Predlog zak. o sprem. in dopol. Zak. o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji
torek, 30. 5. 2006Stališče poslanske skupine je obskrajšanem poszopku predstavil Rudolf Petan.
Rudolf Petan: Zakon o Sovi je bil sprejet leta 1999, ko smo nekako prvič opredelili delovanje in naloge v obsegu, primerljivem z drugimi demokracijami. Ustava RS zagotavlja pravico do komunikacijske zasebnosti posameznika, prav tako pa tudi informacijske zasebnosti, obe pa sta del splošne pravice do zasebnosti, brez katere ni demokratične družbe. Vendar v posebnih okoliščinah tudi pravica do te zasebnosti ni absolutna. Na podlagi ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Ustava vsebuje tudi zakonski pridržek in predvideva omejitev te pravice. Ustava RS določa pogoje, zaradi katerih je mogoče pravico do te zasebnosti omejiti in to z zakonom. Ta Zakon je zakon o Sovi, ki natančno določa, kako se to lahko zgodi in opredeljuje tudi časovno komponento. Uporabo posebnih oblik pridobivanja podatkov dovoli na predlog direktorja agencije s pisno odredbo predsednik okrožnega sodišča, tako je sedaj, na čigar območju je sedež agencije in to posebej za vsak konkreten primer, če obstaja nevarnost za varnost države. Pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da podatkov ni mogoče pridobiti kako drugače oz. bi njihovo pridobivanje na drug način lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi. Obstoj nevarnosti za varnost države se kaže zlasti v tajnih aktivnostih, načrtih in pripravah za izvedbo mednarodnih terorističnih akcij zoper RS ter drugih nasilnih dejanjih proti državi, v državi sami ali pa tudi v tujini in to v pripravah na oborožen napad na RS ter v mednarodni organizirani kriminalni aktivnosti, kar se je še posebej razmahnilo v zadnjem času, na kratko bi lahko rekli, ko gre za hujše oblike nevarnosti za državo.
Sova se v RS ukvarja s protiteroristično dejavnostjo. Pri tem ima zožen nabor možnosti, s katerimi se lahko sooča z grožnjami terorizma, pri tem pa mora nujno sodelovati tudi v skupnih ukrepih EU in zveze NATO proti terorizmu. Če želi biti naša država dejansko učinkovita, mora sodelovati v skupnem boju proti terorizmu, mora tudi prilagoditi zakonodajo, kar je v tem primeru Zakon o Sovi, in to pomeni predvsem področje daljšega izvajanja nadzora.
Nadzor, trenutno v dovoljenem obsegu, je odločno prekratek za učinkovito preprečevanje tovrstnih aktivnosti, agenciji pa onemogoča globlja spoznanja o metodologiji delovanja posameznikov oz. celovita spoznanja o povezavah mreži oseb s katerimi posamezniki sodelujejo. Osnovna načela, zajeta v zakonu, so iz leta 1999, v tem času, se pravi po letu 1999 pa so se zgodili dogodki, ki zahtevajo spremembe za učinkovito preprečevanje delovanja mednarodnih kriminalnih združb, predvsem pa teroristov. Cilj predlaganih sprememb je omogočiti agenciji uporabo posebnih oblik pridobivanja podatkov za daljše časovno obdobje, če je iz utemeljenih razlogov podana velika verjetnost, da bo posameznik skozi daljše časovno obdobje izvajal takšne aktivnosti. Tudi tu imamo varovalke, zaradi navedenih sprememb pa je potrebno prilagoditi tudi pristojnost odrejanja uporabe posebnih oblik pridobivanja podatkov. S predlogom zakona se prenaša navedena pristojnost predsednika okrožnega sodišča, na katerem območju je sedež agencije, na predsednika Vrhovnega sodišča RS oz. v njegovi odsotnosti podpredsednika vrhovnega sodišča. Mnenje je, da je treba odrejanje posegov v posameznikovo pravico do komunikacijske zasebnosti zaradi varnosti države oz. varstva ustavne ureditve RS ločiti od odrejanja enakih posegov zaradi uvedbe in poteka kazenskega postopka, zato je primerno, da posega v pravico do komunikacijske zasebnosti zaradi varnosti države oz. ustavne ureditve RS odredi predsednik vrhovnega sodišča. V SDS smo mnenja, da je zaradi varnosti države in tudi državljanov takšne spremembe potrebno narediti, podpiramo pa amandmaje, da se aktivnost spremljanja lahko vrši največ dve leti podaljševanje po tri mesece, zato bomo tudi zakon podprli.
Rudolf Petan: Zakon o Sovi je bil sprejet leta 1999, ko smo nekako prvič opredelili delovanje in naloge v obsegu, primerljivem z drugimi demokracijami. Ustava RS zagotavlja pravico do komunikacijske zasebnosti posameznika, prav tako pa tudi informacijske zasebnosti, obe pa sta del splošne pravice do zasebnosti, brez katere ni demokratične družbe. Vendar v posebnih okoliščinah tudi pravica do te zasebnosti ni absolutna. Na podlagi ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Ustava vsebuje tudi zakonski pridržek in predvideva omejitev te pravice. Ustava RS določa pogoje, zaradi katerih je mogoče pravico do te zasebnosti omejiti in to z zakonom. Ta Zakon je zakon o Sovi, ki natančno določa, kako se to lahko zgodi in opredeljuje tudi časovno komponento. Uporabo posebnih oblik pridobivanja podatkov dovoli na predlog direktorja agencije s pisno odredbo predsednik okrožnega sodišča, tako je sedaj, na čigar območju je sedež agencije in to posebej za vsak konkreten primer, če obstaja nevarnost za varnost države. Pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da podatkov ni mogoče pridobiti kako drugače oz. bi njihovo pridobivanje na drug način lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi. Obstoj nevarnosti za varnost države se kaže zlasti v tajnih aktivnostih, načrtih in pripravah za izvedbo mednarodnih terorističnih akcij zoper RS ter drugih nasilnih dejanjih proti državi, v državi sami ali pa tudi v tujini in to v pripravah na oborožen napad na RS ter v mednarodni organizirani kriminalni aktivnosti, kar se je še posebej razmahnilo v zadnjem času, na kratko bi lahko rekli, ko gre za hujše oblike nevarnosti za državo.
Sova se v RS ukvarja s protiteroristično dejavnostjo. Pri tem ima zožen nabor možnosti, s katerimi se lahko sooča z grožnjami terorizma, pri tem pa mora nujno sodelovati tudi v skupnih ukrepih EU in zveze NATO proti terorizmu. Če želi biti naša država dejansko učinkovita, mora sodelovati v skupnem boju proti terorizmu, mora tudi prilagoditi zakonodajo, kar je v tem primeru Zakon o Sovi, in to pomeni predvsem področje daljšega izvajanja nadzora.
Nadzor, trenutno v dovoljenem obsegu, je odločno prekratek za učinkovito preprečevanje tovrstnih aktivnosti, agenciji pa onemogoča globlja spoznanja o metodologiji delovanja posameznikov oz. celovita spoznanja o povezavah mreži oseb s katerimi posamezniki sodelujejo. Osnovna načela, zajeta v zakonu, so iz leta 1999, v tem času, se pravi po letu 1999 pa so se zgodili dogodki, ki zahtevajo spremembe za učinkovito preprečevanje delovanja mednarodnih kriminalnih združb, predvsem pa teroristov. Cilj predlaganih sprememb je omogočiti agenciji uporabo posebnih oblik pridobivanja podatkov za daljše časovno obdobje, če je iz utemeljenih razlogov podana velika verjetnost, da bo posameznik skozi daljše časovno obdobje izvajal takšne aktivnosti. Tudi tu imamo varovalke, zaradi navedenih sprememb pa je potrebno prilagoditi tudi pristojnost odrejanja uporabe posebnih oblik pridobivanja podatkov. S predlogom zakona se prenaša navedena pristojnost predsednika okrožnega sodišča, na katerem območju je sedež agencije, na predsednika Vrhovnega sodišča RS oz. v njegovi odsotnosti podpredsednika vrhovnega sodišča. Mnenje je, da je treba odrejanje posegov v posameznikovo pravico do komunikacijske zasebnosti zaradi varnosti države oz. varstva ustavne ureditve RS ločiti od odrejanja enakih posegov zaradi uvedbe in poteka kazenskega postopka, zato je primerno, da posega v pravico do komunikacijske zasebnosti zaradi varnosti države oz. ustavne ureditve RS odredi predsednik vrhovnega sodišča. V SDS smo mnenja, da je zaradi varnosti države in tudi državljanov takšne spremembe potrebno narediti, podpiramo pa amandmaje, da se aktivnost spremljanja lahko vrši največ dve leti podaljševanje po tri mesece, zato bomo tudi zakon podprli.