Predlog zakona o prostorskem načrtovanju
petek, 15. 12. 2006Stališče poslanske skupine je ob prvi obravnavi predstavil Rudolf Petan. Rudolf Petan: Prostor postaja dejavnik, ki se ga čedalje bolj zavedamo in cenimo, ker postaja zavedanje, da ni neomejen, zato je posege vanj potrebno skrbno načrtovati. Pri tem je potrebno spoštovati in tudi upoštevati lokalne specifičnosti, z drugimi besedami, potrebno je določiti jasna pravila in pogoje za posege v prostor. Tudi na tem področju velja, da smo država na prehodu in da smo izredno močni na normativnem delu in da nam nadzor nikakor ne gre od rok. Verjetna posledica so izredno dolgi in zapleteni postopki za pridobivanje prostorskih aktov s strani aktov, ki pa jih v končni fazi niti ni potrebno, seveda v narekovaju, spoštovati, stanejo pa kup denarja in plačujejo več kot 40 skrbnikov okolja, ki pobirajo veliko denarja za zahtevana soglasja, ki so seveda normativno določene, marsikdaj pa samemu sebi namen.
V Poslanski skupini SDS soglašamo s tistimi, ki menijo, da sedanji zakon o urejanju prostora, ki sicer stopijo v veljavo šele pred kratkim, vendar se je že kmalu po začetku njegovega izvajanja pokazalo, da nekatere ureditve v tem zakonu, posebej tiste, ki se nanašajo na prostorsko načrtovanje, tj. na pripravo prostorskih aktov na vseh ravneh, seveda tudi na njihovo vsebino, njihovo medsebojno razmerje ter postopke njihove priprave, ne sledijo v celoti spoznanim, ali pa mogoče pričakovanjem na tem področju, da so posamezne predpisane rešitve nejasne in deloma celo neizvedljive in tudi marsikdaj organizacijsko vprašljive. Jaz bi rekel, da so marsikdaj zbirokritizirane. Zakonodaja namreč mora zagotoviti takšnem pravni okviru, ki bo ob upoštevanju zavarovanih zahtev, omogočil čim večjo dinamiko prostorov, česar pa sistemske in praktične rešitve v veljavnem zakonu marsikdaj celo onemogočajo. Posledice neustreznih rešitev pa se v praksi kažejo po eni strani v veliki množici novih posegov v prostoru in tudi ob pritisku kapitala, ko se skuša na določenem območju zgolj pridobiti informacijo, ali je sploh možen poseg na takšnem področju ali pa ni. In praksa je pokazala, da je sedanji Zakon o urejanju prostora na določenih mestih nepopoln, mestoma je luknjičast kot sir in poleg velikih težav na eni strani, po drugi strani pa omogoča samosvojost investitorjev. Ker so rešitve v tem zakonu vsebinsko pomanjkljive in to kar na vseh ravneh iz katerih ni jasno razvidno, kakšni posegi v prostor so sploh možni in dopustni in da zahteva nepregledne, neracionalne in dolgotrajne postopke priprave teh aktov, ki so poleg tega tudi neusklajeni s predpisi med seboj predvsem s področja varstva okolja in ohranjanja narave, da določa vrsto strokovnih podlag za te prostorske akte, ki naj bi zagotavljali kvalitetne rešitve, so pa mnogokrat same sebi namen in zahtevajo veliko časa za njihovo pripravo in tudi veliko stanejo in da ima ta sedanja zakonodaja nepopolne podatke v prostoru, ki upravljavcem prostorskih aktov velikokrat tudi niso pravočasno dostopni in posledice so takšne kot jih poznamo, in da ima nejasne pristojnosti nosilcev urejanja prostora pri pripravi prostorskih aktov na vseh ravneh ter obveznosti glede priprave njihovih strokovnih podlag, ki so podlaga za sprejemanje rešitev.
Občine so dolžne do sredine naslednjega leta pripraviti prostorske akte, pri tem pa se soočajo z velikimi težavami, ki niso samo vsebinske, največkrat kar operativne narave. Vsebine takšnih aktov pa imajo na izvedbeni ravni velike pomanjkljivosti. Potrebno je priznati, da je takšno stanje tudi posledica pomanjkljivih evidenc, lahko bi rekli ne ažurnih katastrov posameznih področij. Primer, pravilna lega kakšnega kabla ali pa cevi ugotovijo izvajalci šele takrat, ko prekinejo električni ali telefonski kabel ali kakšnega kabelskega sistema ali pa uničijo kanalizacijsko cev. Zato se nam zdi izrednega pomena, da je predlagatelj tega zakona upošteval, da je podlaga za načrtovanje novih gradenj na območju države oziroma občine poznavanje obstoječega stanja prostora, gre za pomembne informacije o obstoječih stavbah, zemljiščih objektih, potem informacije o raznih kmetijskih, vodnih, gozdarskih in drugih zemljiščih na območju države ali pa na območju občine in o režimih na teh zemljiščih. Prav tako se nam zdi, da je pomembno, da je takšen prikaz stanja prostora, ki ga pa pripravi ministrstvo pristojno za urejanje prostora, skupaj z občinami. Ta nima narave pravnega akta, temveč gre za neki strokovni pripomoček državnemu organu, zlasti pa občinam, ki bodo z njegovo pomočjo lažje in hitreje pripravile svoje prostorske akte. Prikaz stanja je povzetek, naj bi bil povzetek dejanskega in pravnega stanja na območju države oziroma posamezne občine, pri čemer pa naj bi ministrstvo pristojno za urejanje prostora, podatke za prikaz dejansko dobilo iz prostorskega informacijskega sistema, ki ga bo ministrstvo vzpostavilo. Prikaz stanja prostora je torej izhodišče prostorskega načrtovanja. V prostorski informacijski sistem pa bodo vključeni vsi prostorski podatki, ki so potrebni za pripravo prostorskih aktov, za nadzor nad njihovo vsebino in tudi zakonitostjo, za spremljanje njihovega izvajanja pa tudi podatki, ki jih potrebujejo potencialni investitorji, naj bi bili s pomočjo prostorskega načrtovalnega sistema še pred oblikovanjem svoje investicijske namere seznanjeni s statusom zemljišča, na katerem nameravajo graditi, ter z vsemi morebitnimi omejitvami ter pogoji glede gradnje. To se nam zdi izredno pomembno. Neurejenemu stanju na področju prostorskega načrtovanja ali gospodarjenja s prostorom je potrebno dejansko narediti konec. To pričakujemo vsi. Zato so pričakovanja, ki spremljajo Zakon o prostorskem načrtovanju, izredno velika. Zavedamo se, da ta zakon ne bo rešil celotnega problema in da je zakon o graditvi objektov logično dopolnilo. V SDS podpiramo stališče predlagatelja, citiram: “da je temeljni cilj predlaganega zakona jasno urediti sistem prostorskih aktov države in občine in razmerje med njimi ter v tem okviru natančno opredeliti tudi njihovo vsebino, postopek njihovega sprejemanja ter v tem okviru tudi postopek celovite presoje njihovih vplivov na okolje, in da je temeljne načelo, ki ga je predlagatelj upošteval pri pripravi zakona, načelo pravne jasnosti in z njim povezano načelo pravne varnosti in predvidljivosti ter načelo zaupanja v pravo. Prostorski akti so oblastni akti s katerimi pristojni organi države in občin določajo o načinu uživanja lastninske pravice na posameznih parcelah.” Pri tem naj bi predlagatelj upošteval sklop temeljnih načel ali usmeritev, ko so načela trajnostnega prostorskega razvoja, načelo javnosti, torej možnosti vpogleda zainteresirane javnosti, načelo usmerjanja prostorskega razvoja naselij, načelo prevlade javne koristi, ki pa mora upoštevati tudi zasebne interese, načelo ohranjanja določenih prepoznavnih značilnosti določenega prostora in na koncu, da o načelih strokovnosti niti ne govorim, kar je samo po sebi tudi umevno. Prostorsko načrtovanje po novem zakonu uvaja poleg državnega in občinskega nivoja še vmesni nivo, to je pokrajinski. Ali je to prehitevanje zaradi najavljanja uvedbe pokrajin potrebno ali ne, je stvar diskusije in niti ni tako pomembno. Osnovno vprašanje je, ali bo novi zakon z vsemi dodatki, ki so še potrebni, uspel rešiti vse zagate in stran poti pa tudi težave sedanje ureditve. Samo preimenovanje dokumentov ne bo dovolj, da bomo namesto strategije prostorskega razvoja Slovenije, prostorskega reda Slovenije in državnega lokacijskega načrta sedaj dobili državni strateški prostorski načrt in državni prostorski načrt, ne bo dovolj. In da na občinski ravni namesto strategije prostorskega razvoja občine, prostorskega reda občine, občinskega lokacijskega načrta dobimo občinski strateški prostorski načrt, občinski prostorski načrt in občinski podrobni prostorski načrt, tudi ne bo dovolj. V naši poslanski skupini podpiramo pripravo nove zakonodaje s tega področja in to celovito.
Zakon, ki je predmet obravnave, je osnovni, strateški dokument. Ambicije so velike, pričakovanja tudi, vsebinske dopolnitve možne in zaželene. Osnovna pričakovanja in zahteve Poslanske skupine SDS so, da se postopek pridobivanja dokumentacije za postavitev objekta skrajša in poenostavi do najnižje možne meje. Vse, kar se dogaja vmes, ne sme in ne more biti problem investitorja. To pa naj bi bil tudi cilj predlagatelja, zato bomo v SDS podprli predlagano vsebino, istočasno pa pričakujemo, da v nadaljevanju pri Zakonu o graditvi objektov konkretiziramo utemeljena pričakovanja.
V Poslanski skupini SDS soglašamo s tistimi, ki menijo, da sedanji zakon o urejanju prostora, ki sicer stopijo v veljavo šele pred kratkim, vendar se je že kmalu po začetku njegovega izvajanja pokazalo, da nekatere ureditve v tem zakonu, posebej tiste, ki se nanašajo na prostorsko načrtovanje, tj. na pripravo prostorskih aktov na vseh ravneh, seveda tudi na njihovo vsebino, njihovo medsebojno razmerje ter postopke njihove priprave, ne sledijo v celoti spoznanim, ali pa mogoče pričakovanjem na tem področju, da so posamezne predpisane rešitve nejasne in deloma celo neizvedljive in tudi marsikdaj organizacijsko vprašljive. Jaz bi rekel, da so marsikdaj zbirokritizirane. Zakonodaja namreč mora zagotoviti takšnem pravni okviru, ki bo ob upoštevanju zavarovanih zahtev, omogočil čim večjo dinamiko prostorov, česar pa sistemske in praktične rešitve v veljavnem zakonu marsikdaj celo onemogočajo. Posledice neustreznih rešitev pa se v praksi kažejo po eni strani v veliki množici novih posegov v prostoru in tudi ob pritisku kapitala, ko se skuša na določenem območju zgolj pridobiti informacijo, ali je sploh možen poseg na takšnem področju ali pa ni. In praksa je pokazala, da je sedanji Zakon o urejanju prostora na določenih mestih nepopoln, mestoma je luknjičast kot sir in poleg velikih težav na eni strani, po drugi strani pa omogoča samosvojost investitorjev. Ker so rešitve v tem zakonu vsebinsko pomanjkljive in to kar na vseh ravneh iz katerih ni jasno razvidno, kakšni posegi v prostor so sploh možni in dopustni in da zahteva nepregledne, neracionalne in dolgotrajne postopke priprave teh aktov, ki so poleg tega tudi neusklajeni s predpisi med seboj predvsem s področja varstva okolja in ohranjanja narave, da določa vrsto strokovnih podlag za te prostorske akte, ki naj bi zagotavljali kvalitetne rešitve, so pa mnogokrat same sebi namen in zahtevajo veliko časa za njihovo pripravo in tudi veliko stanejo in da ima ta sedanja zakonodaja nepopolne podatke v prostoru, ki upravljavcem prostorskih aktov velikokrat tudi niso pravočasno dostopni in posledice so takšne kot jih poznamo, in da ima nejasne pristojnosti nosilcev urejanja prostora pri pripravi prostorskih aktov na vseh ravneh ter obveznosti glede priprave njihovih strokovnih podlag, ki so podlaga za sprejemanje rešitev.
Občine so dolžne do sredine naslednjega leta pripraviti prostorske akte, pri tem pa se soočajo z velikimi težavami, ki niso samo vsebinske, največkrat kar operativne narave. Vsebine takšnih aktov pa imajo na izvedbeni ravni velike pomanjkljivosti. Potrebno je priznati, da je takšno stanje tudi posledica pomanjkljivih evidenc, lahko bi rekli ne ažurnih katastrov posameznih področij. Primer, pravilna lega kakšnega kabla ali pa cevi ugotovijo izvajalci šele takrat, ko prekinejo električni ali telefonski kabel ali kakšnega kabelskega sistema ali pa uničijo kanalizacijsko cev. Zato se nam zdi izrednega pomena, da je predlagatelj tega zakona upošteval, da je podlaga za načrtovanje novih gradenj na območju države oziroma občine poznavanje obstoječega stanja prostora, gre za pomembne informacije o obstoječih stavbah, zemljiščih objektih, potem informacije o raznih kmetijskih, vodnih, gozdarskih in drugih zemljiščih na območju države ali pa na območju občine in o režimih na teh zemljiščih. Prav tako se nam zdi, da je pomembno, da je takšen prikaz stanja prostora, ki ga pa pripravi ministrstvo pristojno za urejanje prostora, skupaj z občinami. Ta nima narave pravnega akta, temveč gre za neki strokovni pripomoček državnemu organu, zlasti pa občinam, ki bodo z njegovo pomočjo lažje in hitreje pripravile svoje prostorske akte. Prikaz stanja je povzetek, naj bi bil povzetek dejanskega in pravnega stanja na območju države oziroma posamezne občine, pri čemer pa naj bi ministrstvo pristojno za urejanje prostora, podatke za prikaz dejansko dobilo iz prostorskega informacijskega sistema, ki ga bo ministrstvo vzpostavilo. Prikaz stanja prostora je torej izhodišče prostorskega načrtovanja. V prostorski informacijski sistem pa bodo vključeni vsi prostorski podatki, ki so potrebni za pripravo prostorskih aktov, za nadzor nad njihovo vsebino in tudi zakonitostjo, za spremljanje njihovega izvajanja pa tudi podatki, ki jih potrebujejo potencialni investitorji, naj bi bili s pomočjo prostorskega načrtovalnega sistema še pred oblikovanjem svoje investicijske namere seznanjeni s statusom zemljišča, na katerem nameravajo graditi, ter z vsemi morebitnimi omejitvami ter pogoji glede gradnje. To se nam zdi izredno pomembno. Neurejenemu stanju na področju prostorskega načrtovanja ali gospodarjenja s prostorom je potrebno dejansko narediti konec. To pričakujemo vsi. Zato so pričakovanja, ki spremljajo Zakon o prostorskem načrtovanju, izredno velika. Zavedamo se, da ta zakon ne bo rešil celotnega problema in da je zakon o graditvi objektov logično dopolnilo. V SDS podpiramo stališče predlagatelja, citiram: “da je temeljni cilj predlaganega zakona jasno urediti sistem prostorskih aktov države in občine in razmerje med njimi ter v tem okviru natančno opredeliti tudi njihovo vsebino, postopek njihovega sprejemanja ter v tem okviru tudi postopek celovite presoje njihovih vplivov na okolje, in da je temeljne načelo, ki ga je predlagatelj upošteval pri pripravi zakona, načelo pravne jasnosti in z njim povezano načelo pravne varnosti in predvidljivosti ter načelo zaupanja v pravo. Prostorski akti so oblastni akti s katerimi pristojni organi države in občin določajo o načinu uživanja lastninske pravice na posameznih parcelah.” Pri tem naj bi predlagatelj upošteval sklop temeljnih načel ali usmeritev, ko so načela trajnostnega prostorskega razvoja, načelo javnosti, torej možnosti vpogleda zainteresirane javnosti, načelo usmerjanja prostorskega razvoja naselij, načelo prevlade javne koristi, ki pa mora upoštevati tudi zasebne interese, načelo ohranjanja določenih prepoznavnih značilnosti določenega prostora in na koncu, da o načelih strokovnosti niti ne govorim, kar je samo po sebi tudi umevno. Prostorsko načrtovanje po novem zakonu uvaja poleg državnega in občinskega nivoja še vmesni nivo, to je pokrajinski. Ali je to prehitevanje zaradi najavljanja uvedbe pokrajin potrebno ali ne, je stvar diskusije in niti ni tako pomembno. Osnovno vprašanje je, ali bo novi zakon z vsemi dodatki, ki so še potrebni, uspel rešiti vse zagate in stran poti pa tudi težave sedanje ureditve. Samo preimenovanje dokumentov ne bo dovolj, da bomo namesto strategije prostorskega razvoja Slovenije, prostorskega reda Slovenije in državnega lokacijskega načrta sedaj dobili državni strateški prostorski načrt in državni prostorski načrt, ne bo dovolj. In da na občinski ravni namesto strategije prostorskega razvoja občine, prostorskega reda občine, občinskega lokacijskega načrta dobimo občinski strateški prostorski načrt, občinski prostorski načrt in občinski podrobni prostorski načrt, tudi ne bo dovolj. V naši poslanski skupini podpiramo pripravo nove zakonodaje s tega področja in to celovito.
Zakon, ki je predmet obravnave, je osnovni, strateški dokument. Ambicije so velike, pričakovanja tudi, vsebinske dopolnitve možne in zaželene. Osnovna pričakovanja in zahteve Poslanske skupine SDS so, da se postopek pridobivanja dokumentacije za postavitev objekta skrajša in poenostavi do najnižje možne meje. Vse, kar se dogaja vmes, ne sme in ne more biti problem investitorja. To pa naj bi bil tudi cilj predlagatelja, zato bomo v SDS podprli predlagano vsebino, istočasno pa pričakujemo, da v nadaljevanju pri Zakonu o graditvi objektov konkretiziramo utemeljena pričakovanja.