Predlog Zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu Republike Slovenije – nujni postopek

Predlog zakona je v obravnavo predložila vlada Republike Slovenije. Dodatno obrazložitev je dal predstavnik vlade, Janez Podobnik.Predlog zakona je v obravnavo predložila vlada Republike Slovenije. Dodatno obrazložitev je dal predstavnik vlade, Janez Podobnik. Predlog zakona je v obravnavo predložila vlada Republike Slovenije. Dodatno obrazložitev je dal predstavnik vlade, Janez Podobnik. Temeljne ekološke značilnosti Jadranskega morja so zaprtost, plitvost in šibki morski tokovi. Zaradi naraščajočih pritiskov in vplivov s kopnega, obale in morja, postaja Jadran vse bolj ogrožen morski eko sistem. Za njegovo ohranitev je potreben dejavni odziv obalnih držav z usklajenimi načrti zmanjševanja obremenitev. S predlogom zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu Republika Slovenija izvaja pravice, ki jih ima po konvenciji Združenih narodov o pomorskem in mednarodnem pravu iz leta 1982, kot tudi možnosti, ki jih ima po mednarodnem običajnem pravu. S sprejemom zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu si bo Republika Slovenija kot obalna država zagotovila enakopraven status do jadranskih sosed, zlasti Italije in Hrvaške, s katerima si deli morski eko sistem severnega Jadrana. Ta zakon bo Sloveniji omogočil tudi izvajanje vsebin trajnostnega upravljanja z morskimi viri, ki temeljijo na celovitem upravljanju z morskim ekosistemom. Slovenija si kot suverena obalna država prizadeva v okviru pristojnih mednarodnih teles, na primer v okviru slovensko-italijansko-hrvaške komisije, za varstvo voda Jadranskega morja in obalnih območij pred onesnaženjem ali pa jadransko-jonske pobude oziroma barcelonske konvencije za čim bolj podrobno opredelitev ukrepov za izvajanje takega režima upravljanja, ki bo upošteval zmanjševanje pritiskov in vplival na skupen morski ekosistem Jadrana. Slovenija pri tem sledi pravni praksi držav Evropske unije v Sredozemlju in Francije ter Španije in Italije, ki sta že uporabili pravico konvencije o pomorskem mednarodnem pravu v omejenem obsegu za zaščito ribjih populacij in preprečitev onesnaževanja onkraj meja svojih teritorialnih voda. Menimo, da aktivne skrbi za celovitost morskega ekosistema v zaprtem morju, v vodnem telesu in habitatu ni mogoče zagotoviti zgolj z razglašanjem črt, temveč le z izvajanjem čim bolj usklajenih režimov za trajnostjo rabo morskih virov. Slovenija s tem predlogom zakona potrjuje pravni status, ki ga je imela nekdanja SFRJ z Republiko Italijo o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama in s pogodbo med SFRJ in Republiko Italijo. Tako ima Slovenija enake možnosti glede rabe epikontinentalnega pasu, kot jih imata Italija in Hrvaška. Svoje pravice in dolžnosti suverene pomorske države bomo izvrševali in uresničevali v skladu z mednarodnim pravom in pravom Evropske skupnosti. Ta predlog zakona omogoča Sloveniji ob sodelovanju z jadranskimi državami tudi tristransko, v okviru komisije za varstvo Jadranskega morja večstransko, v okviru jadransko-jonske pobude sporazumno določati tiste vsebine, vključno s študijami, ki so potrebne za določitev sodobnega načrta upravljanja zaprtega morja, katerega ekosistem ogrožajo naraščajoči pritiski različnih gospodarskih dejavnosti na morju, obali in na kopnem. Predlog zakona upošteva cilje zmanjševanja pritiskov in vplivov na morski ekosistem. To pa je tudi osnovno vodilo morske strategije EU. Predlog zakona je lahko tudi dobra podlaga za izvajanje sklepa visokih predstavnikov vlad jadransko-jonske pobude, ki je bil sprejet junija letos. Predstavniki Italije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne gore, Albanije in Grčije so predlagali, da se Jadran zaradi povečanja ogroženosti in hitro naraščajočega pomorskega prometa razglasi za posebej zavarovano morsko območje, v skladu z merili mednarodne pomorske organizacije. Jadranske države želijo na ta način dati močno podporo izvedbi tega cilja tudi v okviru izvajanja mediteranskega akcijskega načrta, zlasti v obdobju 2005-2007. Slovenija s tem zakonom določa okvir izvrševanja svojih suverenih pravic, ki jih ima kot pomorska država, z neposrednim dostopom na odprto morje. Predlog zakona tudi ne opredeljuje meja teritorialnih voda, pri čemer je potrebno razumeti, da je meja z Republiko Italijo določena v skladu z mednarodnim pravom in tako nespremenjena. Predlog zakona tudi izrecno določa, da se meja ekološke cone s Hrvaško določi s posebnim sporazumom med državama v skladu z mednarodnim pravom. Z vzpostavitvijo spremljanja stanja morskega ekosistema in služb za delovanje v primeru nesreč in s posledicami onesnaževanja morja tudi onstran meja teritorialnih voda, pa postaja Slovenija sodobna evropska obalna država, ki odgovorno in dejavno uresničuje ukrepe za zmanjševanje pritiskov in vplivov na morski ekosistem, ki ga deli z drugimi državami Jadranskega morja. Naštel sem nekaj predvsem okoljskih argumentov, na podlagi katerih predlagam, da predlagani zakon podprete. Mednarodnopravne in druge argumente pa bo predstavil kolega dr. Dimitrij Rupel: Osnovni cilj zakona o zaščitni ekološki coni in epikontinentalnem pasu je seveda zaščita suverenih pravic Republike Slovenije na odprtem morju. Izhodišče za zaščito suverenih pravic predstavlja teritorialni izhod na odprto morje. Pred nekaj dnevi smo brali članek znanega hrvaškega strokovnjaka za mednarodno morsko pravo, ki pravi, da Slovenija ima takšen izhod, samo da nima njeno teritorialno morje stika z odprtim morjem in da mora Slovenija na odprto morje skozi Hrvaško teritorialno morje. Na ta, na prvi pogled velikodušni sklep, je mogoče odgovoriti samo tako, da v resnici ne vemo, kateri del morja je Hrvaški del in kateri del morja je Slovenski del in da se je treba o tem sporazumeti. Imamo pa ta, pred nekaj leti sprejeti in s strani obeh vlad potrjeni sporazum o tej temi. Vendar pa ta sporazum ni obveljal. Glede teritorialnega stika, stika teritorialnega morja z odprtim morjem je Republika Slovenija v nekdanji Jugoslaviji takšen stik imela. Ohranila ga je tudi po razpadu SFRJ. V skladu s temeljno ustavno listino samostojnosti in neodvisnosti je naša država, kot neodvisna država, suverena država prevzela pravice in obveznosti, ki se nanašajo na teritorialno morje, s tem pa tudi neposredni teritorialni izhod ali stik na odprto morje. Teritorialni izhod na odprto morje pomeni, da ima Slovenija svoj epikontinentalni pas in s tem tudi možnost razglasitve izključno ekonomske ali kakšne druge cone. Glede na navedeno ima Republika Slovenije v skladu z mednarodnim pravom možnost zaščititi svoje pravice na morju, zunaj teritorialnih voda. Ne gre samo za naše, za svoje, za slovenske interese, navsezadnje gre za interese morja v celoti, ekologija namreč ne pozna meja. Naj ponovim, kar je že povedal kolega Podobnik, da je v zadnjih letih dejansko odločitev o razglasitvi takšne ali drugačne cone sprejelo več sredozemskih držav. O tovrstnih možnostih smo razmišljali že v preteklem letu, ko smo Italiji in Hrvaški predlagali razglasitev skupne zaščitne cone v severnem delu Jadranskega morja. Takrat naš predlog na žalost ni bil upoštevan. Hrvaška je, kot veste, z nekaterimi omejitvami obdržala svojo zaščitno ekološko ribolovno cono, Italija pa se pripravlja na razglasitev svoje zaščitne ekološke cone. S sprejetjem zakona v državnem zboru, če bo sprejet, bo Republika Slovenija dobila podlago za vzpostavitev učinkovitih ukrepov in mehanizmov za ohranitev celovitega morskega ekosistema Jadranskega morja, teritorialnega morja Republike Slovenije in seveda obalnih območij. Obenem bo Republika Slovenija s sprejetjem zakona o zaščitni ekološki coni in epikontinentalnem pasu zaščitila tudi svoje pravice na odprtem morju, saj bo v Jadranskem morju ponovno vzpostavljeno stanje, ki bo Sloveniji omogočilo enakopravna pogajanja o razmejitvi morskih pasov s sosednjimi državami. Predlog zakona je v skladu z načeli mednarodnega prava in vsemi mednarodnimi pogodbami, ki veljajo za Republiko Slovenijo, in ga ni mogoče razlagati kot ozemeljsko zahtevo, čeprav se takšne interpelacije pojavljajo. Poleg tega cona obsega morska območja, ki so zunaj teritorialnega morja, torej ne gre za teritorij. Možnost razglasiti ekološko cono daje državi mednarodno pravo; konkretno o tem govori konvencija OZN o mednarodnem pomorskem pravu iz leta 1982 v svojem petem delu v povezavi z dvanajstim delom, ki se nanaša na varstvo in ohranitev morskega okolja. Vsebina predloga zakona je tudi v skladu s sporazumom med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije iz leta 1968. Gre pa za razmejitev epikontinentalnega pasu. Vsebina predloga zakona je tudi v skladu s pogodbo med SFRJ in Republiko Italijo s prilogami 1 do 10, ki je bila podpisana v Ozimu leta 1975. Republika Slovenija je pogodbenica obeh navedenih mednarodnih sporazumov na podlagi nasledstva nekdanje SFRJ, kar nam je Italija tudi priznala. Med notranje pravne podlage sodi 4. člen pomorskega zakonika Republike Slovenije, ki je bil nedavno tega popravljen v tem zboru, ki določa možnost izvrševanja suverenih pravic jurisdikcije in nadzora nad morsko površino, morskim vodnim stebrom, morskim dnom in morskim podzemljem onkraj meja državne suverenosti. Pravno osnovo za razglasitev te cone predstavljajo tudi pravo in usmeritve Evropske unije. Podobne ukrepe oziroma podobno pravno prakso uveljavljajo tudi ostale države Evropske unije, kot sta Španija in Francija. V zaščitni ekološki coni bo Slovenija izvajala svoje suverene pravice glede raziskovanja in trajnostne rabe, ohranjanja in upravljanja z morskim bogastvom, jurisdikcijo glede znanstvenega raziskovanja in ohranjanja ter zaščite morskega okolja v skladu z mednarodnim pravom in obveznostmi, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. Podrobnejši način izvrševanja posameznih suverenih pravic in jurisdikcije, ki jih določa zakon o zaščitni ekološki coni in epikontinentalnem pasu pa bo predmet nadaljnjih notranjih pravnih postopkov, ki bodo privedli do sprejetja ustreznih izvedbenih aktov. Kateri bo prvi korak potem, ko bo, če bo, ta naš predlog oziroma zakon sprejet? Najprej bi morali cono ‘notificirati’ pri generalnem sekretarju organizacije združenih narodov. V nadaljevanju nas čakajo v skladu s 5. členom zakona, ki določa, da bo dokončna zunanja meja zaščitne ekološke cone določena z mednarodnimi sporazumi s sosednjimi državami, pogajanja z Italijo in Hrvaško. Do sklenitve sporazuma je začasna razmejitev zaščitne ekološke cone z Republiko Italijo enaka meji, kot je bila določena s sporazumom med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije, o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968 in s pogodbo med SFRJ in Republiko Italijo, ki jo imenujemo osimski sporazumi iz leta 1975 s prilogami od 1 do 10. Začasna, poudarjam, začasna zunanja meja zaščitne ekološke cone na južni strani, poteka po vzporedniku z geografsko širino 45 stopinj 10 minut, pri čemer pričakujemo, da bo dokončna meja te cone natančno določena z mednarodnim sporazumom z Republiko Hrvaško. Z mednarodnim sporazumom v skladu s 83. členom konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu bo z Republiko Hrvaško razmejen tudi epikontinentalni pas. Naša država si bo, tako kot vedno do sedaj, v pogajanjih s sosednjima državama prizadeva za konstruktivni dialog ter sporazumno in odgovorno obravnavanje in reševanje vseh vprašanj, ki se nanašajo na Jadransko morje. Na koncu bi rad še povedal, da je danes zjutraj Svet za splošne zadeve in zunanje odnose Evropske unije dal zeleno luč za pogajanja Evropske unije s sosednjo Hrvaško. V svojem govoru ob koncu te svečane seje je predsednik hrvaške vlade izrekel stavek, ki si ga velja zapomniti; rekel je: »Zaupajte Hrvaški.«, torej, zaupajmo ji. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil poslanec Rudolf Petan. V Slovenski demokratski stranki podpiramo predlog zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu. Razlogov za podporo je prav gotovo več. Slovenija se je že pred časom opredelila za pomorsko državo in bo podpirala pomorsko usmeritev. Ne nazadnje ima Slovenija svoje morje in je dolžna storiti vse, da zaščiti svoje interese na tem področju. Drugi pomemben razlog je, da je naša soseda Hrvaška že razglasila svojo zaščitno ribolovno cono in da se na podoben korak pripravlja tudi naša zahodna soseda Italija. To dejstvo zahteva nujen in konkreten korak naše države. Slovenija ima pravno podlago za ta korak v mednarodnem pravu, zlasti v konvenciji Združenih narodov, ki daje državam pravico, da vzpostavijo cone in področja, katerih namen je varovanje in ohranjanje morskega okolja. Mišljeni so režim rabe morja, tako glede izkoriščanja morja, kot tudi ekološkega ravnotežja na tem področju. Pri tem v SDS še posebej poudarjamo ekološki vidik. Značilnost Jadranskega morja je plitvost in specifična geografska lega. Leži namreč na območju, ki proizvaja ogromne količine odplak, ki ogrožajo morje zaradi omejenih samoočiščevalnih značilnosti. Omenil bi reko Pad, ki zbira odplake za celotno severno Italijo, vemo pa, da to predstavlja več kot dve tretjini industrijskega potenciala Italije. Jadransko morje je ogroženo tudi zaradi naraščajočih prometnih tokov, še posebej v severnem Jadranu. Dejstvo, da je temu res tako, se kaže v zadnjem primeru onesnaženja morja v Kopru. Omeniti je treba tudi izpust odpadnih voda z ladij pred večjimi pristanišči severnega Jadrana, kot so Koper, Trst in Benetke, kar še bolj ogroža ekosistem severnega Jadrana. Da je stanje še slabše, kaže dejstvo, da je Jadransko morje, kot del Sredozemskega morja, zaprto morje, in že zaradi tega potrebuje večjo skrb za ohranitev ekosistemov. Mogoče je to na prvi pogled le še ena grožnja, ki se ne zdi tako pomembna, vendar, kot kažejo podatki, ni tako nedolžna. Namreč, iz laboratorijev v Nici je ušla, po pomoti ali po malomarnosti, tropska alga, ki se je kar razbohotila v Sredozemskem morju. In če bi dodali še onesnaženje, ki ga povzroča človek po normalni poti prek voda, bi bila katastrofa neogibna. Določitev meje slovenske zaščitne ekološke cone temelji na sporazumu med vlado nekdanje SFRJ in vlado Republike Italije iz leta 1968 ter z dodatki iz leta 1975 na tako imenovanih Osimskih sporazumih. Osnova je tudi 4. člen pomorskega zakonika, ki daje državi suvereno pravico, da uveljavlja svoje pravice na tem področju. Dejstvo, ki ni tako nepomembno, pa je, da se dve izmed naslednic tega sporazuma med nekdanjo SFRJ in Italijo dogovarjata za meje ali koordinatno opredelitev zapisa črte epikontinentalnega pasu. Pogovori gredo v smer zaprtosti tega pasu na severu in odprtosti na jugu. To pa pomeni toliko večjo odgovornost Slovenije, da zaščiti svoje interese. Na osnovi tega bi lahko rekli, da ta zakon, ne samo da je potreben, ampak je tudi nujen odgovor na marsikdaj enostranske korake naslednice sporazuma med SFRJ in Italijo kot podpisnici tega sporazuma. V Slovenski demokratski stranki omenjeni predlog zakona podpiramo še posebej zato, ker je sedaj prvič, da naša vlada odgovarja v realnem času na enostranske poteze sosednje države. V SDS bomo ta zakon podprli.