Predlog zakona o povečanju zaposelnosti v občinah z nadpovprečno brezposlenostjo

Predlog zakona je na 44. izredni seji državnega zbora predstavil Janez Janša. 7. maj 2004. Predlog zakona je na 44. izredni seji državnega zbora predstavil Janez Janša. 7. maj 2004. “Tudi pri reševanju problema brezposelnosti, ki je zelo pereč še posebej v nekaterih delih Slovenije, vladajoča koalicija ni pripravljena dati predlagateljem več kot deset minut, časa za obrazložitev, s tem da na obravnavo ta zakon čaka že štiri leta. Prvič smo zakon s podobno vsebino vložili že leta 1999. Vladajoča koalicija ga je takrat zavrnila z obrazložitvijo, da bo vlada v najkrajšem možnem času pripravila sistemski zakon, s katerim bo omogočila, da se vprašanje brezposelnosti hitreje rešuje. V petih letih tega sistemskega zakona nismo doživeli; doživeli smo nekaj parcialnih poskusov reševanja tega problema, ki pa niso uspeli. Danes smo dobili predlagatelji deset minut, da obrazložimo vsebino zakona, po štirih letih čakanja. V tem času je vladajoča koalicija sklicala tri izredne seje za izbrisane, kjer si je dala ure in ure časa za to, da je razpravljala o domnevnih pravicah te kategorije, ko pa gre za vprašanje brezposelnosti, je pa časa škoda. Z zakonom želimo hkrati vplivati na izboljšanje stanja na dveh področjih. Prvič, ko gre za povečevanje zaposlenosti nasploh, in drugič, ko gre za reševanje tega problema v tistih občinah in regijah, kjer je ta problem še posebej izpostavljen. Jaz sem želel tukaj najprej predstaviti nekaj statističnih podatkov po občinah, teh občin je preko 190 v Sloveniji. V 10. minutah ne morem našteti niti teh podatkov, zato bom žal to moral preskočiti. Še enkrat pa protestiram zaradi omejevanja besede predlagateljev kar se je zgodilo prvič in pri tako pomembni temi. Na tej seji pa že pri 4. točki zaporedoma. Doslej pa prvič v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije. Dejstvo je, da se je tudi v tem času, ko smo čakali na tako imenovani sistemski zakon vladne koalicije za reševanje tega problema, stanje na področju brezposelnosti poslabševalo še posebej glede na lokacijo tega problema. Polovica regij v Sloveniji je daleč nad povprečjem, ko gre z obremenitvijo s tem problemom, in so nekatere regije še, predvsem pa Ljubljana, ki tega problema skoraj nimajo. Se pravi to, da ima država na nacionalni ravni stopnjo registrirane brezposelnosti za lansko leto 11,2% to ne pomeni, da imamo vsi v tej državi problem enake teže v odstotku 11,2. To pomeni da ima recimo goriška, ali pa osrednja slovenska regija registrirano brezposelnost tam okoli 6, oziroma 7%, po drugi strani pa imamo Pomurje, Podravje in Zasavje, ki so tam na 16., oziroma skoraj 18. odstotkih. V tem času, od kar čakamo na to, da bo oblast blagovolila, ali obravnavati naš zakon, ali pripraviti svojega, kar se ni zgodilo, se to neskladje pri porazdeljenosti tega problema ni čisto nič spremenilo. Procenti ostajajo skoraj domala enaki. Tudi v tistih regijah, v katere se je domnevno investiralo velika sredstva prek tako imenovanih področnih zakonov. Sprejet je bil recimo zakon o TET2 za Zasavje. Milijarde in milijarde so bile namenjene za to, ampak v zasavski regiji brezposelnost v tem času ni nič bistveno padla. Kam je šel ta denar? Kam so šle te milijarde? V zadnjem tednu smo lahko prebrali, kako se na račun rudarjev, na račun tistih, ki so že izgubili delo, na račun tistih, ki so tik pred tem, nekateri bogatijo. Kako ta denar odteka v privatne firme. Kako rastejo vile po Zasavju. Kako se kupujejo nova podjetja. Brezposelnosti ni pa nič manj. To je ta način reševanja, ki ga je vsilila Liberalna demokracija s tako imenovanim sistemskih pristopom, ki ni dal nobenih rezultatov, naš zakon pa je bil pred petimi leti zavrnjen. Ko smo ga ponovno vložili, sedaj čaka že vrsto let na to, da bi prišel v proceduro. In smo ga morali dati na izredno sejo, da bi stvar sploh pospešili. Ukrepi, ki jih predlagamo v zakonu za hkraten napad na oba problema, se pravi na splošno brezposelnost in še posebej na brezposelnost v nekaterih regijah, so običajni ukrepi, katerih so se lotili v številnih državah zato, da so predvsem vplivali na to, da to breme ni ležalo na tistih, ki so že tako depreviligirani, na tistih regijah oziroma območjih ki so že tako depreviligirana. Številne evropske države, ki so zmanjšale ta problem ali pa so se z njimi spopadli ali pa so ga vsaj uravnotežile po nacionalnem nivoju, so sprejele različne olajšave za povečevanje gospodarske rasti v tistih delih, v tistih regijah in občinah, kjer je ta problem posebej pereč. Običajno je šlo za kombinacijo ukrepov na državni in na lokalni ravni in takšno kombinacijo tudi mi predlagamo. Predlagali smo poseben sklad, ki bi deloval v obdobju štirih let. Jasno je, da takrat, ko smo zakon vložili, smo predlagali obdobje od takrat, se pravi od 1.1.2001 do 2004. 2. člen bomo v drugem branju amandmirali, ker je to obdobje šlo že mimo, ko smo čakali na milost oblasti, da bo zakon obravnavala in sedaj predlagamo obdobje od 1.1.2005 do 31.12.2008. S temi sredstvi na nivoju države, razvojnega potenciala bi se financiralo plačilo davkov in prispevkov od plač zaposlenih v novih podjetjih v občinah, ki bi jim bila ta razvojna sredstva dodeljena in sicer v višini dodeljenih sredstev na državnem in občinskem natečaju. Prav tako bi se določen čas sofinancirali davki in prispevki obračuna na plače, ki bi se plačevali iz teh sredstev. Za ta razvojna sredstva bi po tem zakonu lahko kandidirale občine, ki bi imele na dan 31.12. preteklega leta stopnjo brezposelnosti višjo od državnega povprečja. Občina bi bila dolžna, da podjetjem, ki se kvalificirajo za takšna sredstva, pomagajo zagotoviti komunalno urejeno lokacijo za opravljanje dejavnosti in 50% olajšavo pri plačilu nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Podobne kriterije bi se določilo v podzakonskih aktih. Podjetja, ki bi v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo ustanovila in registrirala novo dejavnost, ki bi tam zaposlila najmanj 15 delavcev, bi bila oproščeno plačila davka na dobiček za obdobje petih let, če bi povečevala oziroma vsaj ohranila začetno število zaposlenih. Ni drugega načina v tržnem gospodarstvu, da se spodbudi vlaganje v razvojno ogrožene občine, občine kjer je brezposelnih veliko, kot to, da se vlagatelja tja privabi. Če bi imel nekdo na razpolago, da investira v Ljubljani, kjer je vsa infrastruktura, ali pa nekje v Slovenskih Goricah, na Brkinih ali pa na Goričkem, kjer tega ni, in bo, če investira v Ljubljani ali pa na Goričkem, moral plačati iste davke, šel raje v Ljubljano, kjer bo, jasno, imel že vse narejeno. Nikoli ne bo šel tja, kjer bi bili stroški produkcije večji. Zato je treba ravno s temi kombinacijami davčnih olajšav in pristopov omogočiti, da investicije pridejo tudi v demografsko ogrožena območja in območja, kjer je brezposelnost velika. Noben drug ukrep ne omogoča hkratnega odpravljanja teh obeh problemov, povezanih z vprašanjem brezposelnosti. In doslej vlada, kljub temu, da predlaga nekatere zakone, ko gre za demografski razvoj, in ne predlaga nekaterih področnih zakonov (enega sem prej omenil), ni napadla tega problema v celoti. Zavračala je naš predlog prej in zavrača ga zdaj. In iz teh področnih zakonov je, kot sem že prej dejal, veliko sredstev odtekalo tudi v neposvečene namene, nebrzdano so rasle vile, bogatenje na eni strani, na drugi strani revščina. V zadnjih treh letih se je namreč število prejemnikov socialnih pomoči, še posebej v zadnjem času vladavine gospoda Ropa, povečalo s 40.000 na 60.000, in to predvsem na račun brezposelnosti oziroma kot posledica brezposelnosti in siromašenja v nekaterih predelih Slovenije. Za to, da se ta problem odpravi, je nujno sprejeti zakon, in tak zakon je pred nami.”