Predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci, ki živijo zunaj njenih meja

Predlog zakona je na 44. izredni seji državnega zbora predstavil poslanec Franc Pukšič. 7. maj 2004. Predlog zakona je na 44. izredni seji državnega zbora predstavil poslanec Franc Pukšič. 7. maj 2004.”Ta zakon je nastajal v Komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, potem ko je bila marca leta 2001komisija ustanovljena. Naš dogovor je bil, da bomo v tej komisiji izključili strankarsko politiko. Tako smo se tudi lotili dela in v glavnem sprejeli prek 99% odločitev soglasno. Tudi nastajanje tega zakona je bilo v skladu s tem dogovorom, saj mu je dal zeleno luč minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel, ki je tudi na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pooblastil državnega sekretarja in seveda sodelavce, da pri zakonu sodelujejo. Pri zakonu so sodelovali tudi ministrstvo za kulturo, ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za regionalni razvoj in predstavniki civilne družbe, tako slovenske izseljenske matice, svetovnega slovenskega kongresa in Slovenije v svetu. Ta zakon je dobil še dodatno politično podporo lani junija na pogovoru pri predsedniku vlade mag. Antonu Ropu, in pripombe, ki jih je imel takratni predsednik vlade, smo seveda pri nadaljevanju usklajevanja in pripravi zakona tudi upoštevali. Zaključek tega političnega sodelovanja in delovanja je bil dva dni nazaj na ministrstvu za zunanje zadeve, na katerem so bili predstavniki urada ministrstva za zunanje zadeve in sam minister, kjer je bilo povedano, da pač nekatere stvari v zakonu, po njihovem mnenju niso tako, kot bi morale biti. Dogovorili smo se, namreč to izhaja tudi iz sklepov, iz mnenj posameznih ministrstev, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. In dogovorili smo se, tudi sam, kot prvopodpisani, sem obljubil gospodu ministru, da bom glasoval za tiste amandmaje, ki jih bo vlada podpirala. To pomeni, vso podporo tudi amandmajem, ki bodo nekatere pravice iz tega zakona izklestile, pa vendar zavedajoč se, da je treba na tej točki delati s konsenzom, tako kot smo se dogovorili, tudi vnaprej. Zato sem bil seveda presenečen, začuden in razžaloščen, da je vlada poslala takšno mnenje, kot je. Vendar to še nič ne pomeni, poslanke in poslanci, vi ste tisti, ki boste o tem odločali, ali je zakon primerna podlaga za nadaljnjo obravnavo. Tudi vi ste tisti, ki boste kasneje glasovali v drugem branju o amandmajih in seveda večina poslank in poslancev bo pač odločala o amandmajih, takšnih, kakršne bo večina sprejela. Zato vas že na začetku te predstavitve naprošam, da si stvari pogledate temeljito in razmislite po svoji vesti, daste možnost Slovenkam in Slovencem po svetu, da dobijo ta krovni zakon, ki ga potrebujemo. Razlogi za sprejem zakona so naslednji. Prvič, naša ustava v 5. členu določa, da bomo za Slovence brez slovenskega državljanstva uredili to s posebnim zakonom. Drugi razlog je resolucija iz leta 1996 za Slovence v zamejstvu. Tretji razlog je resolucija iz leta 2002, resolucija o Slovencih, ki živijo po svetu. Četrti razlog za sprejetje tega zakona je tudi, zakonodajalec želi s sprejetjem krovnega zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja zagotoviti tudi jasno in čvrsto pravno podlago za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter za financiranje njihovih struktur in dejavnosti. 19. decembra lani je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravil Pravilnik o dodeljevanju sredstev. Zakonodajna služba vlade Republike Slovenije je ta pravilnik zavrnila iz enega samega razloga: ker na tem področju ni zakona. Tudi sam minister in direktorica sta izrazila željo, da bi bil takšen zakon sprejet, da bi lahko pravno delovali tudi na tem področju. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci v zamejstvu in po svetu in izven njenih meja je krovni zakon, ki na celovit način ureja večino področij, ki zadevajo Slovence v zamejstvu in po svetu, in jih področja zakonodaje ne urejajo, oziroma dopolnjuje tista področja, ki jih obstoječa področna zakonodaja ureja samo delno. Zakon tako posega na področje kulture, znanosti, vsebuje določila, ki se nanašajo na ohranjanje slovenskega jezika in izobraževanje, gospodarsko in regionalno sodelovanje ter urejanje statusa Slovencev brez slovenskega državljanstva in repatriacijo. Status Slovenca brez slovenskega državljanstva. Naša država se je v svoje temeljnem zakonu v ustavi obvezala, da bo Slovencem brez slovenskega državljanstva že z zakonom zagotovila v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Ob sprejemu ustave je minilo že 12 let. Pravnega akta, ki bi urejal odnose med slovensko državo in Slovenci v zamejstvu in po svetu in urejal pravice ter ugodnosti Slovencev brez slovenskega državljanstva, Republika Slovenija še vedno nima. To je seveda slabo in nedopustno in takšno stanje je potrebno preseči. Uvedbo posebnega statusa Slovenca brez slovenskega državljanstva predlagamo zaradi ugotovitve, da za mnoge Slovence zunaj Republike Slovenije sprejetje in imetje slovenskega državljanstva ni najbolj ustrezna oblika njihove povezanosti z Republiko Slovenijo. Upoštevati je namreč potrebno, da hoče velika večina Slovencev brez slovenskega državljanstva, najsi živijo kjerkoli, seveda ostati lojalni državi, kateri državi tudi so. Imetje dveh državljanstev pa bi jih lahko potisnilo v najrazličnejše zadrege moralne stiske ali druge težave. Državljanstvo je izjemno pomembno. Je obvezujoča in kompleksna oblika vzajemnega odnosa med posameznikom in državo. Zato sta bipatritnost ali polipatritnost imetje dveh ali več statusov državljanstva, seveda, imajo to lahko za posledico tudi najrazličnejše formalne zaplete. Republika Slovenija je matična domovina vseh Slovencev, zato v moralnem smislu ne bi smela nobenega Slovenca obravnavati kot tujca. V formalnem pogledu pa je seveda zadeva nekoliko drugačna. Če je nekdo samo etnični Slovenec in ni s slovensko državo sicer v nikakršnem pravno formalnem razmerju, ga glede na notranji in mednarodni pravni red ni mogoče obravnavati drugače kot tujca. Prav to vez med moralno, politično in pravno formalnim kriterijem premoščamo z uvedbo tako imenovanega posebnega statusa. To je, tako kot sem že omenil, v 38. členu pravzaprav najbolj sporna točka in seveda smo na to predlagatelji pripravljeni, da se spremeni tako, kot bo predlagala vlada Republike Slovenije in to z amandmajem tudi spremenili. Repatriacija ali vračanje. Iz Resolucije o odnosih s Slovenci po svetu, ki jo je državni zbor Republike Slovenije soglasno sprejel 2000 izhaja, da je Republika Slovenija zainteresirana za vračanje slovenskih izseljencev, zdomcev, pa tudi za priselitev njihovih potomcev. Zavzemanje za vračanje Slovencev in njihovih potomcev dobiva dodaten smisel ter pomen v luči demografske krize, ki se obeta Republiki Sloveniji in jo nakazuje trend popolnoma razviden iz rezultatov zadnjega popisa prebivalstva. Namesto, da se populacija slovenske države obnavlja predvsem s priseljevanjem neslovenskega prebivalstva je smiselno ter umestno, da se v domovino pritegne čim več slovenskih zdomcev, izseljencev in njihovih potomcev. Za Republiko Slovenijo bi še zlasti bila dobrodošle priselitev mladih slovenskih družin. V glavnem so seveda to izobražene mlade slovenske družine. V zakonu smo predvideli, da je koriščenje repatriacije možno samo eno leto, ker je trikrat manj kot pa je možno koriščenje za begunce. Žal se mi čas izteka. Za takšen sistemski zakon je jasno premalo 10 minut. Zaprosil sem kot predlagatelj 45 minut za predstavitev. Če bi jih dobil 20 bi lažje, bolj korektno opravil svoje delo. Sedaj pa vas pač naprošam, poslanke in poslanci, da tudi preberete določene zadeve, ne samo pri členu, ampak tudi v obrazložitvi, in še enkrat poudarjam, da smo predlagatelji pripravljeni upoštevati vse vladne predloge, ki bi zakon dopolnili. Vsekakor pa menim, da je zakon primerna podlaga, tako smatra tudi državni svet, komisija, ki je sprejela takšen sklep, da je zakon primerna podlaga za nadaljnjo obravnavo. Pospremitev tega zakona naprej je po mojem tudi nacionalni ponos Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev, ki živijo zunaj meja.”