Predlog kandidatke za ministrico za zdravje

Stališče poslanske skupine je predstavil Jože Tanko. Jože Tanko: Tokrat imamo pred sabo drugi kadrovski predlog predsednika vlade in sicer, da se za ministrico za zdravje v Ministrstvu za zdravje imenuje gospa Zofija Mazej Kukovič. Pred časom je eden opozicijskih poslancev v državnem zboru izjavil, da bodo poslanci ob imenovanju novega ministra za zdravje odprli razpravo o zdravstvu, o konceptu in tudi o naporih dosedanjega ministra, skratka, da bo ob tej točki veliko povedati. Je pa to ravnanje pričakovano in tudi z naše strani mislimo, da je prav, da se taka razprava odpre, kajti vsem tem naporom in rezultatom, ki so bili storjeni v tem mandatu na tem področju, je treba dati pravo podobo. In ta podoba zagotovo ni taka, kot jo želijo prikazati potencialni pisci interpelacije in tudi potencialni podporniki interpelacije. Da je priprava resnih kritik dejansko težavna, kaže tudi izredno dolg rok priprave za interpelacijo in ta rok je bil pred dnevi še podaljšan. Logično je, da se je to zgodilo, ker opozicija pri pripravi interpelacije ni imela enotnih stališč oziroma izhodišč. To je tipično, pri Vzajemni recimo, ki je bila pri eni od opozicijskih strank glavna tema, ali bi bila glavna tema interpelacije, pri drugih je pravzaprav to brezpredmetna zadeva, kajti v konceptu so podprli praktično skoraj soglasno vladni predlog preoblikovanja. Dejstvo je, da je zdravstvo eno izmed najobčutljivejših področji, še posebej smo občutljivi takrat, ko smo bolni, ko hitro potrebujemo in tudi pričakujemo pomoč in se s tem zdravstvenim sistemom praktično srečujemo od rojstva pa do smrti, praviloma v teh posebnih okoliščinah oziroma stanjih. Zato je relativno enostavno pritegniti pozornost, javno pozornost, saj odziv javnosti ni nič neobičajen, pa tudi če očitki niso vedno upravičeni. Že od nastopa mandata, predvsem pa ob prejšnji interpelaciji se je pokazalo, da je temu res tako. Najhujši kritiki ministra, ministrovega dela so prihajali iz strank, ki jih je začel glodati ta notranji črv in ki so iskale predvsem rešitev za svojo načeto bolezen zunaj svojega telesa in dejstvo je, da jim minister neke katarze, neke pomoči ni mogel predpisati, ker bi bilo to zelo nehigienično. Ta zadeva se je zgodila sicer nekoliko pozneje, sama od sebe, vendar bolečine so kljub vsemu ostale. Pred dnevi je eden od sodelujočih na Odmevih, Borut Miklavčič, ki v delu opozicijske javnosti slovi kot velik strokovnjak s področja zdravstva izjavil, da bi moral biti Onkološki inštitut že zdavnaj končan. Torej, najmanj že do leta 2000, najkasneje pa, če že ne v prvem letu mandata prejšnjega ministra dr. Kebra, pa vsaj ob zaključku mandata, vsaj v tistem mandatu. In če povzamem Boruta Miklavčiča, Onkološki inštitut ne bi smel biti problem že prejšnje vlade, kaj šele te vlade in tega ministra. Vendar se je dogajalo precej drugače. Prejšnji minister in prejšnja vlada nista znala sprejeti odločitev, ki bi preprečile mrcvarjenje bolnikov in tudi javnosti. Prepričljivih obrazložitev, zakaj se ne da, je bilo na pretek, idej kako storiti, da bi se ta zgodba končala pa od nikoder. Vendar, ker ste se projekta lotili tako, kot ste pokazali ob sprejemanju nujnih popravkov zakona o reviziji postopkov javnega naročanja, ko ste tako LDS kot SD z vsemi triki preprečevali sprejem novele, ki v primerih, ko je ogroženo življenje omogoči vladi, da se odloči in tudi prevzame rizike za svoje odločitve, je jasno, da vsem le ni enako mar za zdravje in življenje državljanov. Zato je bilo za dokončanje Onkološkega inštituta potrebnih več kot 10 let, potrebnih je bilo 23 aneksov, veliko preprojektiranj, da o podražitvah niti ne govorimo. Bolniki pa so čakali in trpeli. In lahko rečemo hvala bogu, da smo v tem mandatu to uspeli zaključiti. Očitno prejšnja garnitura še sedaj povsem drugače dojema to zgodbo o uspehu in uspeh je tudi, če se nekaj prepotrebnega ne stori, to je iz te zgodbe več kot očitno. Samo nekaj dni pred preselitvijo bolnikov iz stare konjušnice v nove sodobne prostore onkološkega inštituta, se je minister odločil, da bo odstopil ter je ocenil, da se nima več smisla ukvarjati z lažnimi konstruiranimi in sistematično usmerjenimi ter vodenimi obtožbami, kajti vzamejo preveč časa, odgovarjanje nanje pa ne prinaša nikakršnega rezultata. Vodenje resorja potrebuje celega človeka, takšnega, ki bo lahko večino svojih kapacitet namenil za vsebine, ki prinašajo pozitivne spremembe, torej nadaljnje izboljšave in napredek na področju zdravstva. Mimogrede lahko samo omenim, da bo čez nekaj mesecev v začetku prihodnjega leta v končni uporabi tudi nova pediatrična klinika, ki je tudi relikt iz zgodbe o uspehu, na novo pa so stekli tudi postopki za dograditev urgence. Vendar se bo vse to dogajalo že v delu mandata, ki bo pripadel novi ministrici. Vrsto let se že srečujemo s pomanjkanjem kadra v zdravstvu, medicinskih sester, zdravnikov, zobozdravnikov, narejene so bile številne študije, rešitev se je ponujala sama od sebe, vendar se je praviloma kar naprej vztrajalo pri uvozu kadra iz drugih držav. Šele ta koalicija je zmogla odločitev, da se tudi v Mariboru zgradi klinični center in da se pripravi ustrezne pogoje za delovanje medicinske fakultete. Na njene diplomante bo resda potrebno počakati še kakšno leto, vendar se je proces končno le začel in to je velik premik za zdravstvo, za razvoj zdravstvene stroke in tudi za regionalni razvoj. Mag. Bručan je bil minister za zdravje, ki se je resno lotil odpravljanja številnih bolezni iz zdravstvenega sistema. Morda ena največjih bolečin so čakalne dobe, vsakomur je težko, če nekaj nujno potrebuje pa tega takrat, ko potrebuje, ko najbolj potrebuj, ne more dobiti in še posebej je to občutljivo pri zdravju. Zato se je temu področju posvetilo posebno pozornost. V tem mandatu so se predvsem iz naslova racionalizacije in znižanja stroškov zagotovila visoka dodatna sredstva, ki so omogočila tako nakup dodatnih enot opreme kot tudi povečanja števila operativnih posegov, s čemer so se zmanjšale čakalne vrste za več kot 35  v dveh letih in pol. In to ob tem, ne da bi ob tem povečevali niti prispevne stopnje v zdravstvu niti uvajali dodatne participacije. In lahko rečemo, da je to zelo dober dosežek. Zato nas tudi ne čudi, da je Slovenija po učinkovitosti porabe sredstev za zdravstvo v evropskem vrhu. Po eni od študij smo celo prav najboljši. Glede na to, da je usmeritev znana in pristop zelo učinkovit in da je vzpostavljeno dobro sodelovanje med Ministrstvom za zdravje, med zavodi in s koncesionarji, lahko ob izboljšanju sodelovanja z zdravstveno zavarovalnico pričakujemo nadaljevanje zniževanja števila pacientov v čakalnih vrstah in tudi skrajšanje čakalnih dob. Tudi v zdravstvu gredo trendi v smeri dopolnjevanja in sodelovanja javnega in zasebnega. Spreminja se tudi način izvajanja storitev. To povečuje konkurenčnost, izboljšuje ponudbo in kvaliteto storitev, omogoča večjo prilagodljivost ponudnikov in povečuje izbiro uporabnikov storitev, ne nazadnje pa vnaša v sistem zdravstva, predvsem v investicije, v objekte in v opremo zasebni kapital. Glede na to, da so javna sredstva oziroma da je javna poraba omejena, da je zaradi vrste razlogov potrebno nadaljevati s trendi davčnega razbremenjevanja, eden pomembnih korektivov za izboljšanje zdravstvenega sistema, seveda pa mora ta proces potekati postopno in regulirano. Veliko očitkov glede podeljevanja koncesij in t. i. privatizacije zdravstva so imeli predvsem tisti, ki so na tem področju orali ledino in podelili največ koncesij. Ena od poslank, ki je bila pred časom tudi županja, je s svojimi napadi na ministra še posebej izstopala in očitala prave lekcije ministru. Sama je v svoji občini omogočila podelitev 14 koncesij, eno na približno 2000 prebivalcev. Minister Bručan jih je v svojem mandatu podelil 130 po komisijskem postopku in preverjanju oziroma približno eno na 15000 prebivalcev, se pravi sedemkrat manj. Pa vendar je bil deležen pravega pogroma. In po mojem mnenju je to res prava cvetka argumentacije z osebnim vzgledom. Zdravstvo je eno tistih področij, kjer pride solidarnost še posebej do izraza. Zato je pravzaprav nerazložljivo, zakaj nobena predhodna vlada ni uredila tega področja, pa so jo sestavljale, očitno samo po besedah in načelih, zelo socialno usmerjene stranke. To se ni hotelo, ali se ni znalo storiti, ali pa so prevladovali kakšni drugi interesi. Minister Bručan je zagrizel in pripravil novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in vpeljali smo izravnalne sheme ter uvedli medgeneracijsko solidarnost. To novelo bi moral po koalicijski pogodbi prejšnje vlade pripraviti minister Keber že v prvih šestih mesecih svojega mandata. Tega se ni storilo, raje se je posvetil pripravi in sprejemu zakona o umetnem oplojevanju zdravih samskih žensk. Ampak izravnalnih shem, ki so tako potrebne za mnoge zavarovance, pa ni predlagal in jih tudi ni bilo moč sprejeti. V tem mandatu je bilo sprejetih še veliko dobrih odločitev. Vendar, kot je že običaj, so največ strahov in slabega v teh dobrih odločitvah videli tisti, ki so zapravili svojo priložnost, da bi pravočasno storili kaj opaznega. In lahko se zahvalimo ministru za dobro opravljeno delo. Seveda se postavi vprašanje, kako naprej. Vsekakor tako, da se bodo dobri trendi v zdravstvu nadaljevali. Osnova, ki jo je v tem mandatu pripravil odhajajoči minister Bručan, je dobra, kandidatka Zofija Mazej Kukovič pa prinaša nove kvalitete. Resda za ministra ni predlagan nekdo, ki nima dolgoletnih izkušnj na področju, ki ga bo opravljal, vendar pa tako ali tako tiste z dolgoletnimi izkušnjami lahko najdemo samo v nekaterih drugih strankah. Je pa kandidatka oseba, ki se je v dosedanji karieri dokazala na več področjih, pravzaprav povsod tam, kjer je dobila priložnost. Za svoje dosedanje delo je dobila nekaj priznanj, tudi za področje gospodarstva, bila Delova osebnost leta, tudi za projektni menedžment in še kaj bi se našlo. Zagotovo je gospa Kukovič sposobna ženska, ki bo znala nadaljevati oziroma povzeti vse naloge, ki pritičejo ministrici za zdravje. Časa res nima veliko, zato bo potrebno privajanje v pospešenem tempu, še posebej, ker je pred nami izredno zahtevno predsedovanje Evropski uniji, s katerim si bo Slovenija kot najvzornejša nova članica evropske družine spoprijela prvič. Sam tudi upam, da bo kandidatka dobila tistih 100 dni miru, da se bo lahko dobro seznanila z nalogami, tako za vodenje resorja, kakor tudi za predsedovanje Evropski uniji. Resda imajo po navadi menedžerji nekoliko drugačen pristop in pogled do vsebin, vendar sem prepričan, da se bo zmogla vklopiti v predpisane norme sodelovanja med javnimi sistemi, da ne bo težav v sodelovanju med ministrstvom in državnim zborom niti ne pri vpeljevanju v mednarodno sodelovanje in vodenje v času predsedovanja. Glede na to, da je pomemben del očitkov odhajajočemu ministru Bručanu prihajalo s področja izvajanja investicij, ki jih je v slabem stanju podedoval od svojih predhodnikov, je vsekakor primeren vstop v sistem nekoga, ki ima menedžerske, marketinške in tudi investicijske sposobnosti, izkušnje in znanja, kar bo zagotovo pripomoglo k večji učinkovitosti tega občutljivega sistema. V tem mandatu je bilo veliko narejenega, vrsta stvari je še v pripravi in čeprav se v enem letu ne da radikalno spremeniti filozofije sistema, pa se da z inventivnim menedžerskim pristopom in z dobro ekipo mnoge korake opraviti hitrejše in sprejemljivejše. To bo samo še bolj poudarilo dobre rezultate na področju zdravstva v tem mandatu. V imenu poslanske skupine želim kandidatki uspešno delo v preostanku mandata.