Predlog predsednika vlade za razrešitev ministra Drobniča
petek, 1. 12. 2006PREDLOG PREDSEDNIKA VLADE GOSPODA JANEZA JANŠE ZA RAZREŠITEV MAG. JANEZA DROBNIČA, MINISTRA ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE
Stališče poslanske skupine je predstavil vodja PS SDS Jože Tanko.
Jože Tanko: Pred seboj imamo predlog predsednika vlade, ki je na državni zbor naslovil Predlog za razrešitev ministra za delo, družino in socialne zadeve, mag. Janeza Drobniča. Predsednik vlade v obrazložitvi predloga navaja, da je ministra že 13. februarja letos opozoril, da ne dosega pričakovanih rezultatov, da ministrstvo ni zadovoljivo kadrovsko ekipirano in organizacijsko usposobljeno, pa tudi, da je komunikacija z zunanjim svetom večkrat prepočasna in preveč formalistična. Predsednik vlade je pričakoval odziv, pričakoval je izboljšanje dela in boljše rezultate. O tem je bil obveščen tudi predsednik koalicijske stranke. Predsednik vlade je postopal zelo taktno, saj je ministra mag. Drobniča in predsednika Nove Slovenije dr. Bajuka pisno in diskretno opozoril na probleme, ki jih je zaznal pri delu tega resorja in izrazil pričakovanje glede nadaljnjega delovanja ministra v tej vladi. Po 9-ih mesecih, ko je ocenil, da niso izpolnjena njegova pričakovanja, je ministru predlagal odstop, tudi to mu je predlagal taktno. Minister ni prisluhnil pobudi in predsedniku vlade ni preostalo drugega, kot da ga je k odstopu pozval javno. Ko je bil tudi ta poziv prezrt, se je odločil, da v državni zbor pošlje predlog za razrešitev. Tokrat se je v tej koaliciji prvič srečujemo s predlogom spremembe na ministrskem položaju, zato pade morda ta stvar nekoliko težje in bolj čustveno kot bi sicer. V poslanski skupini menimo, da sta edini relevantni meri za presojo uspešnosti ministra dosežen rezultat in ocena predsednika vlade, ali je z nadaljevanjem takega tempa in načina dela zapisane cilje v koalicijski pogodbi v omejenem roku, tj. do konca mandata, možno uresničiti. Čustva je potrebno pustiti ob strani.
Na splošno gledano je danes Slovenija spoštovana država. V zadnjih dveh letih je odskočila v evropskem prostoru, postala je prepoznavna po svojih rezultatih. Med vsemi novimi članicami Evropske unije je najboljša in najuspešnejša. Kazalci kot so rast bruto domačega proizvoda, izpolnjeni Maastrichtski kriteriji, rezultati poslovanja gospodarskih družb, realna rast plač in izboljšanje vključitve na trg dela, ob tem pa izpeljana davčna reforma, ki bistveno izboljšuje davčni položaj posameznikov, samostojnih podjetnikov, kmetov, gospodarskih družb, svobodnih poklicev in še česa, pa bistveno izboljšano administrativno okolje, znižani ali celo odpravljeni stroški javnih pooblastil so samo nekateri od kriterijev, ki Slovenijo držijo nad dosežki najuspešnejših držav.
Evropa si je postavila Lizbonsko strategijo, s katero hoče postati najuspešnejša svetovna ekonomija. Slovenija je še ambicioznejša. Strategija razvoja Slovenije je zahtevnejša in v njej postavljeni cilji so izrazito višji, kot so zapisani v Lizbonski strategiji, saj želimo, da dohitimo evropske članice. Obstaja pa pomembna razlika. Slovenija bistveno boljše izpolnjuje svoje cilje in zato tudi brez težav ohranjamo maastrichtske kriterije in tudi bolje dosegamo cilje kot jih Evropska unija kot celota. Kot prva nova članica, bomo prevzeli evro, kot prva bomo tudi sopredsedovali Evropski uniji. Slovenija potuje z dobro hitrostjo in po varni poti. Vplivi ukrepov vlade pa so interaktivni, medsebojno povezani in imajo pozitivne posledice na različnih področjih. Prav gotovo je dobro makroekonomsko okolje omogočilo izpeljavo davčnih reform, dalo gospodarstvu in posameznikom dodaten zagon. Nastajajo nova podjetja, razvijajo se novi zahtevnejši programi, ustvarjajo se nova delovna mesta, tudi za mlade. To ima pozitiven odziv tudi na trgu dela, skupaj z ukrepi aktivne politike zaposlovanja in z drugimi ukrepi se znižuje brezposelnost, plače rastejo in znižuje se potreba po transferjih. Svoje je k skupnemu prispevalo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Brez dvoma zahteven, razvejan, socialno občutljiv in finančno težak resor. Vendar pa tudi ni nobena skrivnost, da so zastale aktivnosti na področju socialnega dialoga, da smo bili priča konfliktnim situacijam, ki so onemogočala pogajanja in dogovarjanja. Del težav iz izvršnega dela se je prenesel tudi v državni zbor in pri vseh tistih predlogih ministra, pri katerih ni prišlo do soglasja ekonomsko-socialnih partnerjev, soglasja v koaliciji ali kasneje v partnerstvu smo imeli resne težave in zaplete. Čez eno leto bomo predsedovali Evropski uniji. Ob že tako napornem rednem delu, se bo potrebno še dodatno angažirati, če želimo, da bo predsedovanje uspešno in če želimo, da bo Slovenija postavila nov kamenček k mozaiku prepoznavnosti in uspešnosti. Še za mnogo več stvari bo potrebno popolno zaupanje v izvršni veji oblasti. Vlada bo morala delati še bolj sinhrono in med ministri bo morala vladati najvišja stopnja zaupanja in sodelovanja. Zato je potrebno pravočasno vzpostaviti pogoje za normalno delovanje. Predloga predsednika vlade torej ne razumemo kot tekmovanje koalicijskih partnerjev, ampak kot ukrep normalizacije odnosov, ki je nujen, da bi izboljšali uspehe in pospešili razvoj. Vsi členi vlade morajo delovati sinhrono, eden z drugim in ne eden mimo drugega ali eden celo proti drugemu. To velja tudi za koalicijo. Pričakujem, da bo koalicija tudi naprej do konca mandata delovala uspešno, kljub temu predlogu za razrešitev. V poslanski skupini bomo predlog predsednika vlade podprli.
Stališče poslanske skupine je predstavil vodja PS SDS Jože Tanko.
Jože Tanko: Pred seboj imamo predlog predsednika vlade, ki je na državni zbor naslovil Predlog za razrešitev ministra za delo, družino in socialne zadeve, mag. Janeza Drobniča. Predsednik vlade v obrazložitvi predloga navaja, da je ministra že 13. februarja letos opozoril, da ne dosega pričakovanih rezultatov, da ministrstvo ni zadovoljivo kadrovsko ekipirano in organizacijsko usposobljeno, pa tudi, da je komunikacija z zunanjim svetom večkrat prepočasna in preveč formalistična. Predsednik vlade je pričakoval odziv, pričakoval je izboljšanje dela in boljše rezultate. O tem je bil obveščen tudi predsednik koalicijske stranke. Predsednik vlade je postopal zelo taktno, saj je ministra mag. Drobniča in predsednika Nove Slovenije dr. Bajuka pisno in diskretno opozoril na probleme, ki jih je zaznal pri delu tega resorja in izrazil pričakovanje glede nadaljnjega delovanja ministra v tej vladi. Po 9-ih mesecih, ko je ocenil, da niso izpolnjena njegova pričakovanja, je ministru predlagal odstop, tudi to mu je predlagal taktno. Minister ni prisluhnil pobudi in predsedniku vlade ni preostalo drugega, kot da ga je k odstopu pozval javno. Ko je bil tudi ta poziv prezrt, se je odločil, da v državni zbor pošlje predlog za razrešitev. Tokrat se je v tej koaliciji prvič srečujemo s predlogom spremembe na ministrskem položaju, zato pade morda ta stvar nekoliko težje in bolj čustveno kot bi sicer. V poslanski skupini menimo, da sta edini relevantni meri za presojo uspešnosti ministra dosežen rezultat in ocena predsednika vlade, ali je z nadaljevanjem takega tempa in načina dela zapisane cilje v koalicijski pogodbi v omejenem roku, tj. do konca mandata, možno uresničiti. Čustva je potrebno pustiti ob strani.
Na splošno gledano je danes Slovenija spoštovana država. V zadnjih dveh letih je odskočila v evropskem prostoru, postala je prepoznavna po svojih rezultatih. Med vsemi novimi članicami Evropske unije je najboljša in najuspešnejša. Kazalci kot so rast bruto domačega proizvoda, izpolnjeni Maastrichtski kriteriji, rezultati poslovanja gospodarskih družb, realna rast plač in izboljšanje vključitve na trg dela, ob tem pa izpeljana davčna reforma, ki bistveno izboljšuje davčni položaj posameznikov, samostojnih podjetnikov, kmetov, gospodarskih družb, svobodnih poklicev in še česa, pa bistveno izboljšano administrativno okolje, znižani ali celo odpravljeni stroški javnih pooblastil so samo nekateri od kriterijev, ki Slovenijo držijo nad dosežki najuspešnejših držav.
Evropa si je postavila Lizbonsko strategijo, s katero hoče postati najuspešnejša svetovna ekonomija. Slovenija je še ambicioznejša. Strategija razvoja Slovenije je zahtevnejša in v njej postavljeni cilji so izrazito višji, kot so zapisani v Lizbonski strategiji, saj želimo, da dohitimo evropske članice. Obstaja pa pomembna razlika. Slovenija bistveno boljše izpolnjuje svoje cilje in zato tudi brez težav ohranjamo maastrichtske kriterije in tudi bolje dosegamo cilje kot jih Evropska unija kot celota. Kot prva nova članica, bomo prevzeli evro, kot prva bomo tudi sopredsedovali Evropski uniji. Slovenija potuje z dobro hitrostjo in po varni poti. Vplivi ukrepov vlade pa so interaktivni, medsebojno povezani in imajo pozitivne posledice na različnih področjih. Prav gotovo je dobro makroekonomsko okolje omogočilo izpeljavo davčnih reform, dalo gospodarstvu in posameznikom dodaten zagon. Nastajajo nova podjetja, razvijajo se novi zahtevnejši programi, ustvarjajo se nova delovna mesta, tudi za mlade. To ima pozitiven odziv tudi na trgu dela, skupaj z ukrepi aktivne politike zaposlovanja in z drugimi ukrepi se znižuje brezposelnost, plače rastejo in znižuje se potreba po transferjih. Svoje je k skupnemu prispevalo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Brez dvoma zahteven, razvejan, socialno občutljiv in finančno težak resor. Vendar pa tudi ni nobena skrivnost, da so zastale aktivnosti na področju socialnega dialoga, da smo bili priča konfliktnim situacijam, ki so onemogočala pogajanja in dogovarjanja. Del težav iz izvršnega dela se je prenesel tudi v državni zbor in pri vseh tistih predlogih ministra, pri katerih ni prišlo do soglasja ekonomsko-socialnih partnerjev, soglasja v koaliciji ali kasneje v partnerstvu smo imeli resne težave in zaplete. Čez eno leto bomo predsedovali Evropski uniji. Ob že tako napornem rednem delu, se bo potrebno še dodatno angažirati, če želimo, da bo predsedovanje uspešno in če želimo, da bo Slovenija postavila nov kamenček k mozaiku prepoznavnosti in uspešnosti. Še za mnogo več stvari bo potrebno popolno zaupanje v izvršni veji oblasti. Vlada bo morala delati še bolj sinhrono in med ministri bo morala vladati najvišja stopnja zaupanja in sodelovanja. Zato je potrebno pravočasno vzpostaviti pogoje za normalno delovanje. Predloga predsednika vlade torej ne razumemo kot tekmovanje koalicijskih partnerjev, ampak kot ukrep normalizacije odnosov, ki je nujen, da bi izboljšali uspehe in pospešili razvoj. Vsi členi vlade morajo delovati sinhrono, eden z drugim in ne eden mimo drugega ali eden celo proti drugemu. To velja tudi za koalicijo. Pričakujem, da bo koalicija tudi naprej do konca mandata delovala uspešno, kljub temu predlogu za razrešitev. V poslanski skupini bomo predlog predsednika vlade podprli.