo razprava res argumentirana, vsebinska in da bo dala kot rezultat zakon, o katerem bo dosežena zelo visoka stopnja soglasja. Sam osebno zagotavljam, da smo storili vse, da bomo šli v tej smeri.