Predlog zakona o financiranju občin
petek, 3. 11. 2006Stališče poslanske skupine je ob drugi obravnavi predstavil Franc Pukšič.
Franc Pukšič: Končno smo v državni zbor dobili novi zakon o financiranju občin. Ta zakon so občine pričakovale že vrsto let. Sam sem sodeloval pri spreminjanju te zakonodaje leta 1999 in takrat sem za to govornico državnega zbora imel za svojim poslanskim kolegom Sovičem drugi najdaljši nastop. Njegov je trajal nekaj čez štiri ure, moj pa tri. Ampak verjemite kolegice in kolegi, da danes ne bo tako. Nastop je bil dolg iz enega preprostega razloga, ker je bil zakon, ki je bil takrat predlagan, zelo krivičen. Krivičen do demografsko ogroženih občin, krivičen do slovenskega podeželja. Bil je diskriminatoren in bil je slab. Najhuje je bilo, ker je bilo v tistem zakonu celo zapisano, da se bo izvajala finančna izravnana do 75 %. To bi seveda bil pogreb lokalne samouprave, to bi bil pogreb demokracije za takratno državo. Pa vendar se to ni zgodilo na zahvalo takratnega ustavnega sodišča in seveda nekaj nas, ki smo temu strahovito, z vsemi možnimi pravnimi sredstvi, nasprotovali.
Najslabši način financiranja občin je višina dohodnine in tudi najbolj krivičen. Ustvarjeni dohodek na prebivalca v različnih delih naše države, ko ni skladnega razvoja, ko se ni razvijalo desetletja enakomerno, ko je še desetletje nazaj slišalo za Slovenske Gorice in Haloze, da so to tisti kraji, ker se hodi do kolen v ilovici in blatu, to so tisti kraji, kjer ni električne žarnice in vodovodnega priključka. Takšen način financiranja je bil popolnoma diskriminatoren in slab za razvoj naše države. Čeprav so bile z enim zakonom opredeljene obveznosti in naloge občin tako od velike, največje, Ljubljanske pa tja do Hoške občine. Žal se nikoli ni upošteval t. i. kriterij, indeks razvojne ogroženosti. V tem zakonu je zapisano, da bodo skupaj z ministrstvom za lokalno samoupravo in ministrom za finance ta izračun naredili. Tudi v tem zakonu, sem prepričan, bi bilo potrebno ta indeks razvojne ogroženosti še nekoliko bolj upoštevati. Upam, da nam bo uspelo tudi z nekaterimi amandmaji v drugem branju zakon dopolniti prav v tej smeri, prav v smeri boljšega, skladnega, enakomernega razvoja. Skladen enakomeren razvoj je pravzaprav rešitev za to državo, je rešitev za centralizacijo in skladen enakomernejši razvoj, kar je tisto, kar smo zapisali tudi v koalicijsko pogodbo. Res je, da se je v dveh letih veliko spremenilo, res pa je, da se vse v takšnem kratkem času ne da. Vesel sem, da imamo vlado, ki je temu prisluhnila in resnično drži to, kar smo zapisali v koalicijski pogodbi. Ko sem govoril o t. i. dohodnini na prebivalca in sprememba dohodnine iz 30 na 35 %, je prinesla v nekaterih občinah preko 5 tisoč tolarjev na prebivalca, v drugih pa 500 tolarjev na prebivalca. To je pomenilo velike razlike, torej nekajkratnih s faktorjem 10 in še več. Ko smo govorili o teh nepravicah, se je dogajalo to, da je nekaj občin v državi porabilo tam 25 do 30 milijard sredstev čez t. i. primerno porabo. Druge občine niso morale slediti niti državnim razpisom niti razmišljati o tem, da bi sodelovale na tistih razpisnih, kjer je potreben lastni vir sofinanciranja, ker enostavno tega niso imele. Ta zakon je bistveno bolj pravičen in prinaša možnost boljšega enakomernega razvoja. Ta zakon konkretno prinaša veliki večini občin tudi bistveno več sredstev za male občine lahko celo rečem, za podeželske občine za cca. 50 % investicijskega denarja. Če bi to preračunali za nazaj bi hitro ugotovili, da smo v enem mandatu v štirih letih v takšnih občinah izgubili približno 60 % do 80 % proračuna. In dobro je, da bi tako kot je že, pa vendarle nadgradili tudi v tem zakonu o financiranju občin delež bruto domačega produkta še povečali. Če naredimo primerjavo s sosednjimi državami Evropske unije, predvsem z najbolj demokratičnimi in najbolj razvitimi državami, bomo ugotovili, da je ta delež tam okrog 12 %. S tem se prenašajo tako naloge, obveznosti kot tudi finančna sredstva. In daleč najboljše za razvoj demokracije in te države bi bilo, če bi že leta 1994 imeli tako regionalno zakonodajo kot lokalno zakonodajo, vendar to enostavno ni bilo oziroma takrat ni bilo tolikšne volje in moči, da bi se to naredilo, zato so ti postopni koraki, ki se sedaj delajo vendarle koraki v pravo smer in koraki v boljši, skladnejši regionalni razvoj. Slovenska Demokratska stranka bo zakon podprla.
Franc Pukšič: Končno smo v državni zbor dobili novi zakon o financiranju občin. Ta zakon so občine pričakovale že vrsto let. Sam sem sodeloval pri spreminjanju te zakonodaje leta 1999 in takrat sem za to govornico državnega zbora imel za svojim poslanskim kolegom Sovičem drugi najdaljši nastop. Njegov je trajal nekaj čez štiri ure, moj pa tri. Ampak verjemite kolegice in kolegi, da danes ne bo tako. Nastop je bil dolg iz enega preprostega razloga, ker je bil zakon, ki je bil takrat predlagan, zelo krivičen. Krivičen do demografsko ogroženih občin, krivičen do slovenskega podeželja. Bil je diskriminatoren in bil je slab. Najhuje je bilo, ker je bilo v tistem zakonu celo zapisano, da se bo izvajala finančna izravnana do 75 %. To bi seveda bil pogreb lokalne samouprave, to bi bil pogreb demokracije za takratno državo. Pa vendar se to ni zgodilo na zahvalo takratnega ustavnega sodišča in seveda nekaj nas, ki smo temu strahovito, z vsemi možnimi pravnimi sredstvi, nasprotovali.
Najslabši način financiranja občin je višina dohodnine in tudi najbolj krivičen. Ustvarjeni dohodek na prebivalca v različnih delih naše države, ko ni skladnega razvoja, ko se ni razvijalo desetletja enakomerno, ko je še desetletje nazaj slišalo za Slovenske Gorice in Haloze, da so to tisti kraji, ker se hodi do kolen v ilovici in blatu, to so tisti kraji, kjer ni električne žarnice in vodovodnega priključka. Takšen način financiranja je bil popolnoma diskriminatoren in slab za razvoj naše države. Čeprav so bile z enim zakonom opredeljene obveznosti in naloge občin tako od velike, največje, Ljubljanske pa tja do Hoške občine. Žal se nikoli ni upošteval t. i. kriterij, indeks razvojne ogroženosti. V tem zakonu je zapisano, da bodo skupaj z ministrstvom za lokalno samoupravo in ministrom za finance ta izračun naredili. Tudi v tem zakonu, sem prepričan, bi bilo potrebno ta indeks razvojne ogroženosti še nekoliko bolj upoštevati. Upam, da nam bo uspelo tudi z nekaterimi amandmaji v drugem branju zakon dopolniti prav v tej smeri, prav v smeri boljšega, skladnega, enakomernega razvoja. Skladen enakomeren razvoj je pravzaprav rešitev za to državo, je rešitev za centralizacijo in skladen enakomernejši razvoj, kar je tisto, kar smo zapisali tudi v koalicijsko pogodbo. Res je, da se je v dveh letih veliko spremenilo, res pa je, da se vse v takšnem kratkem času ne da. Vesel sem, da imamo vlado, ki je temu prisluhnila in resnično drži to, kar smo zapisali v koalicijski pogodbi. Ko sem govoril o t. i. dohodnini na prebivalca in sprememba dohodnine iz 30 na 35 %, je prinesla v nekaterih občinah preko 5 tisoč tolarjev na prebivalca, v drugih pa 500 tolarjev na prebivalca. To je pomenilo velike razlike, torej nekajkratnih s faktorjem 10 in še več. Ko smo govorili o teh nepravicah, se je dogajalo to, da je nekaj občin v državi porabilo tam 25 do 30 milijard sredstev čez t. i. primerno porabo. Druge občine niso morale slediti niti državnim razpisom niti razmišljati o tem, da bi sodelovale na tistih razpisnih, kjer je potreben lastni vir sofinanciranja, ker enostavno tega niso imele. Ta zakon je bistveno bolj pravičen in prinaša možnost boljšega enakomernega razvoja. Ta zakon konkretno prinaša veliki večini občin tudi bistveno več sredstev za male občine lahko celo rečem, za podeželske občine za cca. 50 % investicijskega denarja. Če bi to preračunali za nazaj bi hitro ugotovili, da smo v enem mandatu v štirih letih v takšnih občinah izgubili približno 60 % do 80 % proračuna. In dobro je, da bi tako kot je že, pa vendarle nadgradili tudi v tem zakonu o financiranju občin delež bruto domačega produkta še povečali. Če naredimo primerjavo s sosednjimi državami Evropske unije, predvsem z najbolj demokratičnimi in najbolj razvitimi državami, bomo ugotovili, da je ta delež tam okrog 12 %. S tem se prenašajo tako naloge, obveznosti kot tudi finančna sredstva. In daleč najboljše za razvoj demokracije in te države bi bilo, če bi že leta 1994 imeli tako regionalno zakonodajo kot lokalno zakonodajo, vendar to enostavno ni bilo oziroma takrat ni bilo tolikšne volje in moči, da bi se to naredilo, zato so ti postopni koraki, ki se sedaj delajo vendarle koraki v pravo smer in koraki v boljši, skladnejši regionalni razvoj. Slovenska Demokratska stranka bo zakon podprla.