Predlog deklaracije o usmeritveh za delovanje RS v institucijah EU

PREDLOG DEKLARACIJE O USMERITVAH ZA DELOVANJE RS V INSTITUCIJAH EU V LETU 2006 S POROČILOM O STANJU V EU IN POLOŽAJU RS V NJEJ V LETU 2005 Predlog deklaracije je v obravnavo državnem zboru predložila Vlada Republike Slovenije, zato je predsednik vlade Janez Janša obrazložil predlagano deklaracijo. Janez Janša: Danes je na dnevnem redu državnega zbora pomembna tema, morda bolj pomembna, kot se tega zavedamo glede na relativno suhoparen naslov, deklaracija o usmeritvah in tako naprej. Običajno se pod takšnimi naslovi ne skriva kaj zelo atraktivnega, tokrat pa se mi zdi, da gre za zelo pomembno temo iz več razlogov. V tem uvodu bom skušal to dodatno utemeljiti. In sicer mi dovolite, da glede na to, da je v samem besedilu precej na drobno opisano, kaj si predstavljamo kot ključne usmeritve za delovanje Slovenije v institucijah EU in da najbrž tudi nima smisla tega na dolgo in široko ponavljati, v kolikor so kakšne dileme, bomo to storili kasneje sproti ob pojasnjevanju po posamičnih področjih. Tako da mi dovolite, da skušam dati neko splošnejšo sliko situacije, v kateri se danes nahaja EU, položaj Slovenije znotraj te slike in poskušam nakazati tudi priložnosti, ki se za nas ponujajo v takšnem položaju. Za trenutno stanje, v katerem se nahaja EU, bi lahko rekli, da so značilne naslednje stvari. Prvič, institucionalna kriza, ki je po zavrnitvi ratifikacije evropske ustavne pogodbe relativno resna. Na drugem mestu je značilno za trenutno stanje, v katerem se nahaja EU, dejstvo, da institucije unije tekoče delujejo, da ni nobene blokade, da je s tem, ko je bil dosežen dogovor o naslednji finančni perspektivi, postalo jasno, da se institucionalna kriza ne bo razvila tudi v splošno krizo, ki bi ohromila delovanje EU. Ravno s tem korakom je unija dokazala, da je tudi v razširjeni sestavi lahko, ko gre za reševanje tekočih zadev, učinkovita. Za trenutno stanje EU so značilne tudi dileme pri izvajanju Lizbonske strategije, ki jo praktično vsako leto vsaj deloma renoviramo in letos lahko prvič rečemo, da po dolgem času, letih relativne stagnacije in tudi nazadovanja pri gospodarski rasti, beležimo pozitivne trende in na podlagi teh trendov je lahko nedavni končani evropski svet, evropski vrh izrazil tudi bolj optimistična pričakovanja glede milijonov novih delovnih mest, ki jih bo možno ustvariti v naslednjem obdobju in tudi glede splošne gospodarske rasti. V tem trenutku se EU tudi zaradi prej omenjenih zadev srečuje z nekaterimi dilemami, vezanimi na delovanje enotnega trga. Ambicije, ki so tukaj obstajale, da se ta trg razširi tudi na prost pretok storitev, so se v veliki meri precej zmanjšale potem, ko je Evropski parlament opravil prvo branje direktive o storitvah inprvotne ambicije s tem, da je praktično požegnal pristop v smislu upoštevanja države iz države destinacije ne pa države izvora, pri ponudnikih storitev precej reduciral. Z dilemo enotnega trga se srečujemo tudi na področju energetike, ker je prav tako na zadnjem evropskem svetu prišlo do delnih korakov naprej, čeprav je bila odločitev o liberalizaciji energetskega trga v EU sprejeta že leta 2002 in gre zdaj zgolj za to, da se sprejete zaveze uresničijo. In za sedanje stanje, v katerem se nahaja EU, so značilne tudi dileme povezane z nadaljnjo širitvijo EU, v tem trenutku ni nikakršnega splošnega soglasja v zvezi z nadaljnjimi koraki. Že odločitve o tem, da se začnejo pogajanja s Hrvaško in Turčijo, so bile sprejete z veliko dilemami in še danes ni enotnih interpretacij nekaterih formulacij, ki jih je evropski svet sprejel ob tem, ko je sprejel obe odločitvi. Za korake, ki jih je potrebno narediti naprej zato, da se stanje, kakršno je, premakne v produktivno smer, je potrebno storiti nekaj pomembnih ali pa sprejeti nekaj pomembnih odločitev, ki si lahko sledijo samo v pravem zaporedju. Prej, preden nekaj rečem o tem zaporedju, se je potrebno nekoliko bolj pomuditi pri vzrokih, ki so pripeljali do sedanjega stanja predvsem do sedanje institucionalne krize, izražene v zastoju, to je ratifikaciji evropske ustavne pogodbe. Evropska ustavna pogodba je bila izstreljena z namenom, da se zagotovi učinkovito delovanje EU v novih razmerah, predvsem povzročenih z zgodovinsko širitvijo po padcu Berlinskega zidu, pa tudi v razmerah, ko je svet vse bolj globalen, ko se zaostruje splošna in tudi gospodarska konkurenčnost na tem nivoju in ko je lahko EU uspešna samo, če se notranje bolj integrira in navzven nastopa enotno. Vendar pa je ta proces priprave in kasneje tudi ratifikacije evropske ustavne pogodbe sovpadal z nekaterimi pojavi, ki so močno vplivali na javno mnenje predvsem v državah, ustanovnih članicah EU ali pa v pretežnem številu držav EU 15. Najprej je šlo za že omenjene vplive globalizacije. Neposredno so ti vplivi ogrozili delovna mesta v tradicionalnih industrijah v državah EU in pojavila se je neka splošna negotovost in bojazen za lastno delovno mesto, ki je počasi preraslo v občutek negotovosti, ki je pomembno vplival na ravnanje posameznikov, tudi ko je šlo za glasovanje o evropski ustavni pogodbi. Potem je prišla širitev, ki se je drugače obravnavala v državah, ki smo vstopale v unijo in v državah, ki so tam že bile, oz. državljani držav ustanovnih članic EU in tudi nekaterih drugih imajo drugačen odnos do EU, kar je razumljivo. Oni so rojeni v ta prostor, v prostor svobode, blagostanja, relativno velikih možnosti, visokega standarda, zaščite človekovih pravic. Za njih je ta prostor v veliki meri samoumeven. V državah oz. tam kjer smo se pred kratkim pridružili Evropski uniji, ta samoumevnost ni takšna. Zato se je bilo treba tudi odločiti na referendumu. Odnos do unije je v veliki meri bolj čustven kot samoumeven in tukaj gre za nek strateški razkorak v pogledih in ravno zaradi tega razkoraka ni slučajno, da je prišlo do blokade ali pa do zavrnitve evropske ustavne pogodbe v dveh državah, ki sta ustanovni članici EU, v Franciji in na Nizozemskem, kjer so se ti strahovi, povzročeni najprej z negativnimi učinki ali pa domnevnimi negativnimi učinki globalizacije nadgradili s strahovi ljudi pred izgubo delovnega mesta, ki naj bi bilo ogroženo s cenejšo delovno silo, ki bo sedaj prišla s Poljske, Slovaške in tudi Slovenije, skratka z vzhoda in z občutkom, da EU s temi novimi pristojnostmi, ki jih dobiva z evropsko ustavno pogodbo, ne predstavlja nekega mehanizma za zaščito tega stanja, te situacije ali pa tega blagostanja, ampak prej nevarnost. Temu občutku so bili dodani še strahovi povzročeni s terorističnimi napadi v Londonu, še prej v Madridu, s političnimi umori, s specifičnimi motivi na Nizozemskem, s socialnimi nemiri predvsem v emigrantskih skupnostih v Franciji in tako dalje. Vse to je ustvarilo neko novo ozračje, ki je prekrilo optimizem, ki je zavladal v Evropi po padcu berlinskega zidu, potem ko so padle neke stare dolgo veljavne meje in pregrade. To stanje je pomembno vplivalo na odločitev posameznikov, ki so bili vabljeni na referendum, na katerem naj bi glasovali o tem ali naj EU prvič v zgodovini dobi svojo ustavo oz. ustavno pogodbo. Na teh glasovanjih, še posebej v Franciji in na Nizozemskem, ki so bila negativna, verjetno bi bila negativna še v kakšni drugi državi, če bi si ta serija referendumov sledila tako, kot je bilo načrtovano. Glasovi proti niso bili toliko pogojeni z nezadovoljstvom, s tekstom o katerem se je glasovalo, ali pa z institucijami, ki naj bi nastale na podlagi tega teksta, ampak bolj s strahovi o katerih sem govoril, kajti varnost je za ljudi, ki živijo v svobodi, ključna dobrina. Na naslednjem mestu je blaginja, blagostanje in tako dalje. In ko ljudje začutijo, da je njihova varnost ogrožena, potem reagirajo tako, da zavračajo odločitve, za katere mislijo, da te vernosti ne bodo povečale oz. da jih bodo še poglobile. In od EU kot neke nadnacionalne institucije večina volivcev na Nizozemskem, ali v Franciji enostavno ni pričakovala rešitve, ampak prej poglobitev problema. Zaradi tega je za preseganje te blokade in te institucionalne krize najbolj pomembno, da se povrne zaupanje v EU in to predvsem tam, kjer je najbolj ogroženo, ali pa omajano. In to večinoma niso nove države članice, ampak so ravno ustanovne članice EU, ki imajo zaradi različnih razlogov, ki jih ne bom navajal, tudi specifično težo nekoliko drugačno in jasno je, da brez premikov na tej točki ne bo nadaljnjih korakov naprej. Zato, da se povrne to zaupanje, je zelo pomembno, da EU zagotovi nadaljnjo rast, ustvarjanje novih delovnih mest, vse tisto kar ustvarja nek splošen občutek socialne varnosti in splošne varnosti. Pomembno je, da se EU učinkovito spopade z nelegalnim priseljevanjem in ni slučajno, da je temu posvečeno toliko prostora. Šele potem, ko bo to zaupanje povrnjeno, je možno iskati nove rešitve ali dejansko obnoviti postopke ratifikacije evropske ustavne pogodbe, ki so zdaj zastali. Trdno sem prepričan, da do tega ni možno priti še letos ali pa že na naslednjem evropskem vrhu, čeprav bo takrat razprava o tem. Prej je treba zagotoviti neke splošne pogoje za to, da lahko pride do tega premika v miselnosti in da se bodo ljudje dejansko spet počutili varne in da bodo zaupali, da s tem, ko pač dajo neko novo moč evropskim institucijam, ne povečujejo tveganj, ampak so ta tveganja manjša. Zelo pomembno je tudi, da prevlada nek pozitiven pristop do splošnih trendov globalizacije, ki ne predstavljajo samo nevarnosti, predstavljajo tudi nov izziv. Globalizacija prinaša tudi številne nove priložnosti in EU jih lahko izkoristi v skupno dobro, tudi v skupno dobro vseh državljanov držav članic, tako da se s temi izzivi spopade, da postane na tem polju bolj konkurenčna, in tako na koncu tudi blaži negativne učinke globalizacije. Se pravi, prvi korak, ki je potreben za to, da se to stanje začne hitreje odvijati v pozitivno smer, je povrnitev zaupanja. Povrnitev zaupanja je možna samo, če se bo gospodarska rast povečevala, če bodo ustvarjena nova delovna mesta, če bodo mladi hitreje prišli do življenjskih priložnosti, če bo EU sposobna bistveno bolje in hitreje organizirati prenos dobrih praks iz tistih držav članic, kjer stvari dobro delujejo, v tiste države, kjer se soočajo z dilemami na različnih področjih. Še naslednji korak, na tretjem mestu. Potem, ko po povrnitvi zaupanja naredimo neke institucionalne premike, je lahko naslednji korak nadaljnja širitev. Nobene večje nadaljnje širitve EU ne bo, dokler se ne reši ta institucionalna kriza. V položaju, v katerem je EU, je tudi Slovenija kot ena od 25, v kratkem ena od 27 članic. Makroekonomske številke kažejo, da je Slovenija v dobri poziciji. Izpolnjujemo precej striktne pogoje, ki jih postavlja Pakt stabilnosti in rasti. Od novembra lani izpolnjujemo tudi pogoje za vstop v evropsko monetarno unijo. Konec marca leta 2006 smo edina kandidatka za vstop v evro območje, ki dejansko izpolnjuje vse pogoje, veliko vprašanje je oz. Estonija kot ena od kandidatk se je tej ambiciji že odpovedala za naslednje leto, veliko vprašanje je, ali bo Litvi uspelo obrniti negativne trende pri inflaciji, ki jih ima zdaj. Skratka, Slovenija je lahko v teh primerjavah zadovoljna. Realno lahko pričakujemo, da bomo tudi pogoje za vstop v območje Schengena izpolnili oktobra naslednje leto, kar bo pomenilo, da je Slovenija trinajsta država članica, ki se je priključila temu bolj integriranemu notranjemu krogu EU. To pa je zelo pomembno. S temi koraki Slovenija zaradi izpolnjevanja pogojev na nek način izstopa že zdaj, ko bodo dejansko narejeni, bo tudi povsem formalno Slovenija nekako izstopila iz sedanjega statusa, ko je ena od desetih novih članic, priključila se bo bolj integriranemu jedru EU in to seveda prinaša nove priložnosti. Nekatere so same po sebi s tem, ko gremo v evro območje, v območje Schengena, druge pa so seveda pogojne, ki jih lahko izkoristimo, če bomo nanje dobro pripravljeni in so lahko tudi v veliki meri zamujene, če nanje ne bomo. Dejstvo, da Slovenija s sedanjo stopnjo razvitosti, po zadnjih podatkih dosegamo preko 80 % povprečne razvitosti EU presega tudi nekatere stare članice. S tem, da ohranimo neko notranjo stabilnost, neko kontinuiteto gospodarskega in družbenega razvoja, da uspešno izvedemo modernizacijo, zajeto v okvir gospodarskih in socialnih reform, lahko te trende bistveno nadgradimo. Zelo pomembno je, da se uveljavimo tudi kot 100 % pravna država. Tukaj so naš glavni problem številni sodni zaostanki, ki mečejo slabo senco nanaš položaj. S tem se je treba resno soočiti, s priložnostjo, ki jo na tej podlagi dobimo leta 2008, ko bo Slovenija kot prva nova članica predsedovala EU, lahko pozitivno sliko zelo lepo zaokrožimo. In po letu 2008 lahko dejansko prestopimo, tako po številčnih kazalcih kot tudi po nekem splošnem imidžu, iz kroga novink v krog uveljavljenih članic EU, kot država, ki je sposobna ne samo zagotavljati nek kontinuiran, pozitiven razvoj za lastne državljane, ampak je sposobna generirati tudi dobre prakse za druge države članice. Ob koncu bi podčrtal še dejstvo, da zaradi takšnega razvoja, zaradi tega, ker nimamo težav niti s kriteriji pakta stabilnosti in rasti, niti s kriteriji za vstop v evropsko monetarno unijo, upam, da bo enaka ocena tudi za vstop v Schengen naslednje leto. Zaradi tega je Slovenija danes v EU pozitiven primer, ki ga EU zelo potrebuje. Ravno zaradi stanja nekega porušenega zaupanja, zaradi strahu, ki preveva številne zaposlene v ustanovnih članicah EU pred tem, da bodo delavci, ki so pripravljeni delati za polovico, ali za tretjino njihove plače, ogrozili njihova delovna mesta, pa tudi zaradi ostalih občutkov nekega strahu pred negotovostjo, ki naj bi jo prinesla širitev in razširjena EU. Zaradi tega je Slovenija kot primer države, ki ne prinaša tega dejanskega oz. navideznega ogrožanja delovnih mest, ki že danes dosega ali pa presega 80 % evropske razvitosti, dohiteva ali pa prehiteva nekatere stare članice EU oz. države EU 15. Slovenijo je možno zaradi vseh teh razlogov navajati kot zelo pozitiven primer kot nekaj kar izstopa iz neke, na žalost, precej razširjene slike med običajnimi državljani nekaterih držav EU, ki izstopajo iz nekih poenostavljenih vzorcev ob tem, kako bo potrebno za nove članice, za revnejši vzhod plačevati še dolgo generacijo in tudi v prihodnjih generacijah. Slovenija lahko s svojim primerom, s svojim položajem, s svojo razvitostjo, s svojim delovanjem uspešno razbija te stereotipe. V kolikor bomo to uspeli nadgraditi tudi z uspešnim predsedovanjem, na katerega se intenzivno pripravljamo, potem bomo lahko rekli, da smo bili pomemben kamenček v mozaiku vzpostavljanja novega zaupanja, ki ga EU skupaj z nami zelo potrebuje za to, da naredi korak iz teh institucionalnih blokad, v katerih je, in sprejme odločitve na podlagi katerih bo možna nadaljnja rast, ustvarjanje novih delovnih mest in tudi nadaljnja širitev. Nadaljnja širitev EU je po mojem mnenju strateški imperativ. In ko govorim o tem koraku ne mislim samo na države zahodnega Balkana, ki so zaradi naše bližine in drugih naših strateških interesov, naša prioriteta, govorim tudi o širšem sosedstvu EU. Tukaj so zagotovo razmisleki vezani na vprašanje oskrbe Evrope z energijo in vprašanje naravnih virov, pa tudi geostrateškega zaokroževanja zelo pomembni. In v interesu EU je, da se to območje širi, da se ta prostor stabilnosti ne končuje ostro na mejah EU, ampak da so to mehki prehodi in da ti mehki prehodi v realnem času, ko tisti, ki aspirirajo za članstvo v EU, izpolnijo pogoje, nadgradijo tudi z dejansko širitvijo EU ali pa vmes z nekimi privilegiranimi statusi, tako da se nek prostor stabilnosti, blaginje in napredka dejansko širi. Šele potem, ko bomo dejansko ustvarili realne pogoje za to, da bo ta proces po tem trenutnem zastoju, v katerem smo, dobil podoben razmah ali pa vsaj približno podoben razmah, enakega najbrž zaradi zgodovinskih okoliščin ne bo nikoli, kot ga je imel v času, ko se je EU širila z valom, katerega del smo bili tudi mi, šele takrat bomo zagotovo lahko popolnoma prepričani, da bo EU kot celota dejansko sposobna povsem enakopravno sodelovati v globalizacijski konkurenčni tekmi s prostori, z okolji, ki se danes hitreje razvijajo kot mi, so pa na mnogih področjih na bistveno nižji začetni stopnji, zato kakšna velika panika tu ni potrebna, je pa potreben resen in strateški razmislek. S to deklaracijo, ki jo imate danes pred sabo, mislim, da sprejemamo prave usmeritve za delovanje Slovenije v institucijah EU. Številni predlogi, ki so v tem besedilu, presegajo ambicije letošnjega leta, stvari se bodo zagotovo nadaljevale tudi v prihodnja leta. Naš interes je, da vse to, kar uspešno naredimo v enem letu, nadgradimo z uspešnimi koraki tudi v prihodnje in da je tu kontinuiteta dobrega dela in vzpostavljanja dobrih praks. Glede na to, da imamo relativno svežo prakso, sveže izkušnje, tudi ko gre za sodelovanje med vladnimi službami oz. med institucijami izvršilne oblasti in parlamentom pri usklajevanju teh korakov, glede na to, da so včasih ti roki zelo kratki in glede na to, da se v Bruslju o veliko stvareh razpravlja, odloča ali pa soodloča, bomo najbrž morali po preteku nekega obdobja, verjetno v začetku naslednjega leta, revidirati tudi tehnikalije tega sodelovanja, usklajevanja, nekoliko zmanjšati ta balast ali pa obremenitve, proceduro tam, kjer je predolga ali pa nepotrebna in zagotoviti hitrejši pretok informacij tam, kjer res gre za pomembne odločitve, pa tudi usklajevanje in sprejemanje teh odločitev. Mislim pa, da je zaenkrat tudi to sodelovanje teklo solidno, da ni bilo kakšnih pomembnih zastojev, da se je dalo vsaj približno nadgrajevati dobro prakso, ki je bila vzpostavljena v času, ko se je Slovenija še pogajala za članstvo v EU in vlada si želi, da v tej smeri stvari tečejo tudi v bodoče. Stališče poslanske skupine je predstavil Zvonko Černač. Zvonko Černač: Čez dober mesec bosta minili dve leti odkar je Slovenija po več letnih priprav maja 2004 postala polnopravna članica EU. Projekt vstopa Slovenije v EU je bil nedvomno eden pomembnejših, če ne najpomembnejši projekt po naši osamosvojitvi. Tega so se zavedale tudi skoraj vse takratne opozicijske stranke, med njimi gotovo SDS, ki je vstop Slovenije v EU ves čas odgovorno in argumentirano podpirala. V SDS smo zato veseli, da je bil predlog deklaracije o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU v letu 2006, ki ga obravnavamo danes, na delovnih telesih državnega zbora, z redkimi izjemami, deležen skoraj soglasne podpore oz. odobravanja. Gre namreč za pomembne usmeritve, kar ste v svojih razpravah mnogi ugotavljali, od katerih ne bo odvisen samo naš položaj v mednarodni skupnosti, pač pa bomo v primeru konsenzualnega sprejema deklaracije pokazali odgovoren odnos ne le do EU, pač pa predvsem do nas samih in do našega bodočega razvoja. Deklaracija, ki jo obravnavamo danes, nas skozi prednostne naloge, ki so predvsem priprave na predsedovanje Slovenije EU v letu 2008, nadaljevanje priprav na prevzem evra, izvajanje Lizbonskega strategije, revizija trajnostnega razvoja EU, priprave na naslednjo finančno perspektivo, podpora nadaljnji širitvi in približevanju zahodnega Balkana EU in prizadevanja za nadaljnjo krepitev EU v svetovni mednarodni skupnosti, umešča v skupino držav, ki so spoznale, da ni dobro zamuditi priložnosti, vendar moramo pri tem izhajati iz zavedanja, da si jih moramo ustvariti predvsem sami. Predlog deklaracije, ki je vsebinsko razdeljen na dva dela, obsega v prvem delu ožje politične prioritete naše države. Dovolite mi, da v nekaj besedah izpostavim naša stališča do teh treh ožjih prioritetah, kjer kot prvo preberemo: “Slovenija kot dejavna partnerica v EU”. V tem okviru je gotovo poleg priprav na predsedovanje EU v prvi polovici leta 2008 in priprav za vstop Slovenije v Schengenski prostor najpomembnejša naloga prevzem evra s 1. januarjem 2007. Kljub nekaterim pomislekom, ki se morebiti komu pojavljajo ob tem dejstvu, pa je usmeritev slovenske vlade, ki je s pravočasnim predlogom za dvojno označevanje cen, ki ga je sprejel ta državni zbor, in ostalimi ukrepi vzpostavila ustrezne podlage za preprečitev neutemeljenega dviga cen, se je ta usmeritev izkazala za dobro. V kolikor ne bo kakšnih nepričakovanih okoliščin si upamo trditi, da bo Slovenija lahko beležila najmehkejši prehod v območje evra, kar naj bi omogočil tudi zakon o uvedbi evra, ki ga predvideva deklaracija in druge predvidene zakonodajne in tehnične prilagoditve ter seveda sprotno obveščanje javnosti o zamenjavi valute. Druga med prioritetami, ki je pomembna ne samo za leto 2006, ampak tudi za naš bodoči razvoj, pa so seveda reforme za razvoj in v tem okviru predvsem izvajanje Lizbonske strategije, kjer si bo Slovenija prizadevala za ustvarjanje okolja, ki bo naklonjeno znanju, raziskavam, izobraževanju. Prizadevala si bo za odstranjevanje ovir za mobilnost delavcev ter za ustvarjanje boljšega zakonodajnega okolja na evropski ravni, ki bo olajšalo poslovanje podjetjem in življenje državljanom. Mislimo, da je to ena izmed pomembnejših prioritet, kakor tudi učinkovita poraba sredstev in priprave na novo finančno perspektivo, kjer prednostne aktivnosti izhajajo iz sprejemanja uredb in drugih strateških dokumentov kohezijske politike ter pripravo ustreznih domačih izvedbenih dokumentov, da bi se zmanjšala razvojna razvitost med regijami. Deklaracija je na tem segmentu usmerjena v ukrepe, ki bodo omogočili kar najboljši izkoristek priložnosti, ki nam jih nudi konec lanskega leta sprejeta finančna perspektiva za obdobje 2007 do 2013. Nekatere razprave ob obravnavi predloga deklaracije na delovnih telesih državnega zbora nas prepričujejo tudi o tem, da smo se sposobni soočiti tudi z resnimi razvojnimi vprašanji in ne le s formalnimi razglabljanji o tem, ali nam več prinašata golob ali vrabec na strehi. Takšne so bile namreč nekatere razprave v lanskem letu, ko ni bil junija lani sprejet luksemburški predlog prihodnje finančne perspektive in za katerega se je kasneje izkazalo, da sploh ni bil tako ugoden, kot so nam nekateri, tudi v tem zboru, želeli predstaviti. Predvsem je bil bistveno slabši od britanskega predloga, ki je bil, kot sem že povedal, sprejet konec lanskega leta. Slovenija ima po tem predlogu najugodnejšo pozicijo kot kdajkoli v zgodovini. Zato menimo, da je prav, da se tudi tu v parlamentu usmerimo k razpravam o tem, kako izboljšati črpanje EU sredstev. Odbor za zadeve Evropske unije je tako v obravnavi koriščenja sredstev, kar smo tudi danes slišali, iz obdobja 2004–2006 ugotovil, da je bilo stanje na tem področju v letu 2004 slabo, lahko bi rekli katastrofalno. Pravzaprav nismo izkoristili ničesar. Ugotovili pa smo, da se je stanje v letu 2005 po tistem, ko je marca lani Vlada Republike Slovenije sprejela vrsto operativnih ukrepov, bistveno izboljšalo in da v tem trenutku dosegamo najboljši odstotek koriščenja EU sredstev med novimi članicami. Seveda se ne smemo slepiti ali biti z doseženim zadovoljni. Še vedno je na tem področju veliko nesmislov in nepotrebne birokratizacije, vendar veseli usmeritev deklaracije o ukrepih za racionalno in hkrati učinkovito koriščenje sredstev. V tem pogledu sta državni razvojni program in priprava ustreznega nabora kvalitetnih projektov za naslednje finančno obdobje izjemnega pomena. Seveda državni razvojni program ne sme izhajati samo iz obstoječih izhodišč, iz preteklosti, pač pa mora vključiti tudi dobre predloge posameznih okolij s ciljem zmanjšanja razvojnega zaostanka posameznih, manj razvitih regij. Še kako drži namreč ugotovitev, da bo naša država toliko razvita, kolikor bo razvit njen najmanj razviti del. In kot zadnja izmed teh treh prioritet, ožjih prioritet, Slovenija kot zanesljiva partnerica v regiji in svetu. predpostavlja nadaljevanje podpore širitvenemu procesu in podporo državam zahodnega Balkana, podporo vključitvi Hrvaške in Turčije, stabilnost in razvoj zahodnega Balkana, krepitev unije kot globalnega strateškega partnerja, ki se bo zavzemal zastabilnost in razvoj mednarodne skupnosti. V drugem delu deklaracije, kjer so podrobneje določene širše prednostne naloge Slovenije za delo v Svetu EU v letu 2006 po posameznih področjih zasledimo, vrsto usmeritev, o katerih smo danes že veliko slišali, zato mi dovolite, da izmed 17. poglavij oz. teh ključnih vsebinskih opredelitev omenim samo nekatere, ki še zdaleč niso najpomembnejše, pa vendar. Gre za kohezijsko politiko, izvajanje Lizbonske strategije, splošni ekonomski okvir politik, krepitev konkurenčnosti, razvoj delujočega notranje trga, informacijsko družbo, energijo, promet in politiko do kemikalij, zaposlovanje, socialne zadeve in enakost spolov, področje okolja, trajnostnega razvoja skupne kmetijske politike in ribištva, območja svobode, varnosti in pravice ter že večkrat omenjena širitev EU. Deklaracija o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU v letu 2006 predstavlja osnovno usmeritev naše država pri nadaljnjem razvoju vseh procesov, katerih del smo postali s 1. majem 2004. Slovenija je v tem obdobju pokazala in dokazala, da je ne le verodostojna članica in partnerica pač, pa je pokazala, da je sposobna učinkovito sodelovati pri oblikovanju procesov in odločitev, katerih skupni cilj je hitrejši razvoj in blaginja. Usmeritve deklaracije nas tudi preprečujejo o tem, da posamezne prioritete, ki so se notranje politično po nepotrebnem politizirale pravzaprav izhaja iz usmeritev, ki so bile že v preteklosti potrjenje oz. izhajajo iz skupnih usmeritev EU, v mislih imam seveda predvsem spremembe v okviru paketa reform in ostale. Slovenija bo toliko evropska država koliko bo standarde, ki velja v Evropi, sposobna uveljaviti na domačih tleh. Pri čemer ni nobenega razloga za to, da ne bi bili še boljši in bolj uspešni kot so najboljši v Evropi. To pa ni odvisno samo od vlade in vladajočih strank, pač pa od slehernega med nami. V SDS si za to želimo, da bi bila deklaracija o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah EU v letu 2006 v tem visokem zboru sprejeta s konsenzom. Menimo, da bi bila to najboljša popotnica vsem, ki bodo skrbeli za njeno uresničevanje.