Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih (nelektorirano)

DR. GREGOR VIRANT: Pred vami so spremembe zakona o javnih uslužbencih, ki so kar obsežne, vendar pa ne posegajo v stebre tega zakona, ki se je začel uporabljati leta 2003. Torej, zakon se sedaj uporablja že približno dve leti in pol in vlada je ocenila, da so spremembe potrebne iz dveh glavnih razlogov. Prvič zaradi tega, ker je praksa pokazala zatikanja na nekaterih področjih in v nekaterih postopkih, in drugič zaradi tega, ker želimo slediti konceptu prijazne in učinkovite javne uprave. Še enkrat pa poudarjam, da tisti glavni stebri zakona o javnih uslužbencih, kot so, recimo, princip izbire uradnikov na osnovi javnih natečajev, delovanje uradniškega sveta, izbira ljudi za najvišja direktorska mesta in tako naprej, ti stebri ostajajo nedotaknjeni. Bistvene spremembe, ki jih zakon prinaša, so naslednje: Prvič, približuje položaj zaposlenih v javni upravi položaju zaposlenih v zasebnem sektorju, zlasti glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Olajšuje ugotavljanje odgovornosti za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov in za kršitve delovnih obveznosti, pri čemer pa ohranja tiste varovalke, ki jih vsebuje delavnopravna zakonodaja in ki veljajo tudi za zaposlene v zasebnem sektorju. Prinaša nove inštrumente za zmanjševanje števila zaposlenih v upravi, inštrumente za to, da bo vlada lažje dosegla cilj, ki si ga je zastavila, to je cilj restriktivne kadrovske politike in postopnega zmanjševanja števila zaposlenih v upravi. Ukinja privilegij stoodstotnega nadomestila v primeru bolniške odsotnosti, ki ga imajo nekatere skupine uslužbencev javne uprave, vsi drugi pa ne, prav tako ne zaposleni v zasebnem sektorju, zagotavlja večjo fleksibilnost kadrovskega sistema javne uprave, olajšuje premeščanje na druga delovna mesta, vendar tudi to ob ohranitvi potrebnih varovalk. Zakon bo tudi poenotil sistem ocenjevanja delovne uspešnosti in napredovanja. Po veljavni ureditvi imamo dva sistema, eden velja za napredovanje v višje plačne razrede, drugi pa za napredovanje v višje nazive. Enostavneje je, če se uporablja ena ocena delovne uspešnosti, ena letna ocena in da je ta podlaga tako za napredovanje v višji plačni razred, kot tudi za napredovanje v višji naziv. Zakon odpravlja pretirano razlikovanje med dvema skupinama uslužbencev javne uprave, to je med uradniki in strokovno – tehničnimi uslužbenci. Vsi so del istega kolektiva in zato to razlikovanje ustvarja slabo voljo in slabše odnose, kot bi lahko bili sicer. Zakon tudi realizira odločbo ustavnega sodišča, s katero je ustavno sodišče naložilo, da zakonodajalec določi rok, v katerem so možne razrešitve direktorjev brez krivdnih razlogov. Morda na kratko nekaj stavkov o ključnih spremembah, ki sem jih napovedal, o katerih sem govoril, prvič približevanje položaja zaposlenega v javni upravi, položaja zaposlenega v zasebnem sektorju in lažje ugotavljanje odgovornosti. Ocenjujemo, da ni nobenega utemeljenega razloga za to, da bi obstajale bistvene razlike med delavnopravnim statusom zaposlenega v podjetju, gospodarstvu, zasebnem sektorju na eni strani in zaposlenih v javnih upravi na drugi strani. V obeh primerih gre za organizacije, za poslovne sisteme, ki morajo zagotavljati storitve učinkovito in kakovostno. Moja ocena je, da je v upravi kritična masa oziroma večina tistih, ki so pripravljeni veliko delati in ki sprejemajo to filozofijo prijazne in učinkovite uprave, še vedno pa so takšni, ki to podobo kazijo in mečejo slabo luč na delovanje celotne javne uprave. Zato ni prav, da zaradi tistih pade senca oziroma slaba luč tudi na vse ostale, tudi na tiste, ki delajo dobro. Zakon gre v to smer, da se za ugotavljanje odgovornosti in odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznostih in zaradi nesposobnosti uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, torej namesto dosedanjih dokaj zapletenih postopkov prehajamo na ugotavljanje odpovedi delovnega razmerja zaradi nesposobnosti ali iz krivdnih razlogov v skladu z zakonom o delovnih razmerjih, tako kot to velja tudi za zaposlene v gospodarstvu. Instrumenti za zmanjševanje števila zaposlenih so: vlada je v letošnjem letu zmanjšala zaposlitvene kvote posameznim organom državne uprave, od julija naprej beležimo celo obrnjen trend, se pravi, dejansko zmanjševanje števila zaposlenih v upravi, zato pa potrebujemo instrumente, orodja, ki nam bodo to olajšali. Prav gotovo so ta orodja tudi ugotavljanje odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti, ugotavljanje nesposobnosti javnih uslužbencev v primerih, ko je ta nesposobnost podana, še vedno jo je potrebno dokazati tudi po novem zakonu in še vedno obstaja možnost pritožbe in sodne presoje, vendar so postopki enostavnejši, lažji in hitrejši. Instrument, ki ga zakon vnaša in ki je že v razpravi na matičnem delovnem telesu zbudil precejšnjo razpravo, je tudi možnost prekinitve delovnega razmerja uslužbencu, ki izpolnjuje polne pogoje za upokojitev, ker verjamem, da se bo ob amandmaju o tem odprla razprava. V tem trenutku tega ne bi razlagal na široko. Omenil sem ukinitev privilegija 100 odstotnega nadomestila, torej nekatere skupine javnih uslužbencev še danes prejemajo 100 odstotno nadomestilo plače v primeru bolniške odsotnosti. Tu gre za zaposlene v policiji in v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Državni zbor je že ukinil ta privilegij za funkcionarje, ki smo ga uživali, in menimo, da je prav, da se ta privilegij ukine tudi za privilegirane skupine javnih uslužbencev. Potem ostaja samo še skupina sodnikov, ta problem pa bo rešen z zakonom o sodniški službi. Izračuni so nam pokazali še nekaj. In sicer, da ta sprememba v policiji pomeni celo ugodnejše, pravičnejše izplačevanje nadomestila, kajti izračuni pokažejo, da bodo policisti, ki opravljajo svoje delo na terenu, dobivali zaradi te spremembe enako ali pa celo višje nadomestilo v primeru bolniške odsotnosti, medtem ko bodo policijski uslužbenci v rangu denimo policijskega svetnika, torej in predvsem tisti, ki opravljajo pisarniška dela in ki niso izpostavljeni terenskemu delu, prejemali nižja nadomestila v primeru bolniške odsotnosti, kot so jih prejemali doslej. Poseben poudarek je dan tudi poenostavljanju kadrovskih postopkov. Ohranjamo princip javnega natečaja z vnaprej določenimi merili in možnostjo pritožbe za neizbrane kandidate, vendar pa poenostavljamo nekatere zadeve, kot na primer to, da lahko kot delovne izkušnje upoštevamo tudi izkušnje pridobljene v drugačni obliki in ne samo v obliki formalno sklenjenega delovnega razmerja, da bomo javne natečaje oziroma javne razpise objavljali na internetu in ne pri zavodu za zaposlovanje, da bomo poenostavili vročanje v primeru javnih razpisov in ravnanje z nepopolnimi vlogami in še bi lahko našteval. Kar zadeva realizacijo odločbe ustavnega sodišča, se spomnite na sporni zakon, ki je bil izpodbijan pred ustavnim sodiščem, in je uveljavil pravilo, po katerem bi bilo mogoče kadarkoli razrešiti ljudi na mestih, torej na predstojniških mestih, na mestih direktorja v javni upravi brez krivdnih razlogov. Ustavno sodišče je načeloma pritrdilo temu, da je razrešitev iz nekrivdnih razlogov ustavno dopustna. Vendar pa je zakonodajalcu naložilo in s tem seveda tudi vladi kot predlagateljici, pripravljavki tega zakona, da določi rok, v katerem je to mogoče. Odločili smo se, da uzakonimo enoletni rok, pri čemer ta rok prične teči s prihodom oziroma z zamenjavo na poziciji ministra, župana, predsednik vlade, to se pravi tistega funkcionarja, ki mu je direktor odgovoren. Predlagamo pa tudi, da se uzakoni možnost, enaka možnost nekrivdne razrešitve direktorja v enem letu od dneva, ko je bil imenovan. Če se na podlagi odločbe ustavnega sodišča uvaja neke vrste preizkusna doba za direktorje, naj ta preizkusna doba ne velja samo od trenutka, ko se zamenja vlada ali ko se zamenja minister, kajti ta preizkusna doba ima precej politični pridih. Ampak naj ta tako imenovana preizkusna doba teče od dne, ko je direktor imenovan. V tem primeru bi razrešitev iz nekrivdnih razlogov ne bila v nobenem primeru pogojena s političnimi razlogi. Kajti direktorja bi pravzaprav razrešil oziroma njegovo razrešitev predlagal natanko tisti, ki ga je tudi imenoval oziroma predlagal njegovo imenovanje. Lahko bi rekel, da želimo s to razširitvijo ta institut razrešitev iz nekrivdnih razlogov depolitizirati. V primeru, da je možen samo eno leto po menjavi ministra precej politično pogojen, je pa v primeru, da je možen tudi eno leto po imenovanju direktorja seveda pogojen s tistim, kar smo mi v osnovi želeli, to se pravi z normalnim funkcioniranjem organizacije, z normalnimi odnosi v vodstvenem timu, z normalnimi odnosi med recimo ministrom in direktorjem, med županom in direktorjem občinske uprave in podobno. Kajti vemo, vsakdo, ki je vodil neko organizacijo in ima izkušnje, ve, da je dobro delovanje vodstvenega tima odvisno od mnogih dejavnikov in da slabo funkcioniranje vodstvenega tima, kot je neujemanje ali nestrinjanje glede konceptov in različni pogledi na delo, lahko pripeljejo do disfunkcij, do slabega delovanja organizacije in to velja tako v podjetju kot v ministrstvu, kot v organu v sestavi ministrstva, v upravni enoti itd. Za konec še besedo o tem, kakšna je stopnja usklajenosti tega zakona s socialnimi partnerji, torej sindikati. Usklajevanje je bilo dolgo, naporno in zahtevno. Sindikati so v tem postopku uveljavili številne pripombe, ki smo jih upoštevali, do konca pa zakon ni bil usklajen in v nekaterih točkah ostaja neusklajen. Nekateri, ne vsi sindikati, nekateri denimo želijo ohraniti sedanji sistem, ki razlikuje postopke ugotavljanja nesposobnosti in odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti med javno upravo in zasebnim sektorje, to se mi zdi je tudi ključno razhajanje med vlado in poudarjam, nekaterimi sindikati javne uprave. Stališče poslanske skupine Slovenske demokratske stranke je predstavil Rudolf Petan: RUDOLF PETAN: Eden od namenov zakona je prav gotovo dolgotrajna želja, da naša javna uprava postane učinkovitejša, usmerjena k uporabnikom, tudi strokovnejša, skratka, prijaznejša do državljanov. Po drugi strani pa tako velik sistem zahteva učinkovito funkcioniranje, z jasnimi opredelitvami glede pravic in na drugi strani tudi glede dolžnosti. Sistem z več desettisoč zaposlenimi mora omogočiti upravljanje tudi z zadostnimi viri, se pravi, s kadri in maksimalno učinkovitost izvrševanja nalog. Biti javni servis ali biti v javnem servisu ne pomeni nedotakljivosti, ampak biti v pomoč uporabnikom, istočasno pa – ali je to komu všeč ali ne – ogledalo države nasproti državljanom. Ravno na tem sektorju se kaže odnos vsakokratne oblasti do državljanov, v prijaznosti in učinkovitosti zaposlenih v javnem sektorju ter vedenje o tem, kdo je zaradi koga na kateri strani uradniškega okenca. Zaradi drugačnih vrednot, ki smo jih postavljali in gojili ali pa so se same postavile v preteklosti, je to področje, kjer je prihajalo in še prihaja do anomalij, ki so zaradi zavedanja uporabnikov še nekoliko bolj na očeh kritične javnosti kot drugi poklici ali pa drugi zaposleni. Po drugi strani pa – in tako menimo tudi v SDS in to podpiramo -zagotovitev strokovnega, učinkovitega, pa tudi zakonitega izvajanja nalog pomeni postaviti ustrezen motivacijski sistem zaposlenim. Eden pomembnejših elementov je napredovanje sposobnih uradnikov in na splošno sistem obnašanja od vključitve v sistem do zaposlitve ali pa do odpusta. Nekaj tega rešujejo spremembe, ki so predmet te obravnave. Nekatere vsebine pa se usklajujejo tudi z drugimi rešitvami in vsebinami, pa tudi odločitvami ustavnega sodišča. Spremembe obravnavajo področja, kot so izenačitev statusa uslužbencev v javni upravi z zaposlenimi v zasebnem sektorju glede prenehanja delovnega razmerja, ugotavljanje nesposobnosti in disciplinskega postopka, kot tudi, recimo, pravica do izobraževanja, ki je interes delodajalca, ki se tu razširi. Delovna uspešnost kot eden pomembnih elementov za napredovanje v višji razred naj bi se ocenjevala po bolj enotnem ali sploh enotnem sistemu. Sem spada prav gotovo tudi ureditev statusa mirovanja pravic v primeru zaposlitve pri drugem delodajalcu, če za to obstaja javni interes po vrnitvi, kot je recimo zaposlitve v institucijah Evropske unije, Nata ali neke druge mednarodne institucije. Eden od elementov fleksibilnosti se kaže tudi v 36. členu, ki govori o delu za določen čas za največ pet let z možnostjo enkratne ponovite, tu samo mogoče kot primer, zdaj, če je najbolj posrečen ali ne, bi dali recimo schengensko mejo, varovanje schengenske meje, vemo, da je to začasna rešitev, kako dolgo bo trajala pa se v tem trenutku ne da napovedati. K preglednosti sistema spada tudi poenotenje sistemov ocenjevanja in napredovanja, sedaj sta zakonsko opredeljena dva sistema, ki nista bila usklajena, se pravi še nista usklajena, eden je sistem napredovanja po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, drugi pa omogoča napredovanje v višji razred po zakonu o javnih uslužbencih. Ta sprememba bo to harmonizirala in odpravila nered na tem področju, ki je zelo občutljivo. Odpravljeno naj bi bilo tudi pretirano razlikovanje med uradniki in delavci na strokovno tehničnem področju ali, kot je dejal minister na obravnavi na matičnem odboru, med tistimi, ki delajo na vsebini in tistimi, ki delajo na spremljajočih dejavnostih. Takšna razlikovanja so dajala slab občutek in niso prispevala k motivaciji za delo, celo več, dajala so občutek diskriminacije. Spremembe pa rešuje tudi odločba ustavnega sodišča glede roka možnosti razrešitve direktorja brez krivdnih razlogov. V SDS podpiramo rešitev, da ko delavec v javni upravi doseže pogoje za upokojitev, to dejansko tudi stori. V drugačnih pogojih to rešitev mogoče ne bi podpirali, ampak glede na to, da imamo ogromno nezaposlenih, predvsem tistih, ki iščejo prvo zaposlitev, je takšna rešitev razumljiva. Ker gre za korak naprej, za prizadevanje za prijaznejšo javno upravo v SDS predlagani predlog podpiramo.