Predlog resolucije o nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006 – 2010

MAG. ANDREJ VIZJAK: Predložena resolucija o nacionalnem programu varstva potrošnikov je pripravljena na podlagi zakona o varstvu potrošnikov in zajema program za petletno obdobje, to je obdobje od 2006-2010. Resolucija določa temelje, načela, značilnosti in dejavnike politike varstva potrošnikov, vsebuje cilje in ukrepe ter naloge za doseganje teh ciljev. Resolucija okvirno opredeljuje sredstva za izvajanje ukrepov in aktivnosti. Velja pa poudariti, da je dejanski obseg sredstev odvisen od vsakoletnega proračuna in se zagotavlja v okviru proračunskih postavk ne samo enega ministrstva, temveč več ministrstev. Uresničevanje resolucije se bo določalo z dveletnim programom dela, ki ga sprejme vlada Republike Slovenije. Skratka, resolucija je smer, je pot, je usmeritev, medtem ko so konkretne aktivnosti stvar dveletnih programov dela v okviru te resolucije. Opredeljeni cilji resolucije so zlasti naslednji: integracija varstva potrošnikov v vse politike, ki vplivajo na položaj in interese potrošnikov na trgu; postopna institucionalna krepitev in ustrezna organiziranost nosilcev varstva potrošnikov z učinkovitim izvajanjem nalog na področju varstva potrošnikov; učinkovito izvrševanje potrošniške zakonodaje; dosleden učinkovit nadzor, zlasti tržni nadzor, varnosti proizvodov in varstva ekonomskih interesov potrošnikov; učinkovite in dostopne javne službe na področju varstva potrošnikov, organizirane v okviru nevladnega sektorja; krepitev sodelovanja nosilcev varstva potrošnikov v okviru državne uprave z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju varstva potrošnikov; učinkovito reševanje potrošniških sporov z vzpostavitvijo javne sheme alternativnega reševanja sporov ter vzpostavitev evropskega potrošniškega centra. Resolucija opredeljuje glavne nacionalne nosilce oziroma akterje na področju varstva potrošnikov v okviru državne uprave, kot tudi akterje in nosilce v okviru nevladnega sektorja ter predstavlja podlago za njihovo usklajeno delovanje. Ključno je namreč, da je med nevladnim sektorjem in državo oziroma državno upravo sinergija, sodelovanje, dodana vrednost, kajti od te dodane vrednosti imajo lahko potrošniki največ. Resolucija uvaja jasno delitev dela med državo in državno upravo ter nevladnim sektorjem in tako vnaša več reda v ta razmerja. Pomembno je izpostaviti in poudariti, da gre za izrazito horizontalno naravo področja varstva potrošnikov, zato je resolucija zasnovana na podlagi medsektorskega in interdisciplinarnega pristopa, kar je pomembno za izvajanje ukrepov in nalog za zagotavljanje oziroma doseganje zastavljenih ciljev. Za to so odgovorna različna ministrstva, inšpekcijske službe, nacionalna regulatorja tako za elektronske komunikacije in energetiko kot tudi drugi organi, katerih delo je povezano z zagotavljanjem varnosti in zdravja potrošnikov ali varstva njihovih pravic in ekonomskih interesov. Predlagani ukrepi so načrtovani večinoma kot sestavni del oblikovanja in izvajanja politik na področjih, ki so v pristojnosti posameznih organov. Na tem mestu še enkrat poudarjam, da politika varstva potrošnikov ni politika enega resorja, temveč je politika številnih resorjev, zato se morajo tudi tam najti sredstva za uresničevanje dveletnih programov in za zagotavljanje izpolnjevanja ciljev, ki so določeni v resoluciji. Resolucija poudarja pomen urejenih notranjih razmerij med državnimi organi s pomočjo usklajenega medresorskega sodelovanja in povezovanja organov, ki skrbijo za varstvo potrošnikov, s krepitvijo že obstoječih usklajevalnih teles in z vzpostavitvijo ministrskih koordinatorjev. Resolucija predlaga prioritetna vsebinska področja, na katera se bodo osredotočili ukrepi in projektne aktivnosti, pri čemer se zgleduje po prioritetah veljavne evropske strategije varstvo potrošnikov in katerim bo Republika Slovenija namenila skrb za vključevanje interesov potrošnikov. Tu mislimo zlasti na varnost proizvodov tako živilskih kot neživilskih ter storitev javne infrastrukturne storitve, področje hrane in prehrane, zdravstveno varstvo, standardizacijo, finančne storitve, trajnostno potrošnjo in stanovanjsko področje. Resolucija daje velik poudarek tudi povečevanju dostopnosti potrošnikov do pravnega varstva in povečani učinkovitosti izvajanja javnih služb na področju varstva potrošnikov, ki natančneje ureja in daje odgovore na vprašanja, ki so ostala nedorečena v prvem nacionalnem programu, ki se konec tega leta tudi izteka. Resolucija opredeljuje javne službe, ki se bodo izvajale na podlagi koncesij, to je izvajanje svetovanja potrošnikov in izvajanje informiranja potrošnikov. V skladu s strategijo razvoja Slovenije upošteva spremenjeno vlogo države, ki mora vse bolj postati regulator in nadzornik izvajanja teh služb, ne pa tudi pretežni izvajalec teh politik. Glede na to, da na ravni evropske skupnosti politika varstva potrošnikov predstavlja del politike notranjega trga, so v ospredju resolucije tudi ukrepi za krepitev upravnega sodelovanja med nacionalnimi organi za varstvo potrošnikov držav članic, pri čemer gre tako za sodelovanje nadzornih organov držav kot tudi strokovnih upravnih organov na področju varstva potrošnikov. Skratka, resolucija pripravlja oziroma predstavlja nov kakovosten premik naprej, upošteva interdisciplinarnost področja, upošteva nujnost sodelovanja in nujnost razlikovanja pristojnosti in aktivnosti državnih organov in nevladnega sektorja ter želi te aktivnosti povezati v celoto in s tem potrošnikom v Sloveniji zagotoviti varnejšo in tudi preglednejšo zaščito, kot je bilo to doslej. BOJAN RUGELJ: Za politiko varstva potrošnikov je značilna izrazita kompleksnost, saj posega v vsa ključna področja življenja. Pravzaprav stoji na stičišču različnih politik: gospodarske, prehranske, okoljske, kmetijske, izobraževalne, stanovanjske in zdravstvene politike. Konvergira s področjem človekovih pravic in ima pomembno mesto na področju sodobnih informacijskih tehnologij. Najtesneje je povezana z varstvom konkurence, saj sta varstvo potrošnikov in varstvo konkurence dve plati istega kovanca, ki se imenuje gospodarska politika. Kot značilnost gospodarske politike, potrošniško pravo v prvi vrsti varuje potrošnika, konkurečno pravo pa konkureco. Hkrati pa delujeta enakovredno v interesu potrošnikov in družbe. Cilj ene in druge politike je ustvarjanje pogojev za učinkovito delovanje odprtih in transparentnih trgov za končno dobrobit potrošnika. Konkurenca ima vlogo uravnavanja ponudbe in povpraševanja, količine in kakovosti, ponudniki pa prevzemajo odgovornost za varnost proizvodov na trgu. S preprečevanjem omejevanja konkurence oziroma nelojalne konkurence, ali drugače povedano, nespoštovanja dobrih poslovnih navad, pospešujemo primarne dejavnike razmer na trgu, kot so cena, kakovost, prodajni pogoji. Konkurenčna zakonodaja zagotavlja ustrezne pogoje za konkurenco, ki naj podjetja spodbuja k večji učinkovitosti in uspešnosti poslovanja. Politika varstva potrošnikov na drugi strani je skupek ukrepov, s katerimi želijo država in drugi nosilci gospodarske politike krepiti položaj potrošnikov v družbi in na trgu blaga ter storitev. Potrošnik v primerjavi s ponudnikom blaga in storitev namreč velja za šibkejšega udeleženca na trgu. Ker je politika varstva potrošnika del gospodarske politike, je njen razvoj tesno povezan z gospodarsko razvitostjo države. Varstvo potrošnikov je pomembna kategorija ekonomske politike za krepitev konkurenčnosti gospodarstva in varovanja ekonomskih interesov potrošnikov. Raven varstva potrošnikov je pomemben kazalec razvoja družbe, učinkovito varstvo potrošnika pa temeljna civilizacijska vrednota. Prevladujoči položaj in koncentracija na novih trgih naglo spreminjajo pravila konkurence. Vse to, ter hiter gospodarski in tehnološki razvoj, prinašajo naraščanje ponudbe raznovrstnega, včasih med seboj težko primerljivega blaga in storitev na trgu, s čimer se preglednost trga zmanjšuje. S prehodom v informacijsko družbo, pojavom novih tehnologij, zmanjševanjem države, blaginje in procesih globalizacije je postalo vsakdanje življenje potrošnika bolj zapleteno. Zapleteni so tudi problemi, s katerimi se soočamo na trgu, zato mu za njihovo obvladovanje pogosto primanjkujejo ekonomski viri, znanje in veščine, kar ga v primerjavi z velikim gospodarskim sistemom postavlja v še bolj neenakovreden položaj na trgu. Vloga države je ključna za uresničevanje temeljnih univerzalnih pravic potrošnikov, ki so hkrati tudi temeljna načela pri oblikovanju politik varstva potrošnikov po svetu, in ki potrošnikom po vsem svetu zagotavljajo enakovrednejši položaj na trgu ter pomembno prispevajo k večji družbeni pravičnosti, preprečevanju revščine, varovanju okolja ter odgovorni in trajnostno naravnani družbi. Omeniti je potrebno tudi evropsko strategijo politike varstva potrošnikov za obdobje 2002-2006, ki določa tri ključne cilje. Visoka skupna raven varstva potrošnikov, zlasti z uvedbo skupnih pravil in postopkov potrošnikov ter integracijo potrošniških interesov v druge politike skupnosti. Učinkovito izvrševanje predpisov varstva potrošnikov, zlasti s tržnim nadzorom, upravno in izvršno sodelovanje, dostop potrošnikov do podatkov o storitvah in neživilskih proizvodih ter dostop do mehanizmov za izvensodno reševanje sporov. Vključevanje potrošnikov, potrošniških organizacij v oblikovanje in izvajanje politike varstva potrošnikov in druge politike skupnosti, ki zadevajo interese potrošnikov. V Slovenski demokratski stranki menimo, da je ta predložena resolucija v nacionalnem programu varstva potrošnikov 2006 – 2010, po vrsti je to drugi dokument vladne politike varstva potrošnikov, potreben zaradi kmalu iztekajočega se prvega programa, pa tudi naglega ekonomskega družbenega in tehnološkega razvoja. To je rezultat pozitivnih kot tudi negativnih izkušenj pri izvajanju prvega programa, njen glavni referenčni okvir pa predstavlja evropska strategija varstva potrošnikov 2002-2006 iz leta 2002. Varstvo potrošnikov je izjemno dinamično področje, ki je v EU podvrženo sprejemanju pogostih novih ukrepov. Temu bo morala slediti tudi naša država, še posebej s polnopravnim članstvom v Evropski uniji, ko je prišlo na področju varstva potrošnikov v ospredje medsebojno sodelovanje med državami članicami.