Predlog zakona o mednarodni zaščiti

Stališče poslanske skupine je ob prvi obravnavi predstavil Rudolf Petan. Rudolf Petan: Namen zakona o mednarodno zaščiti je celovita ureditev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in nadomešča sedanji zakon o azilu. Takšen krovni zakon je potreben zaradi prenosa evropskega pravnega rada v slovenski pravni red. Ta zakon pomeni vzpostavitev skupnega enotnega evropskega azilnega sistema. S tem zakonom se želi vzpostaviti učinkovit in hiter azilni postopek, enak v celotni Evropski uniji, ki omogoča potrebno zaščito oseb, ki prihajajo iz tretjih držav in omogoča ali integracijo v Republiki Sloveniji ali pa v primeru zavrnitve, hitro vrnitev tujca v izvorno državo. Skupni evropski azilni sistem je plod dolgoletnega procesa, istočasno pa potrebe po oblikovanju skupnih in enotnih standardov. Potreba po takšnem pristopu je dozorela leta 1999. Slučajno je takrat tudi Slovenija sprejela zadnji Zakon o azilu, ki pa je bil večkrat noveliran z osnovnim namenom dohajati najnovejše standarde Evropske unije s tega področja. Danes smo v položaju, ko dopolnjevanje ali krpanje osnovnega zakona enostavno ni več možno. Nastala je zahteva po izdelavi konceptualno popolnoma novega zakona, ki ohranja večino dosedanjih vsebin in dodaja nove. Osnova zakona je azil, katerega vsebina nekako posega okvire posamezne države. Njegov izvor pa je v ženevski konvenciji, ki velja že več kot 50 let, konkretno iz leta 1950. V zakon, ki se je dopolnjeval, je vtkanih kar nekaj pomembnih direktiv Sveta Evropske unije, kot na primer tista o minimalnih standardih za sprejem prosilca za azil, o minimalnih standardih za priznanje statusa begunca ali osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini takšne zaščite, potem tudi direktivo o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, nadalje uredba Sveta Evrope o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za azil tako imenovana doublinska uredba, ki postane izredno pomembna za našo državo z dnem vključitve v schengensko območje. Potrebno je omeniti še resolucijo o usklajenem obravnavanju vprašanj glede varnih tretjih držav in resolucijo o očitno neutemeljenih prošnjah. Evropska unija je s takšno poplavo resolucij želela in še želi urejati azilno politiko kot celoto kot odziv tudi na posamezne dogodke. Ne bo odveč omemba, da največja teža reševanja te izredno zapletene problematike nosijo zunanje države Evropske unije, še posebej tiste, ki ležijo na ali ob problematičnih migracijskih poteh. Eno od teh je prav gotovo tudi Slovenija, ki pa bo še pridobila na teži s 1.1.2008 z vstopom v schengensko območje. Kakšna je dimenzija problema za Slovenijo? V letu 2006 je bila rešena 901 prošnja za azil, 474 pa je bilo zavrnjenih zaradi zlorabe postopka ali zavajanja, v glavnem pa je šlo za ekonomsko migracijo ali pa osebe niso spoštovale pravil in so samovoljno zapuščale azilni dom in se niso vračale v predpisanem času. In kdo sploh lahko zaprosi za azil? Pogoj, da oseba lahko zaprosi za azil je, da je izven svoje države. Strah pred preganjanjem mora biti utemeljen v danem konkretnem primeru. V azilnem postopku je potrebno ugotoviti verodostojnost, izpoved prosilca za azil. Dejavniki preganjanja so državni in nedržavni organi. Po postopku je potrebno dokazati, da država prosilcu za azil ni nudila zaščite in sicer v smislu, da ga je neposredno preganjala ali da je pasivno odreagirala. Gre predvsem za primere, ko prosilec kršenje pravic, kaznivo dejanje ali diskriminatorno ravnanje prijavi policiji, ki ne ravna v skladu s svojimi pooblastili. Samo dejstvo, da prosilec pripada določeni rasi, veroizpovedi, posebni družbeni skupini, nacionalnosti ali političnemu prepričanju, ne zadošča za dokaz preganjanja, preganjanje po ženevski konvenciji ostaja le v primeru vzročne zveze med preganjanjem in vsaj enim od razlogom določenih o definiciji konvencije. Da je to velika obremenitev za državo pove podatek, da je prosilcem za azil potrebno zagotoviti informacije v jeziku, ki ga razume, torej da ima zagotovljenega tolmača po postopku, možnost kontaktirati s predstavniki Združenih narodov za begunce, da je obveščen o odločitvi pristojnega organa, zagotavljanje ustreznega nivoja pravic tudi družinskih članov, možnost šolanja otrok in še kup drugih stvari. Kako resna lahko postane zadeva pove podatek, da je Slovenija v letih od 1992 do 1999 podelila začasno zatočišče 36.000 osebam na podlagi zakona o začasnem zatočišču. Večina oseb se je znašla na teritoriju Republike Slovenije v obdobju vojn na Balkanu. To je predstavljalo v tistem obdobju kar 1,5  celotnega prebivalstva Republike Slovenije. Unija je zaradi hitrejšega in lažjega reševanja problematike uvedla tudi elektronsko komunikacijo, ki jo mora implementirati tudi Slovenija. Zakon natančno ureja postopek za pridobitev določenih pravic, njegov nadzor in tudi varovanje podatkov. Zaradi zaščite interesov Republike Slovenije in zaradi izvajanja enotne azilne politike v okviru Evropske unije in zaradi večjega rizika, ki mu je izpostavljena Slovenija kot zunanja država Evropske unije je omenjen zakon potrebno sprejeti. V Slovenski demokratski stranki podpiramo njegovo sprejetje.