Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja

GORAZD PERENIČ, sekretar na ministrstvu za javno upravo: Vlada je predlagala ta zakon, predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja predvsem iz dveh razlogov. Prvi razlog, ki tudi narekuje nujni postopek, je uskladitev z evropsko direktivo glede ponovne uporabe informacij javnega značaja. Dosedanji zakon je namreč urejal dostop do informacij, torej odprtost in preglednost uprave. Po ugotovitvah, tako v Sloveniji kot v drugih državah, pa so informacije javnega sektorja lahko tudi pomembna podlaga za razvoj družbe znanja, za ponudbo storitev, ponudbo vsebine. Torej, da so informacije javnega sektorja zanimive ne samo z vidika nadzora nad delovanjem javnega sektorja, ampak tudi z vidika ponovne uporabe teh informacij. Zato je v zakonu urejena ta ponovna uporaba, ki omogoča ponovno uporabo o vsem pod enakimi pogoji in na enakopraven način in smo s tem usklajeni z evropskim pravnim redom. Direktiva pa zahteva to uskladitev od nas s 1. julijem letošnjega leta, zato tudi razlog za nujni postopek. Drugi razlog za sprejem tega predloga zakona pa je, da želimo še bolj kot do sedaj odpreti informacije v javnem sektorju, zagotoviti še večjo odprtost in preglednost javnega sektorja, da za to uvajamo tako imenovani test javnega interesa, torej še bolj zmanjšujemo izjeme. Dosedanji zakon je namreč že poznal načelo, da so vse informacije prosto dostopne, razen tistih, ki so iz tega režima izvzete, recimo osebni podatki, državne tajnosti, poslovne skrivnosti. S spremembami, ki so danes pred vami, pa predlagamo, da se te izjeme še bolj omejijo, in da se s tem še bolj odpre javna uprava. Ostali predlagane spremembe v zakonu pa se nanašajo predvsem na učinkovitejšo porabo zakona, tako z vidika prosilcev kot z vidika organov in gre torej za manjše spremembe, ki jih je pokazala dvoletna praksa, uporaba zakona. Predlog zakona ima torej predvsem dva cilja. Urediti na enak in primeren evropski način ponovno uporabo informacij in še bolj odpreti celoten javni sektor ne samo državno upravo, ampak celoten javni sektor, torej tako državne organe, organ občinske organe, izvajalce javnih služb, nosilci javnih pooblastil, torej vse tiste, ki v javnem sektorju za javni denar opravljajo kakršnekoli javne naloge in tako omogočiti širok nadzor in zelo veliko odprtost in preglednost javnega sektorja, ki bi Slovenijo, če so danes te spremembe sprejete, uvrstila med države, zagotovo med deset držav v svetu, kjer je ta preglednost najširša, ker velja tako po eni strani za celotni javni sektor kot po drugi strani so te izjeme, od prostega dostopa zelo omejene, torej je dostop dejansko praktično možen do vseh informacij razen tam, kjer pravici do dostopa stojijo na sproti druge človekove pravice. MITJA LJUBELŠEK, poslanec SDS: Bistvo demokracije se odraža v pravici vpogleda v delovanje državnih organov in s tem v nadzoru nad njihovim delovanjem. V ustavi je zagotovljena pravica vsakomur, da pridobi informacijo javnega značaja. S sprejetim osnovnim zakonom o dostopu do informacij javnega značaja je bila ena temeljnih ustavnih pravic dopolnjena z zakonsko materijo. S predlaganimi spremembami in dopolnitvami zakona pa se javni sektor še bolj odpira. Prvi razlog za spremembo zakona, ki tudi pogojuje nujni postopek, je uskladitev z evropsko direktivo o ponovni uporabi informacij javnega značaja, direktivo, ki jo je Slovenija dolžna harmonizirati najkasneje do 1. julija letos. Drugi razlog je, da z uvedbo tako imenovanega testa javnega interesa ter škodnega testa, ki relativizirata sedaj določene izjeme od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja, bo Slovenija uvrščena med države z najširšo stopnjo preglednosti in odprtosti javnega sektorja. V tretji sklop spadajo spremembe, ki se nanašajo na ugotovitve, ki jih je pokazala praksa. S spremembami zakona bodo tako nekatere stvari racionalneje urejene. Jasnejše bodo določbe postopka posredovanje informacij, določbe o katalogu informacij, s tem bo ljudem omogočena pravica do dostopa in ponovne uporabe informacij javnega značaja. Enostavneje bodo lahko ugotovili, s kakšnimi informacijami razpolaga javni sektor, kako čim enostavneje pridobiti informacije, da hkrati razbremenijo javni sektor nepotrebnih obremenitev, skratka da se obema stranema olajša izvajanje tega zakona. Zaradi navedenega naša poslanska skupina predlagane spremembe in dopolnitve zakona odločno podpira. Na seji odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje so bili k predlogu zakona sprejeti nekateri amandmaji, ki jih je podprla tudi naša poslanska skupina, saj je z njihovim sprejetjem predlagani zakon še boljši. Primerjava ureditve obravnavane tematike v evropskih in drugih pravnih sistemih je pokazala, da so temeljne rešitve dostopa do informacij javnega značaja povsem primerljive in tako tudi skladne z našo ureditvijo. Prost dostop do informacij javnega značaja je lahko omejen le v zakonu taksativno določenih primerih. Eno temeljnih načel zakonskih aktov v teh pravnih redih je prav načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ker predlog zakona po našem mnenju prinaša več pozitivnih učinkov bo poslanska skupina Slovenske demokratske stranke predlog zakona tudi podprla. GREGOR VIRANT, minister za javno upravo (kot odgovor na vprašanje opozicijskega poslanca) Popolnoma jasno je, da se bistvo države spreminja in da je eden od ključnih principov, po katerih mora javni sektor delovati, principu oprtosti in transparentnosti oziroma preglednosti. Ne strinjava samo v sklepu, jaz namreč trdim, da s tem zakonom delamo gromozanski korak ravno v to smer. S tem zakonom smo državljanom, pa tudi seveda medijem, kot recimo kvalificiranim povpraševalcem po informacijah javnega značaja, še bolj na široko odprli vrata do teh informacij. Zakon ukinja kopico izjem, ki so doslej veljale. Zakon kopico vprašanj, ki so bila doslej sporna, ko ni bilo jasno ali je nek podatek, ki je lahko javen, ali ne more biti javen, dokončno razjasnjuje, lahko bi primeroma našteval, kaj vse se s tem zakonom odpira, kar doslej ni bilo ali pa je bilo vprašljivo ali je ali ni. In so se debate v javnosti odpirale. Od podatkov o prejemnikih državnih pomoči, subvencij, o vseh izplačilih funkcionarjem in javnim uslužbencem, ko gre za plače, nadomestila, stroške, honorarje, plačila računov iz naslova upravne dejavnosti državnih organov. Vsi podatki o javnih naročilih, cena, količina, aneksi, vrednosti aneksov k tem pogodbam, izvajalci javnih naročil, tudi dokumenti z oznako zaupno, ki so bili doslej popolnoma nedostopni, sedaj pa zakon omogoča, da se odpre vprašanje ali so bili zakonito določeni kot zaupni. Celo interni akti, če bo javni interes prevladal. Ne strinjamo pa se s tem, da odprtost in transparentnost zahteva tudi to, da podatke, informacije, ki jih je država zbrala z davkoplačevalskih denarjem, nekdo zastonj uporablja za svoje komercialne namene, da jih torej prodaja naprej. V tem segmentu je pa zadeva drugačna. Vsi smo plačali pridobivanje, zbiranje in obdelavo teh podatkov, vsi davkoplačevalci, uporablja jih pa samo določena gospodarska družba ali več gospodarskih družb, seveda, za svoje komercialne namene in tukaj smo pa izkoristili možnost, ki nam jo daje direktiva, da se uporablja v komercialne namene zaračuna. Jaz bi posebej opozoril na to, da je zaračunljivost teh podatkov zelo omejena in sicer ne zaračunava se nobena neprofitna uporaba, torej nobena nekomercialna uporaba in tudi se ne zaračunava v nobenem primeru uporaba z namenom informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture, umetnosti in še dodatni poudarek uporabe informacij s strani medijev. Se pravi, lahko bi celo rekel, da tudi nekateri podatki, ki so bili danes zaračunljivi oziroma nameni, ki so se doslej zaračunavali, se po novem ne bodo mogli več, recimo vremenski, meteorološki podatki, ki jih mediji uporabljajo za namene informiranja. Če potegnem črto. Še enkrat bi rad poudaril, ta zakon odpira, povečuje odprtost, povečuje preglednost, ne dopušča pa, da gospodarski subjekti trgujejo z informacijami, ki smo jih plačali vsi davkoplačevalci. In še posebej seveda je treba poudariti, da zakon uveljavlja princip direktive, da dostop do informacij javnega značaja z namenom nadaljnje uporabe ne sme biti diskriminiatoren, torej ni ekskluzivnih pravic, razen v nekih izjemnih utemeljenih primerih, ampak načeloma ni ekskluzivnih pravic in vsem morajo biti dostopne pod enakimi pogoji. GORAZD PERENIČ, sekretar na ministrstvu za javno upravo: (kot odgovor na vprašanje opozicijskega poslanca) Torej podatek, ko govorimo o javnosti neke plače, ta podatek niti ni javen, samo na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ampak je javen že na podlagi novele o zakonu o sistemu plač in sedaj v celoti. Vendar pa tukaj ne gre za ponovno uporabo takšnih informacij. Ponovna poraba je namreč definirana tako v direktivi, kot da je v predlogu zakona, kot uporaba informacij v drug namen kot so bile te informacije sestavljene in uporabljene v javnem sektorju. Torej ne gre za to, da bi nekdo povzel neko novico ali pa neko tako informacijo. To je v domeni dostopa do informacij. Govorimo o ponovni uporabi informacij, če bi nekdo recimo odkupil celotno državno bazo zemljiške knjige, zemljiškega katastra, statistične podatke, baze državnega zbora in jih potem ponovno uporabil kot del svojega plačljivega paketa. O tem govorimo o ponovni uporabi. Ali pa recimo, kot je dr. Gantar citiral primer, če bi nekdo uporabil meteorološke podatke ne za to, da bi napovedoval vreme, ampak zato, da bi zavarovalnice izračunale kakšen je riziko, ali lahko zavarujejo za neurja ali ne itn. In zato tukaj vlada vztraja, da če bi se taka ponovna uporaba porabila v nepridobitne namene, v raziskovalne namene, humanitarne, za nadzor s strani nevladnih organizacij, je seveda takšna uporaba brezplačna in je prav, da je brezplačna. Če pa se to uporablja v pridobitve namene, če bo nekdo zaslužil s temi informacijami, če so mu torej te informacije surovina za nek njegov izdelek, ki ga bo storil in prodajal in pri tem uspešno pridobival dobiček, pa ni razloga, da bi davkoplačevalci plačevali oziroma, če povem zelo poenostavljeno, ne vidimo razloga zakaj bi davkoplačevalci financirali privatni biznis in se nam zdi prav, da če bodo informacije javnega sektorja uporabljene za neke dobičkonosne namene, da se del tega denarja vrne in s tem razbremeni davkoplačevalce, ker bo to pocenilo ceno za davkoplačevalce in samo zato. Tudi zato je v zakonu tako omejeno, samo v pridobitne namene in še tu je izključeno, če gre za kulturo, če gre za svobodo izražanja informiranje medijem karkoli torej kar zasleduje tudi neki javni interes poleg tistega privatnega dobičkonosnega je brezplačno. Zaračuna se samo takrat kot sem dejal z davkoplačevalskim denarjem financirali surovine neki privatni industriji, ker je to pravzaprav tudi neenakopravno do drugih industrij, a industrija digitalnih vsebin bo dobila surovine zastonj, vsi ostali jih pa morajo kupiti na tržišču.